Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dr. Željko Oset o akademskem svetu pod nadzorom

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 05. 10. 2026 / 09:20
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.10.2026 / 06:41
Ustavi predvajanje Nalaganje
Dr. Željko Oset o akademskem svetu pod nadzorom
Zgodovinar dr. Željko Oset. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Željko Oset o akademskem svetu pod nadzorom

Ob izidu knjige zgodovinarja dr. Željka Oseta »Akademski svet pod nadzorom – Politične karakteristike in akademska reprodukcija v Sloveniji (1946–1951)« bo v Galeriji Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani v torek, 6. oktobra, ob 19. uri, pogovorni večer, pri katerem bosta sodelovala avtor ter recenzent, diplomat in zgodovinar dr. Janez Šumrada.

Obsežna monografija (870 strani) temelji na Osetovem raziskovalnem delu, ki ga je v okviru gostovanja pri Študijskem centru za narodno spravo opravil pred dobrim letom dni. Že prva predstavitev izsledkov je bila izredno zanimiva, zato smo prodornega zgodovinarja povabili, da je v pogovoru za tiskano in spletno Družino predstavil predmet svojega takratnega preučevanja, ki je zdaj zbran v monografiji »Akademski svet pod nadzorom«. Kot vabilo na torkov pogovorni večer objavljamo nekaj delov tega pogovora.

Karakteristika je bila osrednji instrument kariernega načrtovanja, še posebej pri mlajših kadrih, ki niso veljali za nenadomestljive.

V raziskovalnem projektu v okviru Študijskega centra za narodno spravo ste v treh mesecih pregledali t. i. karakteristike iz zbirke »Izobraženci – nečlani«, ki jo vsebuje arhiv Komunistične partije Slovenije. Morda velja najprej pojasniti: kaj v tem okviru sploh pomeni beseda »karakteristika«?

Karakteristika iz obdobja 1946–1951, kot izhaja iz dokumentov, ki sem jih sam preučil, predstavlja oceno posameznikovih strokovnih in pedagoških kompetenc, njegovega odnosa do Komunistične partije in režima, pogosto pa vključuje tudi navedbo in s tem vrednotenje socialnega izvora ter različnih osebnih in značajskih lastnosti. Gre torej za dokument, ki celovito presoja družbenopolitično in strokovno primernost posameznika za opravljanje akademskega poklica. Eden ključnih vidikov, zlasti pri zdravnikih, je bilo vprašanje, ali je ocenjevana oseba primerna za vzgojo naslednjih generacij, torej ali je dovolj ideološko (= komunistično) zgrajena za pedagoško delo. Karakteristika tako ni bila le presečna ocena posameznikove družbenopolitične sprejemljivosti, temveč osrednji instrument kariernega načrtovanja, še posebej pri mlajših kadrih, ki niso veljali za nenadomestljive.

Dr. Željko Oset je monografijo »Akademski svet pod nadzorom« premierno predstavil v Ipavčevem kulturnem centru Šentjur, kjer se je z njim 17. septembra pogovarjal recenzent ddr. Igor Grdina. FOTO: osebni arhiv

Kako obsežna je zbirka karakteristik, ki ste jo raziskovali; po kakšnih merilih so bili posamezniki umeščeni vanjo?

Zbirka karakteristik »Izobraženci – nečlani«, ki se je ohranila v partijskem arhivu in je danes shranjena v Arhivu Republike Slovenije, vsebuje personalne mape za približno 450 oseb. Vsaka mapa vsebuje vsaj vprašalno polo državnega uslužbenca (medicinci imajo tudi posebne federalne srbsko tiskane formularje), velika večina pa tudi karakteristiko. Kot nakazuje že ime zbirke, so bili vanjo vključeni izobraženci. Večina jih ima fakultetno izobrazbo, vendar ne vsi – med njimi so tudi posamezniki z višjo šolo, denimo računovodja. Primernejši partijski izraz za označevanje te skupine bi bil torej »vodstveni delavci z višjo in visoko izobrazbo«. Drugi pogoj za vključitev v zbirko je bila »neorganiziranost«. Tudi tukaj je določena stopnja nedoslednosti. V zbirki so tudi personalne mape kandidatov za članstvo v komunistični partiji in članov SKOJ-a.

