»Povedal sem, kar mislim, da moraš vedeti. Nisi edina. Še veliko drugih je trpelo, morda celo bolj od tebe.« S temi besedami je neznanec nagovoril Dragico Krapež veliko let po tem, ko je bil večji del njenih muk že mimo, že po demokratizaciji. Zakaj tak nagovor?

Fanatik, ki si ne zasluži, da bi bilo njegovo ime sploh zapisano

Dragico so še kot otroka vzeli mami, njena starša so ravno tako nasilno ločili, prepovedano ji je bilo druženje z vrstniki, ujčkanja in razvajanja mala deklica ni bila deležna, stiki z očetom so bili nadzorovani, njene želje in ambicije potlačene. Ni smela nadaljevati šolanja, ni se smela zaposliti, kot bi želela. Čeprav je bila brihtna in je dosegala odlične uspehe, ni ji bilo dovoljeno nič.

Drugi so odločali namesto nje: Diktator, kot ga imenuje, »fanatik, ki si ne zasluži, da bi bilo njegovo ime sploh zapisano«, pa ded po očetovi strani, komunistični funkcionar na Cerkljanskem, ki mu je Dragica pravila wače. Neverjetno, kako je ded krojil usodo Dragičine družine, vedel se je oblastno in samovoljno do družinskih članov in vseh ostalih ljudi, imel je veliko družbeno moč in vedno je obveljala njegova beseda.

Dragica Krapež s knjigo Diktator z Griča, na predstavitvi v Gorici 23. januarja 2026. Beli šal je povoj, ki so ji ga nadeli ob krstu. Vir: Ivo Jevnikar

Dragica je utrpela številne krivice, živela je pod pritiski ...

Osamljena Dragica je že kot otrok iskala uteho v naravi in družbi domišljijskih prijateljev. Edino babica, očetova mama, jo je podpirala in ji bila zgled življenjske vztrajnosti. Dragica je utrpela številne krivice, živela je pod pritiski, a uspelo ji je najti lastno pot: postala je mama in babica ter celo pomagala tistim, ki so ji prizadejali zlo.

Ostala je zvesta sebi, naravna upornost ji je pomagala, da je življenje ni zlomilo in da je svojo zgodbo zapisala neposredno in trezno. »Veliko krivic sem prestala, a nikomur ne bom sodila,« je zapisala na sklepnih straneh te avtobiografije, ki se ponuja v branje kot osebno pričevanje in tudi kot dokument časa, ki sega od štiridesetih let 20. stoletja do danes.

Tako je založba knjigo predstavila na zavihku. Precej nedoločno. Zato naj najprej, še preden bom knjigo opisal z bolj določnimi stavki, objavim še tri odlomke.

Na predstavitvi knjige Diktator z Griča v Ljubljani 18. februarja 2026: Jože Dežman, Dragica Krapež, Martin Brecelj in Ivo Jevnikar. Foto: Ivo Žajdela

Diktator je dobesedno gorel za komunizem

Str. 16: Babica je bila zelo verna ženska. V verni družini je bil rojen in vzgojen tudi Diktator in moj ata je bil krščen kot takrat vsi otroci. Med vojno pa se je vse spremenilo. Komunizem je potegnil Diktatorja v svoj vrtinec in to je bil začetek konca složne družine. Babica ni smela več hoditi v cerkev in je lahko molila samo še skrivaj v svoji podstrešni sobici. Tudi bogkovega kota ni bilo več v hiši. Diktator je dobesedno gorel za komunizem, Rusija mu je bila kot obljubljena dežela. Med vojno se je to njegovo prepričanje le še stopnjevalo in doseglo vrhunec, ko je spoznal, da edini sin ni pripravljen spoštovati komunističnih nazorov. To predrznost je bilo treba kaznovati na najbolj okruten način. Danes se ne čudim več, zakaj je ata večkrat dejal, da bi bilo bolje, če bi tudi on umrl v taborišču. Prihranjeno bi nam bilo veliko trpljenja. Tako pa smo mama, ata in jaz plačali najvišjo ceno, ki jo neki totalitarni režim lahko postavi. Kdo od nas treh je bil najbolj prizadet, pa naj bralec presodi sam.

