Najprej pa drobno avtorjevo pojasnilo. Bilo je januarja 1997, ko se je na uredništvu Družine oglasil dr. France Cvelbar (1932–2021), eden ključnih mož po demokratizaciji in osamosvojitvi oživljenega delovanja slovenskih katoliških izobražencev (bil je tudi predsednik društva, ki jih povezuje že 30 let). A namen takratnega obiska ni bil povezan s tem njegovim angažiranjem, temveč z zgodbo iz njegovih domačih krajev.

Gospod Cvelbar je bil namreč doma iz doma iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Kot doktor tehniške fizike je sicer živel in deloval v Ljubljani, ves čas pa je ostajal tesno povezan z domačim krajem in župnijo. Njegovo prizadevanje za dobro ljudi v šmarješki dolini je bilo tudi javno prepoznano: ob prvem občinskem prazniku nove občine Šmarješke Toplice (leta 2007 je nastala z odcepitvijo od Mestne občine Novo mesto) je leta 2009 prejel naziv častnega občana. Bil je pobudnik za ustanovitev šmarješkega domoznanskega društva, ki mu je vrsto let tudi predsedoval. Z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando je pod okriljem društva uredil in izdal obsežen zgodovinski zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja.

Osrednja osebnost ene izmed zgodb njegovega domačega kraja je bila s. Krizina (Jožefa) Bojanc, doma iz vasi Zbure v župniji Šmarjeta. Dr. Cvelbar si je prizadeval, da bi njena zgodba, skupaj s pripovedjo o vseh Drinskih mučenkah, vstopila v slovenski javni prostor. In to je bil razlog njegovega obiska na uredništvu Družine januarja 1997, kmalu po obhajanju 55. obletnice smrti Drinskih mučenk. S seboj je prinesel leta 1996 izdano knjigo Zaobljuba, podpisana s krvjo (Zavjet krvlju podpisan), ki jo je napisala sosestra Drinskih mučenk, hči Božje ljubezni s. M. Slavica Buljan, izdala pa sta jo provincialat sester Hčera Božje ljubezni in Urad za Drinske mučenke. Namen knjige je bil odpreti vrata skorajšnjemu začetku procesa za beatifikacijo petih redovnic, h katerim so se sicer že desetletja zatekali mnogi v molitvi in priprošnjah. Na podlagi te knjige je nato nastal dvodelni zapis v Družini, ki ga z nekaj drobnimi priredbami znova ponujamo v branje.

Redovna zaobljuba

Jaz, (...), obljubljam pred Vsemogočnim Bogom, Marijo, prečisto Devico in Božjo Materjo, pred svetim očetom Avguštinom, pred vsemi svetimi in pred Vami, častita provincialna predstojnica, predstavnico naše častite matere generalne predstojnice Družbe Hčera Božje ljubezni, dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino v skladu s pravili svetega Avguština in v skladu z ustanovami te kongregacije. V popolnosti se jim podrejam in si bom z vsemi svojimi močmi prizadevala, da jih dosledno izvršujem po milosti Gospoda Boga. Amen.

Besede zaobljube, zapisane z lastno roko na listu papirja ... Za koga morda zgolj besede brez posebne vrednosti ali pa celo znamenje nespameti, za dekleta, ki so jih podpisale s svojim imenom, pa znamenje popolne predanosti skrivnostni, odrešujoči nespameti križa. In prav v tej skrivnosti je zapisani obrazec postal nekaj veliko več kot zgolj skupek besed; postal je rdeča nit življenja mnogih redovnic, ki so stopile v red Hčera Božje ljubezni – za nekatere med njimi res dobesedno rdeča nit, saj so redovne zaobljube podpisale tudi s svojo mučeniško krvjo: sestre Berchmana Johanna Leidenix, Krizina Bojanc, Jula Ivanišević, Antonija Fabjan in Bernardeta Banja, danes znane kot Drinske mučenke (+1941).

Drinske mučenke. FOTO: arhiv Družine

Pogled v zgodovino

Zgodovinska prepletanja, ki so na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine povzročila toliko gorja in trpljenja tamkajšnjih prebivalcev, so prav zaradi krute vojne ob razpadu Jugoslavije toliko bolj v ospredju.

