Priročnik prinaša pregled dosedanjega razvoja bioetike in razprav o številnih tematikah, kot so vprašanje statusa človeškega zarodka, splav, oploditev z biomedicinsko pomočjo, nadometno materinstvo, genski inženiring, evtanazija, skrb za naravno okolje in odnos do živali.

Za bioetiko sem se navdušil v času podiplomskega študija moralne teologije.

Kdaj je pri vas vzniknila posebna radovednost za bioetična vprašanja? Najbrž to ni bil temeljni razlog pri odločitvi za duhovništvo …

Ne (smeh), ob odločitvi za duhovništvo ta vprašanja res niso igrala pomembne vloge. Šlo je predvsem za osebno odločitev, da želim posvetiti svoje življenje oznanjevanju evangelija in služenju ljudem. Je pa res, da me je v času srednje šole zanimala filozofija in iskanje razumskih odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. In pri bioetiki gre v precejšnji meri za oblikovanje etičnih argumentov glede dopustnosti poseganja človeka v življenje v vseh njegovih oblikah, s posebno pozornostjo na posege v človekovo življenje. Za bioetiko sem se navdušil v času podiplomskega študija moralne teologije. Všeč mi je bil interdisciplinarni pristop, saj se je bilo treba poglabljati tudi v področja medicine in naravoslovnih znanosti, prav tako pa se usposobiti za etično razpravljanje znotraj sodobnega pluralnega sveta. Prevzeli so me predavatelji bioetičnih vsebin na različnih rimskih ustanovah, kjer sem študiral, ker so bili odprti za širši družbeni dialog in prepričani, da ima krščanstvo prav na področju bioetike danes posebno vlogo pri sooblikovanju boljšega življenja v družbi. Tako sem svojo magistrsko in doktorsko nalogo naredil na temo človekove odgovornosti za življenje, prav tako pa sem končal še specializacijo iz bioetike na Medicinski fakulteti Katoliške univerze v Rimu.

FOTO: Tatjana Splichal

Kakšno je bilo nekoč in je danes zanimanje slovenskih študentov teologije za to področje? Ali se jih veliko odloča za diplomske naloge iz bioetičnega tematskega nabora?

Takoj po vrnitvi iz Rima sem na Teološki fakulteti ponudil izbirni predmet Bioetika, ki ga je vsako leto izbralo več študentov. Študentje so bili z vsebinami zelo zadovoljni in mnogi so izbrali določeno bioetično temo za svojo diplomsko ali magistrsko delo. Samo pri meni je v zadnjih 15 letih naredilo zaključno nalogo s področja bioetike 30 študentov, nekateri pa tudi pri prof. Štuhecu ali prof. Strehovcu. Študentje so tudi izrazili željo, da bi bioetika postala redni predmet, kar se je tudi zgodilo pri zadnji prenovi teološkega študija v Ljubljani.

Večja kot je človekova moč, ki jo pridobiva s sodobnimi tehnologijami, težja je njegova odgovornost, da bo pridobitve uporabil v dobro človeka kot posameznika, človeške družbe in celotnega naravnega okolja.

Knjiga je sad 20-letnega študija in predavateljskega dela. Kaj se je v tem času na področju bioetike najbolj spremenilo?

Razvoj na področju biotehnologij se odvija z nepredstavljivo hitrostjo. Izreden napredek se je zgodil na področju genskega inženiringa in možnosti genskega zdravljenja. Hkrati pa isti hvalevredni znanstveni dosežki odpirajo tudi priložnosti za številne zlorabe. Številne dileme odpira implementacija sodobnih digitalnih pripomočkov kot sestavnih delov človeškega telesa. Nova vprašanja se porajajo tudi ob hitrem razvoju sistemov »umetne inteligence«, ki prinašajo možnost sinteze ogromne količine podatkov na področju človekovega zdravja, hkrati pa bo treba na novo razmisliti o odgovornosti za postavljanje diagnoz in načrtovanje terapij. Večja kot je človekova moč, ki jo pridobiva s sodobnimi tehnologijami, težja je njegova odgovornost, da bo pridobitve uporabil v dobro človeka kot posameznika, človeške družbe in celotnega naravnega okolja.