Rudi Peternelj, oče Dragice Krapež, oče, ki se na ukaz Diktatorja ni smel ne dotakniti ne govoriti s hčerko, čeprav sta spala v isti sobi. Vir: knjiga

Enega ujetnika je Diktator »prihranil« zase

Str. 166–167: Partizani so zajeli preko dvajset italijanskih in enega nemškega vojaka. Čakala jih je takojšnja smrt. Očitno je za namero »osvoboditeljev« vedel tudi Diktator in jim takoj predlagal rešitev, kako se brez napornega zakopavanja znebiti trupel. Na njegov ukaz so ujetnike odgnali do že omenjene jame in postrelili vse, razen enega. Vse pa le ni potekalo brez nepovabljenih prič. Dogajanje je skrivaj opazovalo več parov oči odraščajočih fantov. Dva od njih, eden je bil mamin brat, sta vedela povedati, kako je eden izmed italijanskih vojakov prosil: »Sparate giusto,« kar naj bi pomenilo, naj jih ubijejo, ne samo ranijo. Prosil je zaman. Kar nekaj jih je bilo samo ranjenih, ko so padli v jamo. Enega ujetnika pa je Diktator »prihranil« zase. Odgnal ga je na drugo stran doline in ga tam hladnokrvno ustrelil s svojim revolverjem, truplo pa pustil ležati na senožeti.

Kot živalski kadavri so njihova trupla končala v globini nedokončane kaverne

Morda so bili res sovražni vojaki, a so bili kljub temu ljudje. Nekomu sinovi, bratje, morda celo možje in očetje so bili hladnokrvno ubiti, brez sodbe, brez dokazov o krivdi. Kot živalski kadavri so njihova trupla končala v globini nedokončane kaverne in svojci niso nikoli izvedeli, kje je njihov grob. Likvidatorji so samo opravili »svojo dolžnost« in niso bili nikomur dolžni polagati računov ne odgovarjati na vprašanja, zakaj so to storili. Tega jim tudi ni bilo treba, saj je Diktator že imel pripravljeno razlago. Dejal je, da so jih morali ubiti, saj jim niso imeli česa dati jesti, ker so tudi partizani stradali. Hitra smrt je veliko lažja, kot pa počasno umiranje od lakote. Razlaga, ki jo lahko poda samo zakrknjen zločinec.

Skrival se je zaradi zaslug za slovenski narod

Med sebi enakimi junak, po drugi strani pa največji strahopetec. Še kot otroka me je gnal na drugo stran hriba z nedokončano kaverno in mi pokazal svoj »bunker«. To je bila samo votlina pod večjo skalo, a dovolj prostorna, da mu je služila kot skrivališče. Po njegovih pripovedih, ki sem jih znala že na pamet, se je tam skrival pred fašisti in belogardisti, ki so ga iskali zaradi njegovih zaslug za slovenski narod. Ne samo drugi ljudje, tudi babica je znala povedati, da so ga pogosto zaman iskali celo partizani. Veliko se je zadrževal v tisti votlini, enkrat celo tri tedne skupaj. Mislil je samo nase, babica pa se je morala izpostavljati vsak drugi dan, ko mu je prinašala hrano. S košem na hrbtu in sekirico v roki je hodila skozi gozd, vselej po drugi poti. Če bi naletela na vojake ene ali druge strani, bi se lahko izgovorila, da nabira drva, hrana v košu pa da je njena malica.

Franc Štucin iz Jesenice nad Cerknim, polbrat Dragičinega očeta Rudija. Vir: knjiga

Nismo izbirali ne sredstev ne dejanj

Str. 173–174: Umolknil je za nekaj trenutkov, kot da mu je zmanjkalo besed. Z roko si je šel čez oči, potem pa nadaljeval: »Tudi resnica o smrti tvojega strica, očetovega polbrata, ni nikjer zapisana. Kot politkomisar je moral med tovariši molčati, kakšno mnenje ima o početju takratnih oblasti, v zavetju domače hiše pa je mislil, da lahko govori svobodno. Usodna napaka! Tvoj ded ga je izdal in po njegovi krivdi je padel pod strelom ostrostrelca, svojega 'tovariša'. Veliko hudega smo storili nedolžnim ljudem, krutost tvojega deda pa nas je vseeno presenetila. Nismo izbirali ne sredstev ne dejanj, najbližjim smo pa vendarle prizanesli, čeprav niso bili na naši strani. Tudi to, od koga in kakšne nasvete so dobili tvoji nadrejeni po tem, ko si bila izključena iz ZK, ni nikjer več zapisano. Kar nekaj dokazov, da govorim resnico, se skriva v tej ovojnici, a odpreš jo lahko šele po mojem odhodu!«

Poročilo o smrti Franca Štucina, 13. 12. 1944. Ki »je dal kri na oltar domovine«. V resnici pa: »Tvoj ded ga je izdal in po njegovi krivdi je padel pod strelom ostrostrelca, svojega 'tovariša'.« Vir: knjiga

