To je le nekaj primerov, ki kažejo na izrazito, pogosto že kar uničujoče kritičen odnos do nosilcev oblasti in s tem pogosto tudi do institucij, ki jih vodijo oz. predstavljajo. Na prvi pogled se to pač zdi realnost in normalnost našega časa, v katerem imamo vsi mnenje o vsem in tudi možnost to mnenje javno izraziti. Po drugi strani pa prav take razmere katoličane kličejo k bolj ozaveščenemu razumevanju tega, kaj o odnosu do oblasti, do njenih ustanov in nosilcih pravi (družbeni) nauk Cerkve. Nekaj vidikov te sicer zelo kompleksne tematike osvetljujemo v pogovoru z moralnim teologom dr. Štefanom Hosto.

Najbrž je marsikateremu bralcu teh vrstic znan odlomek iz pisma apostola Pavla Rimljanom, v katerem med drugim beremo: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu« (Rim 13,1-2). Cerkvi so na tej podlagi pripisovali, da prav vsako oblast, pa če je še tako problematična, vidi kot Božjo. Ali je to prava predstava?

Prvo vprašanje je, ali sv. Pavel tu misli samo na politično oblast ali tudi na cerkveno oblast, na avtoriteto staršev ipd. A vaše vprašanje in okvir, v katerem ga zastavljate, očitno cilja na kontekst politične oblasti, o kateri govori tudi Kompendij družbenega nauka Cerkve (KDNC 393–405). Iskanje odgovora na vprašanje, kako interpretirati omenjeno Pavlovo navodilo, je zagonetno, vendar ne nerešljivo. Že prvi kristjani so razlikovali med religiozno in politično oblastjo. Kristjani sicer priznavajo legitimno državno oblast, vendar ta oblast ni absolutna. Pavel pravi, da »ni oblasti, ki ne bi bila od Boga« (Rim 13,1). Tudi Kristus odgovori Pilatu: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj« (Jn 19,11).

Ne gre za to, da Bog »potrdi« vsakokratno in katerokoli oblast, temveč da je naravni red, od Boga željen red, če želite, tak, da človek po naravni potrebi osnuje in ustanovi neko državno obliko, da bi v njej lahko popolneje uresničeval skupno blaginjo (skupno dobro).

Ali to pomeni, da so oblastniki postavljeni neposredno od Boga? Drugi vatikanski cerkveni zbor odgovori na to vprašanje: »Državna skupnost in javna oblast je utemeljena v človeški naravi in potemtakem izvira iz reda, ki ga je postavil Bog, čeprav je določitev državne ureditve in izbira voditeljev prepuščena svobodnemu odločanju državljanov« (Gaudium et spes, 74). To pomeni, da oblast ni podeljena neposredno od Boga, temveč da je Bog izvor vsake oblasti v smislu principa. Ne gre za to, da Bog »potrdi« vsakokratno in katerokoli oblast, temveč da je naravni red, od Boga željen red, če želite, tak, da človek po naravni potrebi osnuje in ustanovi neko državno obliko, da bi v njej lahko popolneje uresničeval skupno blaginjo (skupno dobro). To, da kristjani nikoli niso Pavlovega navedka ali drže razumeli v smislu absolutne podvrženosti politični oblasti, nam pokaže tudi Petrov odgovor verskim oblastem, rekoč: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« (Apd 5,29)

Cerkev ne določa nekega ekskluzivnega načina politične ureditve, je pa treba vedeti, da izkazuje večjo naklonjenost demokratični politični ureditvi in jo tudi spodbuja – dober primer je prav slovenska osamosvojitvena zgodovina.

Kompendij družbenega nauka Cerkve in Ustava Republike Slovenije. FOTO: Bogomir Štefanič

Ali je za Cerkev odnos do oblasti drugačen glede na naravo same oblasti – ali torej dela razliko na primer med demokratično in avtoritarno oblastjo, med monarhično in izvoljeno oblastjo?

