Trpljenje in bolečina sta del življenja. Sta tudi del vašega?

Enkrat, ko je imel let zamudo, smo morali v letalu dolgo sedeti in čakati, preden smo šli naprej. Dan za tem, ko sem videl, da ne morem ne dihati ne hoditi, sem v lekarni kupil ustrezno zdravilo in si ga injiciral. V nekaj urah sem bil boljši. Po preiskavah so mi kolegi potrdili masivno pljučno embolijo, mi predpisali večji odmerek zdravil in težave so zelo hitro popustile. Dva dni kasneje sem že bil dežuren. Če masivno pljučno embolijo spregledaš, je lahko precejšnja smrtnost, pri meni pa, hvala Bogu, ni bilo tako hudo. Z leti sem imel kar nekaj poškodb natrganja mišic, saj se redno ne ukvarjam s športom, ko pa imam čas, hitro pretiravam. Z leti je verjetnost za take vrste poškodb še večja. To pogosto boli.

Pri kratkotrajnih bolečinah je jasno, da jih moraš premagati in iti naprej, popolnoma drugo konotacijo pa imajo bolečine in trpljenje, povezano s kronično neozdravljivo boleznijo, kjer se postavlja vprašanje smisla življenja.

Ali nam odgovor na vprašanje smisla življenja pomaga sprejemati trpljenje?

Če izgubimo smisel, izgubimo osnovni razlog, za kaj se borimo. Vprašanji smisla in nasilnega končanja življenja, kamor sodita evtanazija in asistiran samomor, sprožita tudi nasilje nad vprašanjem smisla življenja. Že pred približno 3300 leti je bila jasno zapisana zapoved: Ne ubijaj! Brez izjem. Že večkrat smo se opredelili proti smrtni kazni, ker kaznjencem vzame možnost upanja in jih izpostavi nevarnosti sodne zmote, zdaj pa kar naenkrat enak zakon uporabljamo za zakonsko dovoljeno ubijanje težko bolnih in trpečih ostarelih – tu so nevarnosti zmot najmanj enako velike.

Kakšno nasprotje!

Nesmiselno nasprotje. In če gremo še korak naprej. Niti bolnih živali več ne ubijamo. To je velika diskrepanca, kar pomeni, da za tako kampanjo stoji laž. Če ne ubijamo bolnih živali, ker mislimo, da to ni prav, zakaj bi ubijali človeka. Jedro laži je v tem, da bo s tem problem rešen. Ne bo. Problem ostaja. Tega človeka ubiješ, potem pa ostane ogromna praznina, ki si jo povzročil bodisi kot družinski član, ki se je s tem strinjal, bodisi kot sin, bodisi kot mati in seveda tudi kot zdravnik oz. kdorkoli bo že to delal. Laž je v tem, da to problem reši. Pa ga ne.

V predlogu zakona med drugim piše: »Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja temelji na spoštovanju dostojanstva vseh ljudi v času življenja in tudi ob času smrti.« Kaj je v bistvu dostojanstvo?

Največja laž je, da nekomu, ki ga ubijaš, ohranjaš dostojanstvo. V bistvu je to laž, ki se je v zgodovini uporabljala tudi pri ubijanju političnih nasprotnikov. To je ista skupina ljudi, ki razume, da se z ubijanjem ohranja čast. Nikoli in v nobenem primeru! Zato tudi peta Božja zapoved nima izjem. Ne piše: Ne ubijaj, razen če … V nobenem primeru z ubijanjem ne spoštujemo dostojanstva človeka. Nikoli. Z usmiljenjem in s pomočjo ja, z ubijanjem pa nikoli. Za ubijanje ni opravičila. »Moje življenje – moja pravica« pravi reklamni plakat – ali tudi »pravica«, da v obupu trpljenja od nekoga drugega zahtevaš, da te ubije?