Če smo prepričani, da je evtanazija nedopusten poseg v človekovo življenje, ne mislimo, da to velja samo za verujoče ljudi, ampak za vsakega človeka.

O vsem tem se je torej treba pogovarjati, skupaj iskati primerne odgovore. Toda v javnem prostoru je tu in tam mogoče zaznati namige, da bi morali teologe izriniti na obrobje javnih bioetičnih razprav, češ da so vaši argumenti religiozni, torej ne ravno razumni, za povrh pa še partikularni in interesno pogojeni. V kolikšni meri je vaša knjiga Bioetika verska in v kolikšni meri znanstvena knjiga?

Ja, res je. Nekateri celo govorijo, da so zdravniki in teologi ukradli bioetiko filozofom, ki naj bi bili edini usposobljeni za nepristransko etično presojanje. Zgodovinsko gledano so bili teologi od vsega začetka dejavno vključeni v bioetične razprave in prispevali k razmišljanju o tem, kako zagotavljati spoštovanje in nedotakljivost vsake človeške osebe in spodbujati pravične odnose na vseh ravneh skupnega življenja. Teologi se pri tem ne sklicujejo neposredno na versko razodetje ali na avtoriteto cerkvenega učiteljstva, ampak iščejo razumne razloge za utemeljevanje svojih stališč. Predvsem se opirajo na brezpogojno spoštovanje vsakega človeka od spočetja do naravne smrti ter si prizadevajo za družbeno pravičnost in trajnostni razvoj naravnega okolja. Tudi naš priročnik je zasnovan tako, da navaja znanstvena dejstva na posameznih področjih in jih presoja v luči spoštovanja dostojanstva vsakega človeškega življenja. Razloge za naša stališča skušamo oblikovati tako, da bi jih lahko razumel in sprejel tudi nekdo, ki ni veren. Če smo prepričani, da je evtanazija nedopusten poseg v človekovo življenje, ne mislimo, da to velja samo za verujoče ljudi, ampak za vsakega človeka.

Katoliška Cerkev sicer ni razglasila dogem na področju moralnega nauka, vsekakor pa je nauk cerkvenega učiteljstva zanesljiv vodnik pri oblikovanju vesti katoliških vernikov.

Če vendarle ostaneva pri »verskih« argumentih. Pogovarjava se namreč ob 30. obletnici izida znamenite okrožnice Evangelij življenja, ki jo je sv. Janez Pavel II. objavil 25. marca 1995. Kakšno vlogo ima pri oblikovanju bioetičnih stališč cerkveno učiteljstvo? Kako to odseva v vaši knjigi?

Pri vsakem vprašanju navajamo tudi uradno stališče Katoliške Cerkve, ki je izraženo bodisi v papeških okrožnicah ali v izjavah različnih vatikanskih kongregacij. Tudi papeži in kongregacije se pri utemeljevanju moralnih norm na področju poseganja v (človeško) življenje opirajo na znanstvena dejstva in na razumno presojo ter skušajo na prepričljiv način utemeljiti, zakaj obravnavajo določen poseg v človekovo življenje kot neetičen. V omenjeni okrožnici Evangelij življenja se papež Janez Pavel II. sklicuje na sodobno biološko znanost, ki dokazuje, da se individualno človeško življenje začne s spočetjem in da je v prvi celici že navzoč zapis celotne DNK posamezne osebe. To preverljivo dejstvo je razlog, da Katoliška Cerkev zagovarja spoštovanje človeške osebe od spočetja dalje. Katoliška Cerkev sicer ni razglasila dogem na področju moralnega nauka, vsekakor pa je nauk cerkvenega učiteljstva zanesljiv vodnik pri oblikovanju vesti katoliških vernikov. V našem priročniku skušamo pokazati na glavne poudarke katoliškega pogleda na življenje človeka in življenje celotnega stvarstva ter izpostaviti njegovo aktualnost v sodobnem svetu.