V praksi da, načeloma ne. Zakaj? Ker bodisi republika, demokracija, monarhija, klanovska ureditev ali druge forme politične in družbene ureditve niso same po sebi ne absolutno dobre ne absolutno slabe. Glavno načelo, ko Cerkev presoja neko politično ureditev, je načelo skrbi za skupno dobro. Poleg tega pa tudi načelo dostojanstva vsake osebe, uresničevanja temeljnih človekovih pravic, zagotavljanja verske svobode. Cerkev ne določa nekega ekskluzivnega načina politične ureditve, je pa treba vedeti, da izkazuje večjo naklonjenost demokratični politični ureditvi in jo tudi spodbuja – dober primer je prav slovenska osamosvojitvena zgodovina.

Razloge za to je leta 1991 navedel papež sv. Janez Pavel II. v encikliki Ob stoletnici (Centesimus Annus): »Cerkev ceni demokratični sistem, kolikor zagotavlja udeležbo državljanov pri političnih odločitvah in podložnikom zagotavlja možnost, da svoje vlade volijo in nadzirajo, kakor tudi to, da jih, kadar se pokaže potreba, miroljubno zamenjajo« (CA, 46). Vendar papež hkrati opozarja, da postaja nevarno, ko se vrine mišljenje, da sta agnosticizem in skeptični relativizem temeljni filozofiji, ki ustrezata demokraciji. Nasprotno, »če ni nobene zadnje resnice, ki vodi politično delovanje in mu kaže smer, je mogoče ideje in prepričanja z lahkoto zlorabiti za namene moči /.../; demokracija brez vrednot se lahko spremeni v odkrit ali prikrit totalitarizem« (CA, 46).

Kristjan ne sme zavzeti neke drže splošnega sistematičnega zaničevanja ali neupoštevanja oblasti. Ne sme pa biti pasiven opazovalec, ampak se mora zavestno pokoravati zakoniti oblasti.

Pomenljivo je, da Katekizem Katoliške Cerkve tematiko odnosa do oblasti umešča pod razlago četrte Božje zapovedi. Ali moramo torej po cerkvenem nauku oblast oz. njene nosilce razumeti kot nekakšne »starše«, ki smo jim skorajda brezpogojno dolžni spoštovanje?

Na to vprašanje sem vam pravzaprav že odgovoril: Cerkev od svojih začetkov do danes ne pozna absolutnega pokoravanja politični oblasti.

A verne vendarle uči o dolžnostih, ki jih imajo tako v odnosu do staršev kot do oblasti. Katera je morda ključna dolžnost do oblasti?

Spoštovanje avtoritete legitimne politične oblasti, če le-ta izvaja svoje pristojnosti v mejah nravnega reda in z namenom, da se doseže skupno dobro: »Tedaj so pa tudi državljani v vesti dolžni ubogati« (Gaudium et spes, 74.4). Če parafraziramo stavek sv. Pavla iz Rim 13,5, sledi, da kristjan ne sme zavzeti neke drže splošnega sistematičnega zaničevanja ali neupoštevanja oblasti. Ne sme pa biti pasiven opazovalec, ampak se mora zavestno pokoravati zakoniti oblasti. To namreč ustreza redu, ki ga je določil Bog (KDNC 380). Gre za odgovornost, da pri političnem življenju kristjani sodelujemo zavestno, odgovorno in ne brez vsakršnega interesa za to vprašanje. »Po vsem tem je odgovornost, dostojanstvo in pomembnost državnih voditeljev očitna« (Gaudium et spes, 74.4).

Katekizem jasno določa merila, kdaj se lahko državljani zatečejo k t. i. državljanski nepokorščini (neposlušnosti): če so dalj časa kršene temeljne človekove pravice; potem ko so izčrpana vsa druga sredstva (za dosego dogovora oz. miru); da z upiranjem ne izzovejo (še hujših) neredov; če obstaja utemeljeno upanje na uspeh; če je nemogoče razumno predvideti boljše rešitve«.

Omenili ste meje, znotraj katerih naj politična oblast izvaja svoje pristojnosti. Kdaj pa se katoličan lahko oziroma celo mora upreti zahtevam oblasti, če so te meje presežene?