Kaj v naši družbi lahko spremenimo, da bomo bolj senzibilni za pravo dostojanstvo?

Nujno potrebna je paliativna oskrba, če govorim kot zdravnik. Paliativna oskrba je mogoča samo, če jo vidimo kot vrednoto. Kako bomo razvijali uspešno paliativno oskrbo, če je na drugi strani zakonsko dovoljena usmrtitev? Kaj je potem vrednota? Naše poslanstvo je namreč človeku pomagati živeti in seveda pustiti, da človek, ki ne more več živeti, umre po naravni poti. Paliativna oskrba ni siljenje v življenje, je spremljanje življenja v njegovem zadnjem delu. Tudi življenje trpečega človeka je velika vrednota, ki nas vse dela boljše ljudi, predvsem, če smo pripravljeni trpljenje lajšati in trpečega človeka sprejeti z ljubeznijo.

Namesto da ljudem ponudimo smrt, jim lahko ponudimo resnično dostojanstvo, da svoj zadnji del življenja preživijo skupaj z nami. Dostojanstvo človeka je, da je v družbi sprejet, razumljen, tudi če je hudo bolan, da ga sprejemamo, ga imamo radi in nam nekaj pomeni. To je dostojanstvo. Težko je reči nekomu: »Tako te spoštujem, da te bom ubil.« Vsakemu človeku, ki je ohranil delček etičnega čuta, je jasno, da gre za laž. V resnici se odločamo, ali imamo pravico do človeškega dostojanstva, tudi če nismo popolni, tudi ko trpimo. Zanimiv je komentar moje 85 let stare mame, ki je rekla: »Zdravniku se bomo bali povedati, da nas kaj boli, saj nam bodo predlagali evtanazijo.«

Dejansko gre za uzakonitev samomora s pomočjo?

Samomor je v medicini diagnoza, ki jo zdravimo. Psihiatrija skuša samomor preprečiti. Gre za vprašanje dostojanstva: Kje postaviti mejo med pomagati ljudem, da se ne bodo ubili, in pomagati jim, da se ubijejo? Kakšen neskončen nesmisel je to tudi s stališča medicine. Kot zdravnik osebno zagotavljam vsem svojim sedanjim in bodočim bolnikom in tudi njihovim družinam: nikoli ne bom nikogar ubil. Zagotovo ne. Delam tudi na področju z redkimi boleznimi rojenih otrok in še vedno večine žal ne znamo ozdraviti, zato nekateri umrejo. In vsakič je neskončno hudo. Prizadevamo si pomagati v tem najtežjem, zadnjem obdobju. Zagotovo pa ubijali ne bomo.

Ali zakon dejansko želi nadomestiti resnično skrb in spremljanje neozdravljivo bolnih in trpečih z usmrtitvijo?

Ne vem, kaj zakon želi, če sem odkrit. To je gotovo pomemben praktični vidik, zakaj bo razumen človek glasoval proti temu zakonu, ker postavlja kot alternativo zdravljenju ali paliativni pomoči zakonsko dovoljeno usmrtitev. To je zame nesprejemljivo. Mislim, da je nevarnost zakona še večja ravno ob vprašanju neodtujljive pravice do življenja, tudi če nisi popoln, tudi če nisi idealen, tudi če hudo trpiš. Imaš pravico do tega, da doživiš, preživiš tudi svoje trpljenje. Ko poskušaš ta del življenja osmisliti, lahko odkriješ poseben dar. Če bo meja, kaj je še sprejemljivo za življenje, postala premakljiva, bo šla vedno bolj v smeri obstoja idealnega življenja. S tem dejansko vzamete ljudem možnost, da bi videli smisel tudi v teh obdobjih življenja, tudi ko je včasih izrazito težko.

Kaj pa možnost opustitve in odtegnitve zdravljenja?