Šlo je za šolski primer totalitarizma

Zdaj pa moj opis. V drugi polovici septembra 2025 je založba Družina izdala zajetno knjigo zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana Komunistični strah v gatah. V njej je objavil množico citatov iz slovenske partijske (komunistične) zakladnice. Nahajajo se v tako imenovanih personalnih mapah članstva KPS/ZKS. Gradivo je izjemno obsežno, priča pa, kako so komunisti nadzorovali svoje članstvo. Šlo je za šolski primer totalitarizma. Zgodbe so pošastne in so še en strašno velik pokazatelj o tem, kako totalitarna sta bili komunistična ideologija in »politika«. Ena od mnogih tem obravnava odnos komunistov do Cerkve in vere, oziroma preprosto rečeno, gre za obravnavo članov, ki so npr. skrivaj krstili svojega otroka.

Ded se je strašno znesel nad sinom, njegovo ženo in vnukinjo

Ko sem knjigo prebral, sem že dobil v roke knjigo Dragice Krapež Diktator z Griča, ki jo je konec septembra izdala tržaška založba Mladika. Ko sem jo začel brati, nisem mogel verjeti, kakšno naključje. V njej avtorica opisuje svojo zgodbo, v kateri je v ospredju partijski (komunistični) fanatik, njen ded, ki ga v knjigi ves čas imenuje z »imenom« Diktator. Niti enkrat ni zapisala njegovega imena, ker si tega kot tipični komunistični sfanatizirani diktator ni zaslužil.

Vse se je začelo z njenim rojstvom sredi 50. let. Ker je bila mama verna so jo skrivoma krstili. Oče pri krstu ni sodeloval, saj je bil sin fanatičnega partijca, za krst pa je vedel. Posledice tega dejanja so bile strašne. Ded se je strašno znesel nad vsemi tremi, nad sinom, nad njegovo ženo in nad novorojenko (vnukinjo). Sinovo ženo (Dragičino mamo) je izgnal in ji prepovedal kakršen koli stik z možem in svojo hčerko. Za to so poleg njega skrbeli tudi partijski pomočniki, vohuni v vasi, ki so Dragičino mamo strogo nadzorovali. Dragica je kot dojenčica in nato kot otrok sicer spala v isti sobi, kot njen oče, toda oče se je ni smel ne dotakniti niti z njo spregovoriti kakšne besede. Še več, na Diktatorjevo zahtevo jo je moral le grajati.

Za Dragico (vnukinjo) je skrbel Diktator sam. Niti enkrat je ni poklical z imenom, le z vzdevkom čeča. Poleg njega je lahko z Dragico komunicirala le njegova žena, Dragičina babica, ki je bila sicer verna in v Dragičini mladosti edina topla oseba. Vendar je Diktator zatiral tudi njo.

Diktatorjev nadzor nad Dragico je bil neverjeten

Dragica Krapež je v knjigi nanizala zelo veliko za normalnega človeka povsem nepojmljivih situacij, v katerih je morala odraščati. Diktatorjev nadzor nad njo je bil res neverjeten. Trajal je vse do njegove smrti enkrat po letu 1980 (v knjigi datuma ni). Za nameček se je Dragičin oče moral v drugo poročiti, tokrat s partijko. Dobila je »novo mamo«, ki je bila prototip mačehe, do Dragice groba in celo sovražna.

Toda na koncu knjige je osupljivo, kako je Dragica, izrazito na svojo škodo, pred smrtjo pomagala in z negovanjem skrbela za oba, za (deda) Diktatorja in za pokvarjeno mačeho, potem, ko sta omagala.

Pripoved Dragice Krapež je tako nenavadna, da bralca večkrat sili, da pomisli, da bere fikcijo, izmišljene zgodbe. Vendar je ves čas jasno, da je vse res, ne nazadnje je avtorica v knjigi objavila veliko dokumentacije o Diktatorju. Na koncu se izkaže, da njen ded (Diktator) ni bil le neverjeten komunistični fanatik, ampak celo zločinec in veliki tipični komunistični goljuf.

Martin Brecelj, Dragica Krapež, Diktator z Griča, Mladika, 1. 11. 2025

Ivo Žajdela, Iz poteptane v pristno človeškost, Dragica Krapež, Družina, 1. 3. 2026

Dragica Krapež s knjigo Diktator z Griča, na predstavitvi v Gorici 27. januarja 2026. Vir: Ivo Jevnikar

1/2