Tako je, pravilen izraz je »mora«. Tako uči in katoličanu nalaga Katekizem Katoliške Cerkve: »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija« (KKC 2242). Kot uči tudi Gaudium et spes, se lahko zgodi, da so državljani zatirani od javne oblasti. Takrat imajo pravico pred takšno zlorabo oblasti braniti svoje pravice, le da pri tem sami ne prekoračijo mej, ki jim jih določa nravna postava in evangelij (prim. Gaudium et spes, 74.5). Da pri tem ne bi prišlo do samovolje katoličanov, katekizem jasno določa merila, kdaj se lahko državljani zatečejo k t. i. državljanski nepokorščini (neposlušnosti): če so dalj časa kršene temeljne človekove pravice; potem ko so izčrpana vsa druga sredstva (za dosego dogovora oz. miru); da z upiranjem ne izzovejo (še hujših) neredov; če obstaja utemeljeno upanje na uspeh; če je nemogoče razumno predvideti boljše rešitve« (KKC 2243).

Kljub morebitnim koruptivnim dejanjem javnih funkcionarjev državljan ne sme samovoljno odločiti, da zaradi tega ne bo plačeval davkov, saj plačevanje davkov družbeni nauk Cerkve definira kot dolžnost.

Če se spet vrneva k sv. Pavlu. Rimskim bralcem svojega pisma med drugim naroča: »Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast« (Rim 13, 7). Kaj pa, če nosilci oblasti zaradi svojih nečastnih ravnanj časti niso vredni, z javnim denarjem pa ravnajo koruptivno, in bi jim zato najraje ne dajali davkov?

To je lahko skušnjava, ki pa ni v skladu z družbenim naukom Cerkve. S tem Cerkev ne odobrava nečastnih dejanj politikov, med njimi še posebej ne koruptivnih dejanj ali celo sistematične korupcije v državi. Vendar je treba vedeti, da davki niso nek osebni dar trenutni politični oblasti, čeprav ima v rokah državne javne finance, ampak služijo celotni skupnosti (načelo skupnega dobrega). Prav zato se mora upravljanje javnih financ ravnati po nekaterih temeljnih načelih: »Plačevanje davkov kot specifikacija dolžnosti solidarnosti; razumnost in enakost pri odmeri dajatev; strogost in poštenost pri upravljanju« (KDNC 355). Prav zato je politična korupcija ena najresnejših stranpoti demokratičnega sistema, saj »s slabim vplivanjem na odnose med vladajočimi in podaniki spravlja v nevarnost pravilno delovanje države« (KDNC 411). Zatorej kljub morebitnim koruptivnim dejanjem javnih funkcionarjev državljan ne sme samovoljno odločiti, da zaradi tega ne bo plačeval davkov, saj plačevanje davkov družbeni nauk Cerkve definira kot dolžnost.

Tisti, ki so prejeli politično odgovornost, ne smejo pozabiti na moralno razsežnost predstavništva in je podcenjevati.

Omenjate javne funkcionarje. V kolikšni meri naj bi po načelih katoliškega družbenega nauka ločevali med oblastno funkcijo in njenim nosilcem, torej funkcionarjem, oziroma med oblastno ustanovo in njenim predstavnikom? Vprašano drugače: kdaj bi kritika nekega funkcionarja presegla razumno mejo, ker bi dolgoročno porušila zaupanje v demokratično ustanovo, ki jo vodi ali predstavlja?

Da ne bi zapadli v neko čudno shizofrenijo ločevanje enega od drugega, torej osebe od funkcije, je potrebno preko osebe, ki predstavlja javno funkcijo oz. državno oblast, videti najprej resnico. To pomeni, da ima državljan v demokratični ureditvi pravico dostopa do informacij, ki so objektivne in resnične, da si lahko ustvari utemeljeno kritiko določene politične osebnosti ali nekega stanja. Potrebno je, da ne pozabimo, kot opozarja Kompendij DNC, da politiki, sploh nosilci najvišjih državnih oblasti, »ne služijo samo strankarskim interesom, marveč imajo mnogo širše naloge, ki jih silijo k sintezi in posredovanju v zvezi s splošno blaginjo« (KDNC 409). Tisti, ki so prejeli politično odgovornost, ne smejo pozabiti na moralno razsežnost predstavništva in je podcenjevati. Po drugi strani pa moramo državljani ceniti in spoštovati funkcijo, ki jo državniki opravljajo in predstavljajo, saj je »dostojanstvo in pomembnost državnih voditeljev očitna« (Gaudium et spes, 74.4).