Pomembno je vedeti, da ima slovenska zakonodaja možnost opustitve in odtegnitve zdravljenja. Zdravniki ne smemo nesmiselno podaljševati življenja. Smrt je treba sprejeti kot danost in v nekem trenutku ugotoviti, da nadaljnje zdravljenje ni več v korist bolnika, zato slovenska zakonodaja omogoča opustitev in odtegnitev zdravljenja, s tem pa omogoča dostojanstven zadnji del; ta trpeči del življenja, ki se nekaterim zgodi, človek konča z naravno smrtjo v zelo kratkem času, ker brez medicinske podpore ne more živeti. Se pa ves čas aktivno preprečuje ali blaži bolečino in zmanjšuje trpljenje.

Z referendumom se torej odločamo, da smo proti ubijanju.

Ne ubija se in tu ni izjem. V 3300 letih se nihče ni spomnil, da bi dopolnil peto Božjo zapoved, ki pravi: Ne ubijaj! V vsakem duhovno in etično zdravem človeku ta zapoved odzvanja. Kot kaže, pa se odnos do tega, da se ne sme ubijati, v nekaterih okoljih izgublja, in to predstavlja hud problem. Če je ubijanje sprejemljivo, potem ni več meja. Tudi predlagatelji zakona ne vedo, kako nekdo trpi in na kakšen način. In še manj, da v nekem obupu, ker so njegovi bližnji morda sokrivi, ker so izrazili željo, da umre in da to postane nekaj sprejemljivega. To je še veliko hujše kot zakon. Ključen problem je v tem, da navaja ljudi na to, da je uboj sprejemljiv, da ga lahko z zakonom dovoliš, bodisi kot smrtno kazen, evtanazijo ali kot asistiran samomor.

Ena od laži je preprečiti trpljenje, ki ga ljudje ne zmorejo več prenašati. Primer gospe, ki je že dve leti nepokretna: čeprav je prej velikokrat rekla, da raje umre, kot da bi morala biti na postelji in v vsem odvisna od drugih, pa odkar se je s tem soočila, nikoli ni izrazila te želje in z veliko vdanostjo prenaša trpljenje.

Veliko hudega se nam lahko zgodi. To je treba vedeti, priznati in sprejeti. Obstaja velik strah pred demenco, ki je morda še težji primer, ko izgubiš stik s tistimi, ki si jih imel rad, jih ne prepoznaš. Ključen pa je naš odnos do tega trpljenja, ker je od našega odnosa do trpljenja odvisen odnos do ljudi, ki trpijo. Verjetno gospa ni pomislila na smrt, ker je sprejeta, kljub temu da je nepokretna. Če jih ne sprejemamo, jih rinemo v to, da izrazijo željo po evtanaziji ali po asistiranem samomoru. Zakon pomeni, da Slovenija pod to vlado ne zna sprejeti trpečih in težko bolnih kot del naše družbe, da jih ne zna imeti rada.

Zakaj je po eni strani tako velik strah pred smrtjo, ko vidimo, kaj vse je človek pripravljen narediti za zdravje, kako gre to skupaj s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja?

Strah pred smrtjo je dejstvo, zato nekateri molimo za srečno zadnjo uro, katoličani pa lahko prosimo tudi za bolniško maziljenje – zakrament, ki pomaga. Vse to kaže na to, da je strah pred smrtjo in smrt sama nekaj resnega za vsakega človeka. Ključen problem je, če se kot rešitev omogoči zakonsko dovoljen uboj, ker s tem straha pred smrtjo nismo rešili. To je še ena izmed laži. Tudi ta zadnja ura, v tem primeru z zastrupitvijo, je težka. Predvsem pa zelo težka za tiste, ki ostanejo in so nesporno bili del te odločitve. Če bi bil ta človek v svojem trpljenju sprejet in ljubljen, se ne bi odločil za evtanazijo ali prostovoljno smrt. Vlada očitno meni, da v naši družbi ne znamo sprejeti in imeti radi hudo trpečih in težko bolnih, zato uzakonja možnost, da jih odstranimo. Iz zgodovinskih dejstev vemo, da se družba smrti vedno bolj zapleta v okrutnosti in na koncu propade.