Zbirka personalnih map je najverjetneje nastala konec leta 1950 ali v začetku leta 1951, ko je partija želela preveriti obseg in moč svoje organiziranosti.

V katerem obdobju je zbirka nastajala?

Zbirka personalnih map je najverjetneje nastala konec leta 1950 ali v začetku leta 1951, ko je partija želela preveriti obseg in moč svoje organiziranosti. V zbirko niso bili vključeni vsi izobraženci, ki niso bili člani partije. Težišče zbirke je na ljubljanski univerzi, ob tem pa so njeni snovalci vanjo vključili tudi nekaj neorganiziranih posameznikov z drugih področij. Namen zbirke je bil komunističnim oblastem omogočiti pregled nad »neorganiziranimi« strokovnjaki, olajšati načrtovanje kadrovskih odločitev v akademskem svetu ter služiti kot podlaga za povečano budnost znotraj partijskih organizacij na ljubljanski univerzi.

Ni šlo torej le za obrobno birokracijo, temveč so karakteristike še kako konkretno vplivale na življenja posameznikov?

Ne, v tem zgodnjem obdobju karakteristike res niso bile zgolj birokratski obrazci, temveč so predstavljale drugo, poglobljeno fazo kadrovskega prevzemanja institucij. Hkrati so delovale kot mehanizem prevzgajanja posameznikov in vzpostavljanja kadrovske strahovlade. Že »nepravilen« socialni izvor, izkazana solidarnost s sodelavci ali prijatelji z »napačno« preteklostjo, nasprotovanje vodilni vlogi partije ali nepodpora stališču jugoslovanske partije do resolucije Informbiro so bili lahko usodni za akademsko kariero, pridobitev ali ohranitev zaposlitve oziroma so vodili v družbeno in strokovno izolacijo.

Demokratizacija je prinesla državnost, ne pa tudi liberalne države, ker se kot skupnost nismo opredelili do kaznivih dejanj posameznikov, ki so jih storili kot pripadniki (rdeče) elite.

Morda kdo – tudi od bralcev tega pogovora – zamahne z roko, češ, to je obrobna tema davne preteklosti. A pomemben pojem, ki je vezan na vaše raziskovanje, je ravno t. i. reprodukcija elit, ki jo omenjate. V povojnih desetletjih jo je tudi s svojimi moralno-političnimi ocenami usmerjala partija. Ali se nam to morda pozna še danes?

V Sloveniji je bil sprejet zgodovinski kompromis: zagovorniki osamosvojitve so potrebovali enotnost političnega razreda, zato so sprejeli kontinuiteto in gradualizem, torej postopno prekrajanje obstoječih razmer v novi državi. Tudi najmilejše sankcije zoper serijske kršitelje človekovih pravic (o hujših kaznivih dejanjih sploh ni bilo govora) – tudi v sodstvu – so bile hitro označene za revanšizem. Torej, demokratizacija je prinesla državnost, ne pa tudi liberalne države, ker se kot skupnost nismo opredelili do kaznivih dejanj posameznikov, ki so jih storili kot pripadniki (rdeče) elite. Brez enakosti pred zakonom je težko govoriti o moderni liberalni državi. Najbolj groteskno se ta kontinuiteta kaže v odnosu do sedanjega stanja človekovih pravic, kjer na javni sceni paradirajo potomci nekdanjih sistematičnih kršiteljev človekovih pravic in modrujejo o človekovih pravicah. Upanje osamosvojiteljev, da bo menjava generacij prinesla spremembe v politični in pravni kulturi, se je izjalovilo. Ključni razlog za to je odsotnost raziskav, ki bi lahko predstavljale podlago za refleksijo o preteklosti in institucionalni kulturi – denimo v sodstvu – ter v slovensko družbo vnesle več transparentnosti in odgovornosti.

Vabljeni na predstavitev knjige »Akademski svet pod nadzorom – Politične karakteristike in akademska reprodukcija v Sloveniji (1946–1951)«  v Galerijo Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani v torek, 6. oktobra, ob 19. uri.

Nalaganje
Nazaj na vrh