Jezus nam v evangeliju jasno pokaže, da ni prišel kot politični Mesija, temveč kot Odrešenik, ki želi rešiti celega človeka z vidika večnosti, ne le državljana neke države.

Dostojanstvo torej … Toda v odnosu do nosilcev oblasti se, tako se vsaj zdi na podlagi razprav zlasti na družbenih omrežjih, tudi kristjani znajdemo v skušnjavi bodisi njihove glorifikacije ali demonizacije. Ali tudi vi zaznavate to skušnjavo? Kako se ji izogniti?

Gotovo jo je mogoče zaznati, v eno in drugo smer. Skrajnosti in polarizacija nikoli niso dobri. Dobrodošla pa je pluralnost mnenj, kritičnega in argumentiranega soočenja. Kristjan je pri tem dolžan slediti evangeliju in upoštevati cerkveni nauk. Jezus nam v evangeliju jasno pokaže, da ni prišel kot politični Mesija, temveč kot Odrešenik, ki želi rešiti celega človeka z vidika večnosti, ne le državljana neke države: »Naša domovina pa je v nebesih« (Flp 3,20). Iz tega sledi, da nobenega politika nima smisla demonizirati zavoljo nestrinjanja z njim. Ali po drugi strani poveličevati kot rešitelja in »Mesija«. Družbeni nauk Cerkve v tem smislu jasno povzame Jezusovo držo, ki ni pasivna, ampak »se trdno odloči iti v Jeruzalem« (Lk 9,51) v duhu služenja človeštvu in ne mesijanske politične drže, kot so pričakovali učenci in ljudstvo. »Jezus, obljubljeni Mesija, se je boril proti skušnjavi političnega mesijanizma, zaznamovanega z oblastjo med narodi, in ga premagal« (prim. Mt 4,8-11). S tem Jezus že sam »obsodi vsak poskus oboževanja ali poveličevanja časne oblasti« (KDNC 379).

FOTO: Tatjana Splichal

Žal imamo Slovenci neko čudno nepredelano dojemanje odnosa do besede »ločitev«, ko govorimo o državi in verskih skupnostih.

Ni sicer čisto v kontekstu osrednje tematike tega pogovora, pa vendar: v slovenskih razmerah se v presojanju ravnanj oblastnikov vedno znova razplamteva razprava tudi o tem, kako razumeti ločenost države in verskih skupnosti. Te dni smo denimo lahko zasledili žolčne kritike, češ da je ministrica za kulturo prestopila to ločnico, ker je stopila za ambon v ljubljanski stolnici in govorila na akademiji ob 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov, ki je sledila maši za žrtve totalitarizmov. Ali gre pri takšnih primerih res za kršitev ustave?

Žal imamo Slovenci neko čudno nepredelano dojemanje odnosa do besede »ločitev«, ko govorimo o državi in verskih skupnostih. Mislim, da je dobro, da bi si večkrat natančno prebrali 7. člen Ustave Republike Slovenije. »Ločitev« v tem primeru govori o tem, da se država ne vpleta v notranje zadeve verskih skupnosti ter da verske skupnosti ali cerkve ne opravljajo državnih funkcij. Vsaka na svojem področju sta avtonomni, kar pa ne pomeni, da pri marsičem ne sovpadata glede na skrb za skupno dobro državljanov, ki so lahko tudi pripadniki verskih skupnosti.

Francija, ki je par exellence laična država, je ponosno, z državnim vodstvom vred, z liturgičnim dejanjem proslavila vnovično odprtje po požaru obnovljene pariške katoliške katedrale Notre-Dame. Ko je takrat sam francoski predsednik v katedrali, če uporabim vaše besede, »stopil za ambon«, je najprej izrazil, »preden se začne liturgija /.../, hvaležnost vsem, ki ste danes prisotni, katoličanom, Parizu, Franciji in celemu svetu«.

Pogovor je bil najprej objavljen v 37. številki Družine.