Ali gre torej za vprašanje, ali vidimo stisko in človeka v stiski, pa tudi, ali smo pripravljeni pomagati?

Oziroma kaj narediti. Zakon morda predvideva ta scenarij: Vidimo človeka v hudi stiski in mu rečemo: »Nič hudega. Lahko te ubijemo, saj imamo to možnost. Nič se ne boj.« Je to tisto, kar mora narediti človek ob trpečem človeku? Po mojem mnenju ne more biti tolažba v stiski to, da mu lahko ponudimo zakonsko dovoljeno usmrtitev. Moramo se zavedati, da je tudi smrt del našega naravnega življenja.

Dejansko gre za očitno razvrednotenje človekovega dostojanstva.

Razvrednotenje človekovega dostojanstva je v tem, da ga tolažimo z možnostjo zakonsko dovoljene usmrtitve. Največja laž je, da temu rečemo tolažba, da temu rečemo dostojanstvo. Tolažba je spoštovanje življenja in sprejemanje ljudi, ki trpijo, z resnično ljubeznijo. Ko je nekdo resnično sprejet z ljubeznijo, ne razmišlja o samomoru in evtanaziji. Obup, ki vodi v samomorilnost, je posledica osamitve – pomanjkanja odnosa.

Sprejemanje tega zakona sproža kup vprašanj prav o smislu življenja. Ali lahko to pripomore tudi k temu, da bomo iskali poti, kako bomo bolj ljudje tudi v tem času?

Referendumsko odločanje o tem zakonu je priložnost, da razmislimo in se ponovno vprašamo, kaj pravzaprav pomeni to, da imamo možnost živeti in v tem življenju še kaj dobrega narediti, tudi samo s svojo trpečo prisotnostjo. Mogoče v nekom ponovno vzbuditi čut za človečnost, za ljubezen, za vzpostavljanje odnosa, kar je danes nekaj, kar najbolj manjka ljudem. In ravno to lahko trpeči in bolni doprinesejo družbi in so s tem velik dar. Mora pa to družba razumeti in sprejeti. Pri tem zakonu ne gre za ohranjanje dostojanstva, ampak gre v resnici za nesprejemanje dejstva, da nekateri ljudje hudo trpijo, in za nesprejemanje trpečih; problem je pomanjkanje ljubezni in sočutja do trpečih ljudi.

A poklicani smo, da nekaj spremenimo.

Bi bilo zelo lepo in prav. To je veliko upanje, da bi prebivalke in prebivalci Slovenije razumeli, da je tudi trpeč in hudo bolan človek del nas. In da vsem nam lahko prinese nekaj dobrega, nekaj, kar nam morda zelo manjka, kar je še bolj razgalil ravno ta zakon.

Nenazadnje ob njih razvijamo empatijo.

Seveda, če razumemo, da ta svet ni samo za idealne, močne, lepe in bogate.

Bi bralcem Družine radi še kaj položili na srce pred skorajšnjim referendumom?

Vedno, kadar kaj delamo, se je treba vprašati, ali to delamo iz ljubezni do sočloveka ali iz kakšnega drugega razloga. Mislim, da je ljubezen najboljša sodnica pri tem, kakšni so naši resnični nameni. Moj predlog je, da se vsak, ki ima koga rad, in upam, da ima vsak koga, v imenu te ljubezni vpraša, kaj je prava odločitev. Prava ljubezen vedno želi življenje, želi stik, želi odnos. Verjamem, da bo ljubezen, ki jo imamo v sebi, prava sodnica tega, kako se bomo odločili glasovati na referendumu. Ljubezen do vseh ljudi, tudi do trpečih in težko bolnih. Zato moramo na volišča.