Točno pred letom dni je moja žena Ivanka preživljala zadnje tedne svojega zemeljskega življenja.

O evtanaziji si z Ivanko nisva nikoli zastavljala vprašanj. Podobno kot si nikoli nisva zastavljala vprašanj, ali obstajata dva spola. Verjamem, da ne bi ne Ivanka ne jaz nikoli razmišljala o opciji evtanazije tudi, če bi bil potek njene bolezni daljši in še težji.

Ivanka in Štefan Kržišnik. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Pa ni bila Ivanka v ničemer drugačna, kot so ostali bolniki. Tudi tisti, katerih zgodbe, da so si zaradi trpljenja zaželeli evtanazije, so v tem predrefendumskem času prišle do nas.

V intervjuju za Družino, ki je bil objavljen točno dva meseca pred njeno smrtjo, je namreč na vprašanje, če jo strah smrti, odgovorila takole: “Ne, same smrti me ni strah. Včasih me je malo strah poti do tja, ker vem, da ni vedno lahka.”

Tudi Ivanko je bilo torej strah trpljenja, smrti pa ne. Predstavljam si, da tisti bolniki, ki si zaželijo evtanazijo oziroma pomoč pri samomoru, doživljajo podobno: pogumni so za soočenje s smrtjo, strah pa jih je trpljenja.

Ko zdaj gledam na zadnja dva meseca njenega življenja in razmišljam, kaj bi lahko položil na srce vsem, ki si zastavljajo vprašanja o opciji evtanazije, v hvaležnosti spoznavam, kako dobro smo vsi, ki smo skrbeli zanjo, odgovorili na ta njen strah pred trpljenjem.

Najprej fizičnim.

Ivanka je kot medicinska sestra vedela, kaj je najboljša paliativna oskrba v Sloveniji (žal zelo redka) in si jo je sama izborila. Takoj za tem, ko so jo na onkološkem inštitutu prenehali zdraviti, je skrb zanjo prevzel mobilni paliativni tim Splošne bolnišnice Jesenice.

Sam sem z občudovanjem odkrival, kako veliko je dosegla sodobna medicina na področju lajšanja bolečine. Kako spretno so zdravniki znali v trenutkih, ko je Ivankina bolečina zaradi naraščajočih metastaz v jetrih, ki bi sicer bila nevzdržna, nastaviti pravo kombinacijo zdravil, da Ivanka ne samo da ni trpela, ampak da je lahko tudi kvalitetno živela!

FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Nato psihološkim.

Ivanka je bila v zadnjih mesecih ves čas obdana z ljubečo skrbjo najbližjih. Ne samo domačih – vrata našega doma so bila odprta za vse prijatelje, znance, sodelavce, ki so jo želeli obiskati, se ji zahvaliti in se od nje posloviti v zavedanju, da je bil obisk mogoče zadnji.

Toplina odnosov, ki jih je živela od dne, ko so se zadnjič za njo zaprla avtomatska vrata onkološkega inštituta, jo je dvigala in bodrila v času iztekanja njenega življenja.

In na koncu duhovnim.

Ko sem prvi prebral Ivankin intervju za Družino, se mi je žena zdela neverjetno duhovno zrela, pomirjena. Tudi v naslednjih tednih sem imel ta občutek. Redno je molila z nami. Redno je prejemala sveto obhajilo, tudi ko ni več mogla k maši. In to kako! Vsakič znova sem, ko sem ji kot izredni delilec prinesel Najsvetejše, čutil, kako ga prejema čedalje bolj vredno in sveto. Dva dni pred smrtjo je sama dala poklicati župnika za “sveto popotnico” – bolniško maziljenje, papeško odvezo in obhajilo.

A v jutru dneva, ki je bil njen zadnji, sem ob Ivanki doživel nenavaden trenutek, ki mi je dal misliti, da njen duhovni boj še ni bil dokončan. Bila je nedelja, hčerke so šle k maši in ob postelji sem bil sam z njo. Ni bila več prisebna in pogovorljiva. Po umirjenosti zadnjih dni je postala zelo nemirna, začela se je vrteti in obračati po postelji, da sem jo komaj fizično obvladal. Vse njeno telo je izražalo stisko. Nisem vedel več, kaj naj storim, zato sem začel moliti rožni venec. Bile so potrebne samo začetne besede veroizpovedi: “Credo in unum Deum, patrem omnipotentem …” in Ivanka se je popolnoma umirila. Vse do opoldanskih ur, ko je umrla.

Dragi bralci, naši neozdravljivo bolni in ostareli ne potrebujejo “pravice” do evtanazije in pomoči pri samomoru. Potrebujejo pa najboljšo zdravniško oskrbo za lajšanje bolečin, ljubečo čustveno okolje najbližjih in trdno oporo pri zadnjem duhovnem boju.