Ko sem spremljala umirajočega sina Rožleta, starega skoraj 12 let, ki mu je zadnji rakav tumor razžiral obraz, je bil to zame milosten čas. Čas, ko si nihče v naši družini ni želel, da bi Rožle umrl. Čas slovesa, ko smo morali nekako sprejeti, da se bo to zagotovo enkrat zgodilo.

Ko spremljaš umirajočega, prejmeš največje milosti ravno ti.  Ta izkušnja te najbolj spremeni v dojemanju dragocenosti življenja.

Volja do življenja

Če bi mojemu sinu ponudili evtanazijo, bi si vse življenje očitala in se krivila, da so mu bili tisti zadnji milostni trenutki slovesa nasilno odvzeti in da sem »ubila« lastnega sina, ki si je želel živeti. Zagotovo bi tudi on občutil obžalovanje ob tem.

Ko neozdravljivo zboliš, bi dal vse, da bi ozdravel. Rožle si je močno želel živeti še naprej in mi je nekaj mesecev pred smrtjo rekel, da ni pošteno, da se mu to dogaja. Da ni »fer«, ker je on še tako mlad in si želi še prepotovati ves svet in si ogledati vse znamenitosti ter se še povzpeti na Machu Picchu.

Oktober 2019, zadnjič pri skavtih. FOTO: arhiv družine Valjavec

Dokončal je svoje poslanstvo

Rožle je umrl v mojem naročju točno v trenutku, ko smo zanj zmolili vse molitve, mu uresničili vse zadnje želje in ko je dokončal svoje poslanstvo, zaradi katerega je bil na tem svetu. Bil je spokojen, spravljen sam s seboj in s svetom. Čeprav je Rožle šest let trpel zaradi treh novonastalih tumorjev in so bile Rožletove diagnoze in zdravljenja neznosno boleči ter vedno pospremljeni z besedami »neozdravljiv tumor« in z »ostane mu še nekaj tednov do nekaj mesecev življenja«, nisem nikoli pomislila na to, da bi Rožletu njegovo trpljenje skrajšali z evtanazijo. Ravno nasprotno! Do zadnjega diha smo se borili za njegovo življenje z bližino, skrbjo zanj, pogovori, z uresničevanjem želja … in s tem, da bi osmislili njegovo trpljenje do zadnjega trenutka. Vsak trenutek njegovega trpljenja je bil svet in darovan Bogu za rešitev mnogih, rešitev duš, za vse trpeče.

Januar 2020, zadnja želja – morje, tri dni pred smrtjo. FOTO: arhiv družine Valjavec

Dva meseca pred smrtjo mi je zaupal, da še vedno vsak dan daruje Jezusu svoje trpljenje za hudo bolnega duhovnika, ki ga je poznal, in tudi za vse mimoidoče, ki jih srečujeva na poti proti bolnišnici, ker so ti ljudje tako ubogi in se mu smilijo. Takrat sem pomislila, da bi moralo biti ravno nasprotno – on bi se moral z razžrtim obrazom smiliti njim.

Pomirjena, brez občutkov krivde

Ob slovesu sva največji dar milosti prejela ravno midva z možem, ki sva bila ob njem do zadnjega diha. Največ je Rožletu in nama pomenilo, da sva ga držala za roko, bila ob njem, da ni bil sam v dušenju zadnje tri dni. Z vero v večno življenje sva sprejela njegov odhod v večnost. Bila sva pomirjena, brez občutkov krivde, saj sva storila vse, kar sva zmogla, za njegovo ozdravitev in hkrati za njegovo dostojno slovo v krogu družine. V popolnem miru sva doživela Rožletov pogreb, ker verujeva, da je smrt le prehod v večno življenje, in zaupava, da se bomo nekoč srečni spet objeli.

Rožle, prosi za nas!. FOTO: arhiv družine Valjavec

»Ta zakon zame pomeni uzakoniti umor«

Ljudje potrebujejo bližino, razumevanje, sočutje, skrb zanje in paliativno oskrbo, ko obnemorejo. Ne potrebujejo »odrešilne injekcije«, ki jo ponuja novi zakon. Ta zakon zame pomeni uzakoniti umor. Če bi na primer nekoga zabodla z nožem in bi ta umrl, bi storila hudo kaznivo dejanje. Če pa bi bližnjemu vzela življenje z »odrešilno injekcijo«, bi bil to še vedno umor, ki pa je dovoljen z zakonom. Ko sem prebirala člene zakona, sem se zgrozila, koliko stvari dopušča. Na primer, da zdravniki niso dolžni obveščati bližnjih o nameri, da je na primer njihov ravnokar polnoletni otrok v postopku evtanazije, ker je pri osebnem zdravniku »potožil«, da je njegovo življenje »bedno«. Ali pa, da ta zakon ne dovoli ugovora vesti medicinskemu osebju. Pomislila sem tudi na to, da ta zakon morda odpira vrata tudi trgovini z organi – predvsem od mlajših evtanaziranih ljudi. In na koncu me je spreletel srh ob misli, da morda naša država želi na ta prefinjeni način razbremeniti državno blagajno, saj dolgotrajna oskrba bolnih seveda veliko stane.

Bojujmo se za življenje, ne za smrt

Želim si, da bi bilo državi mar za vse trpeče, obnemogle in ljudi s posebnimi potrebami in da bi se raje usmerili v kvalitetno paliativno oskrbo in podporo bolnim ljudem in njihovim svojcem, ker je življenje od spočetja do naravne smrti neprecenljivo in ga moramo za vsako ceno ohraniti in ne končati.