S pojmom paliativna oskrba sem se prvič bolj od blizu srečal pred desetimi leti. Urednik mi je namreč dal nalogo, naj pripravim pogovor z dr. Matejo Lopuh, t edanjo državno koordinatorico razvoja paliativne oskrbe ter specialistko anesteziologije in reanimatologije, voditeljico mobilne paliativne enote za Gorenjsko. Povod za pogovor je bil, če smem uporabiti ta izraz, »lažni evtanazijski alarm«, sprožen ob dogodkih januarja 2015 v ljubljanskem Kliničnem centru (spomnite se t. i. primera Radan).

Še danes se živo spomnim tega intervjuja. Sedela sva v avli Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, kamor je sogovornica prišla predavat prav o paliativni oskrbi, in med drugim je dejala: »Kot zdravnica lahko vse do trenutka, ko se ustavi srce, bolnemu kaj ponudim. Če je moje edino upanje upanje na ozdravitev, potem seveda to ne velja, a pri neozdravljivo bolnih moramo imeti pred očmi vrsto malih upanj.«

Sem znal v plašč upanja odeti svojo mamo, ki je bila 50 let kronična bolnica in sem zadnjih dvanajst let njenega življenja (po očetovi smrti) skrbel zanjo?

Za Gorenjsko, ki še danes glede paliativne oskrbe velja za zgled za celotno Slovenijo (tamkajšnja mobilna enota je edina dostopna 24/7), pa je dejala: »Z malo sredstvi smo dosegli velik 'presežek' paliativnega pristopa: povezali smo zdravnike zgornje Gorenjske in tako oblikovali plašč okoli naših bolnikov. Redko se zgodi, da pride k bolniku v paliativni oskrbi dežurni zdravnik, pa ne bi imel pojma o njem. To ljudem veliko pomeni, saj jim ni treba vedno znova razlagati enih in istih stvari.«

»Plašč«, »upanje« – besedi, ki dajeta misliti …

Sem znal v tak plašč upanja odeti svojo mamo, ki je bila 50 let kronična bolnica in sem zadnjih dvanajst let njenega življenja (po očetovi smrti) skrbel zanjo? Resda je bila kot zdravnica do konca sama sebi najboljša pomočnica, a marsikaj bi ji lahko olajšal – lahko bi zanjo naredil več in bolje, za kar pa bi potreboval več znanja in podpore.

Naj paliativna oskrba ne bo nikakršen tabu, ne razumite je kot kakršno koli »smrtno napoved« ...

Tudi iz lastne izkušnje zato svetujem bralkam in bralcem teh vrstic, ki se tako ali drugače v svojih družinah srečujejo z ugašanjem življenja: naj paliativna oskrba za vas ne bo nikakršen tabu, ne razumite je kot kakršno koli »smrtno napoved« (oznaka, ki se je denimo dolgo držala zakramenta bolniškega maziljenja), temveč izkoristite vsako možnost, da se o tem, kaj omogoča in ponuja, izobrazite, da boste skupaj z zdravstvenimi in socialnimi delavci, duhovniki in psihologi, drugimi svojci in prostovoljci okoli svojih ljubljenih pravi čas oblikovali sočuten plašč, stkan iz vrste malih upanj – plašč, v katerem bi si tudi sam nekoč želel oditi h Gospodu.

Kolumna je bila najprej objavljena v 41. številki Družine, v kateri smo osrednjo aktualno temo posvetili paliativni oskrbi.