Nekdanji ljubljansk nadškof mons. Alojz Uran je v posebni izjavi, ki jo v nadaljevanju objavljamo v celoti, predstavil svoj pogled na odgovorno službo ljubljanskega ordinarija, ki jo je opravljal od oktobra 2004, in svojemu nasledniku dr. Antonu Stresu izrazil iskreno dobrodošlico.

"Dragi gospod nadškof msgr. dr. Anton Stres, spoštovani navzoči!

Odgovorno službo ordinarija v ljubljanski nadškofiji mi je 25. oktobra 2004 zaupal tedanji Petrov naslednik Janez Pavel II. Do takrat je preteklo že 11 let od škofovskega posvečenja, ki sem ga po rokah istega papeža prejel na praznik Gospodovega razglašenja v baziliki sv. Petra v Rimu leta 1993.

Ljubljanski nadškofiji sem v teh letih posvetil vse svoje življenje, moči, darove, ki mi jih je Gospod naklonil, saj sem imel ves čas pred očmi Jezusove besede: »Dobri pastir da svoje življenje za ovce.« (Jn 10,11)

»Da, Oče«. V tem škofovskem geslu sem videl vse svoje upanje in delo, kot sem rekel ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa metropolita. Po svojih močeh sem poskušal vedno in povsod izpolniti tisto, kar sem prepoznal kot Božjo voljo. »Da, Oče« ponovim tudi danes, ko je apostolski nuncij uradno sporočil, da je papež Benedikt XVI. iz zdravstvenih razlogov sprejel mojo odpoved službi ordinarija in imenoval novega pastirja za ljubljansko nadškofijo.

Gospodu in vsem, s katerimi sem v teh letih sodeloval ali pa so moje delo spremljali z dobrohotnostjo, še posebej duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vernikom iz naše nadškofije, izrekam zahvalo za vse prejete darove na skupni poti, ki nam jo je Gospod dal prehoditi v teh letih. Bogu hvala za vse, kar ste v petih letih mojega vodenja nadškofije iz ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve storili dobrega in plemenitega. Hvala za številna srečanja po župnijah in skupinah, kjer sem občutil življenje naše Cerkve. Neizmerno sem hvaležen za trdno vero, upanje in ljubezen, s katero me je Gospod podpiral sredi vseh težav, s katerimi sem se na odgovornem mestu soočal. Hvaležen sem za dar Svetega Duha, ki mi je odpiral srce za to, kar je želel spregovoriti tej Cerkvi, ko so predvsem v molitvi dozorevale moje odločitve.

To je bil čas intenzivnega dogajanja. Na področju osebnih sprememb naj omenim smrt papeža Janeza Pavla II. in izvolitev Benedikta XVI., imenovanje ljubljanskega pomožnega škofa msgr. dr. Antona Jamnika, odhode v večnost škofa msgr. Jožefa Kvasa, nadškofa msgr. dr. Alojzija Šuštarja in nadškofa msgr. dr. Franca Perka, imenovanje mojega prednika msgr. dr. Franca Rodeta za kardinala. V Cerkvi na Slovenskem smo bili priče ustanovitvi novih škofij in metropolije z imenovanjem novih škofov ter se posvetili pripravi na obisk ad limina in slovenski pastoralni dan. Med glavno dogajanje v nadškofiji sodijo ustanavljanje novih potrebnih struktur, spremljanje priprav na Katoliški inštitut in ustanovitev prve katoliške osnovne šole, zaključek škofijskega dela postopka za razglasitev nadškofa msgr. Antona Vovka za blaženega ter razveljavitev krivične obsodbe škofa msgr. dr. Gregorija Rožmana, v zadnjem času pa tudi načrtovanje slovenskega evharističnega kongresa.

Odpoved voditeljski službi ne pomeni odpovedi žrtvi, ki jo še naprej rad sprejmem za to Cerkev, za to ljudstvo, iz katerega me je Gospod poklical. Kristusova zvestoba je trden temelj, na katerem je vedno zgrajena naša zvestoba. Sredi vseh sprememb Gospod varuje, vodi in gradi svojo Cerkev. To je Gospodovo delo, s katerim želim še naprej sodelovati, da se bo Božje kraljestvo v nas in med nami utrjevalo in širilo.

Ko se Bogu zahvaljujem za njegovo ljubezen, ki mi jo je izkazal tudi po zvestih sodelavcih in molivcih, hkrati prosim odpuščanja za vse pomanjkljivosti v izpolnjevanju odgovornosti, ki mi je bila zaupana. Rad odpuščam vsem, kar ni bilo prav. Iskreno pred Bogom z apostolom lahko rečem: »Mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti,« (Apd 20,24), kjer koli in dokler me bo Gospod ohranjal pri življenju.

Dragi sobrat Tone, bratsko ti izrekam dobrodošlico in ti želim, da bi Božja mati Marija in naši svetniški kandidati izprosili zate vse potrebne milosti, da bi mogel do konca vzljubiti to Cerkev, ki ti je zaupana. Naj bo tvoja vera, upanje in ljubezen do Kristusa tolikšna, da prejmeš od njega vse tisto, kar presega človeške moči za novo odgovorno poslanstvo v Ljubljani. Naj bo res vse zaradi evangelija!

Moje duhovniško srce bo vedno odprto in pripravljeno sodelovati v vsem, kar boš v svoji pastirski modrosti prepoznal kot dobro za Božje ljudstvo.

V prihodnost gledam s trdno vero, ki izvira iz Kristusovih besed prvaku apostolov: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.« (Mt 16,18)"