FOTO: Tatjana Splichal

Uporabili ste besedo »aktualnost« … Na prvi pogled je vaša knjiga v prvi vrsti študijski priročnik. Po drugi strani pa: prav bioetične teme, kot so evtanazija, splav, nadomestno materinstvo, skrb za okolje, so tiste, s katerimi se katoličani srečujemo v vsakdanjem življenju v razpravah z drugače mislečimi. Ali lahko vašo knjigo razumemo tudi kot splošni javnosti namenjen priročnik za umirjeno, a poučeno javno razpravo katoličanov o teh žgočih vprašanjih?

Ko sem pripravljal ta priročnik, sem ga pisal z namenom, da bi bil čim bolj razumljiv širšemu krogu bralcev. Ob koncu vsakega poglavja navajam tudi nekaj strokovne literature za nadaljnjo poglobitev. Mislim, da posamezna poglavja dajejo nek splošen vpogled v posamezne tematike in tudi trenutno stanje razprave in zakonodaje v Sloveniji. Predstavim tudi, kje so glavna sporna vprašanja in kaj so argumenti posameznih strani. Bolj poglobljeno predstavim katoliško stališče, nato pa ob obravnavi posameznih primerov spodbudim bralca, da oblikuje svoje stališče in ga skuša čim bolje utemeljiti. Pri vsaki temi so navedena tudi vprašanja za pogovor.

Vprašanja so za mlade zanimiva in aktualna. Velikokrat se ne poglobijo v samo problematiko, ampak želijo predvsem spoštovati svobodo in avtonomijo vsakega posameznika.

Je knjiga uporabna tudi kot izhodišče za pogovore v mladinskih veroučnih skupinah?

Vsekakor. Prav posamezni primeri, ki jih navajam, so lahko izhodišče za obravnavo posamezne teme. Vprašanja so za mlade zanimiva in aktualna. Velikokrat se ne poglobijo v samo problematiko, ampak želijo predvsem spoštovati svobodo in avtonomijo vsakega posameznika. Kdo ne bi privoščil ženski, ki sama ne more zanositi, da dobi svojega otroka s pomočjo nadomestne matere? Ob vsem razumevanju njenega hrepenenja pa ne smemo pozabiti na instrumentalizacijo nadomestnih mater, ki se jih uporabi zgolj za rojevanje otroka, nato pa mora z njim pretrgati vsak stik. Te ženske se potem največkrat počutijo izkoriščane in izigrane.

Iz izkušenj posvojenih otrok vemo, da je pomembno, da vedo, kdo so njihovi starši.

Če se ob nadomestnem materinstvu, ki ga omenjate, dotakneva še ene aktualne teme. Na materinski dan so koalicijske stranke Levica, Svoboda in SD v parlamentarni postopek vložile novelo zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katero bi pravice do teh postopkov pridobile tudi ženske v istospolnih zvezah in samske ženske. Predlog zakona, kot je znano, sledi lanski odločitvi ustavnega sodišča – toda ali sledi tudi temeljnim bioetičnim spoznanjem, kot jih navajate v poglavju, posvečenem umetni oploditvi?

Prav vsebino tega poglavja sem moral spremeniti zadnji dan pred oddajo knjige v oblikovanje. Največji etični problem pri tem vprašanju je, da se povsem spregleda otroka, ki je najranljivejša oseba v tem postopku. Za zdrav razvoj otrokove identitete je ključno, da pozna svoj izvor, svoje biološke starše. Iz izkušenj posvojenih otrok vemo, da je pomembno, da vedo, kdo so njihovi starši. Zato je nemško ustavno sodišče razsodilo, da imajo tudi otroci, spočeti z biomedicinsko pomočjo, pravico vedeti, kdo so njihovi biološki starši. S tem zakonom se sistematično uvaja način, ki bo te otroke spravil v položaj, da se bodo spraševali o svojem izvoru.

FOTO: Tatjana Splichal

Kateri so po vaši presoji največji bioetični izzivi prihodnosti? Če si dovolim namig: ali je to umetna inteligenca, ki ste jo že omenili? Izjemno hitro in hkrati nepredvidljivo vstopa v naša življenja …

Prav gotovo bo uporaba sistemov »umetne inteligence« eden od ključnih izzivov v bioetiki v prihodnje. Že sedaj je mogoče delati simulacije določenih celic in preizkušati različne oblike zdravljenja v virtualni obliki, preden se potem tako zdravljenje aplicira v realno življenje. Taka oblika personalizirane medicine vnaša veliko upanja na številne nove terapije. Vendar pa je problematično to, da ne razumemo povsem vseh procesov »umetne inteligence« in se v tako pomembnih stvareh zanašamo na sisteme, ki so nam nerazložljivi. Prav tako pa se odpirajo tudi možnosti za krepitev oz. »izboljševanje« (enhancement) človeka v smeri »izdelovanja« človeka v skladu z našimi načrti in željami.

Bioetična vprašanja zadevajo naše skupno življenje in jih moramo reševati skupaj.

Tudi ob teh vprašanjih se vedno znova kaže, da naš čas zaznamujejo velike in vedno bolj ostre nazorske razlike. Ali imamo v zahodnem civilizacijskem okviru sploh kak skupni vrednostni temelj, na katerem lahko gradimo etično stabilno prihodnost? Ga je mogoče najti v vaši knjigi?

Cilj različnih bioetičnih modelov je bil preseganje nazorskih razlik v družbi in iskanje skupnih etičnih vrednot, ki vse povezujejo. Bioetična vprašanja zadevajo naše skupno življenje in jih moramo reševati skupaj. V knjigi predstavim najbolj znan model paradigme štirih temeljnih načel, ki jih je treba upoštevati pri vsakem etičnem vrednotenju. To so: spoštovanje avtonomije, dobrodelnost oz. skrb za dobrobit, neškodovanje in pravičnost. Poskrbeti je treba, da se upošteva avtonomija vseh vključenih v proces, pri tem se mora skrbeti, da najdemo največje možno dobro v dani situaciji, pri čemer pa nikoli ne smemo neposredno škodovati drugemu ali sebi, ob vsem tem pa moramo zagotoviti še pravično razdelitev dobrin in storitev. Kot zapišem v priročniku, se mi zdi, da je podlaga tem štirim načelom spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe. Samo če bomo ohranili etični temelj, da bomo brezpogojno spoštovali vsako človeško osebo od spočetja do naravne smrti in iskali največje možno dobro za vsakega človeka ob upoštevanju družbene pravičnosti in trajnostnega naravnega razvoja, bomo lahko zagotovili možnosti za prihodnost pristnega človeškega življenja na našem planetu.

Moji pogledi v veliki meri sovpadajo s pogledi prof. Trontlja, ki sem ga izredno cenil in je bil velik navdih za moje ukvarjanje z bioetiko.

Če skleneva: vaša knjiga je prvi tovrstni priročnik slovenskega avtorja v slovenskem jeziku. Doslej smo se morali zanašati predvsem na prevodna dela. Ali je pravilna ocena, če v njej prepoznamo sledi in vplive izjemnih slovenskih mislecev, predvsem pokojnega predsednika SAZU in dolgoletnega predsednika državne komisije za medicinsko etiko dr. Jožeta Trontlja?

Ta vaša trditev se mi zdi pretirana. Prav zbirka prispevkov prof. Trontlja z naslovom Živeti z etiko se mi zdi eno od pionirskih del na tem področju v Sloveniji. Nekaj knjig pa so izdali tudi že naši filozofi. Na teološkem področju pa je verjetno prvo sistematično delo, posvečeno bioetičnim temam. Prav imate, da moji pogledi v veliki meri sovpadajo s pogledi prof. Trontlja, ki sem ga izredno cenil in je bil velik navdih za moje ukvarjanje z bioetiko. Večkrat je poudaril misel, da je bioetika ljubezen do življenja. Želim si, da bi tudi ta moja knjiga spodbudila v bralcih ljubezen do življenja in zavzemanje za življenje v vseh njegovih izrazih.

Pogovor je bil najprej objavljen v 14. številki tednika Družina.