Krščanstvo se v tem delu Evrope pojavi s pokristjanjenjem Hrvatov v 7. in 8. stoletju in od tedaj Bosna nosi neizbrisno znamenje križa. Tudi dolgo obdobje pod nasilno turško oblastjo, ki je Bosno prepojilo s krvjo kristjanov, tega znamenja, predvsem zaradi požrtvovalnega dela frančiškanov, ni moglo izbrisati.

Drugačni, boljši časi za krščanski živelj v večnarodnostni in večverski deželi so se pokazali šele v drugi polovici 19. stoletja po porazu Turčije v vojni z Rusijo in podpisu mirovne pogodbe (1878), po kateri so Turki morali BiH priznati avtonomijo. Istega leta je kongres velikih sil v Berlinu dovolil Avstro-Ogrski, da je zasedla Bosno.

Tedanji papež Leon XIII. se je kmalu odločil tam vzpostaviti cerkveno hierarhijo in tako je z odlokom 5. julija 1881 ustanovil vrhbosensko (sarajevsko) nadškofijo, za prvega nadškofa pa imenoval hrvaškega duhovnika prof. dr. Josipa Stadlerja. Novi cerkveni predstojnik si je kot eno prednostnih nalog zadal dvig izobrazbe bosenskega prebivalstva, saj je bila stopnja pismenosti zelo nizka (le okoli tri odstotke). Ker so bile prav dekleta in žene tiste, ki do izobraževalnih ustanov niso imele dostopa, jim je vrhbosenki nadškof v sodelovanju z različnimi ženskimi redovi skušal omogočiti šolanje.

S. Franciska. FOTO: arhiv Družine

Po nasvetu dunajskih jezuitov je tako v svojo deželo povabil mlado Družbo Hčera Božje ljubezni, ki jo je ustanovila Franciska Lechner. Pobudo je ustanoviteljica s pravim evangeljskim navdušenjem sprejela in v začetku leta 1882 prvič obiskala Sarajevo. Že jeseni istega leta je bila odprta šola znanega Zavoda sv. Josipa v Sarajevu, naslednje leto osnovna šola v Tuzli (kasneje znana kot Zavod Kraljice rožnega venca) in še mnoge druge izobraževalne ustanove.

Samostanska hiša sester na Palah je bila vedno odprta za vse pomoči potrebne, ne glede na narodnost in veroizpoved.

V začetku našega stoletja (1911) je družba odprla hišo tudi na Palah, v slabih dvajset kilometrov od Sarajeva oddaljenem letoviškem kraju, in sicer kot okrevališče za bolne sestre, kmalu – leto kasneje – pa so ustanovile tudi osnovno šolo, ki je bila odprta za otroke vseh treh veroizpovedi (zapis iz zadnjega šolskega leta, kot je šola še delovala, 1918/19 na primer priča, da je v tem letu šolo obiskovalo 27 pravoslavnih, 23 katoliških in dva muslimanska otroka). Tudi samostanska hiša sester je bila vedno odprta za vse pomoči potrebne, ne glede na narodnost in veroizpoved.

V vrtincu vojnega brezumja

Druga svetovna vojna, zlom Kraljevine Jugoslavije in razraščanje mednarodnostne nestrpnosti niso prizanesli nikomur, niti požrtvovalnim redovnicam, ki so desetletja izgorevale le v skrbi za bližnje in v Bogu posvečenem življenju. V vrtinec strašljivega nasilja, ki je želelo za ta ali oni blodni politični načrt »očistiti« Bosno in Hercegovino – ta se je namreč znašla v primežu četniških in ustaških interesov – je potegnilo tudi nekoč že kar idilično miren samostan Hčera Božje ljubezni na Palah.

Franc Ksaver Meško (1874-1964), kip ob župnijski cerkvi v Slovenj Gradcu. FOTO: Andrej Praznik

Koncem leta 1941 so četniki v »boju za reševanje srbstva«, tudi ob podpori italijanskih okupacijskih enot, prodrli v vzhodni del Bosne. V začetku decembra so tako zavzeli Fočo in med 9. in 21. decembrom tam izvedli pokol muslimanskega in hrvaškega življa, podobno se je zgodilo v Goraždu, val nasilja pa je pljusknil tudi na Pale, kjer je tedaj v samostanu živelo pet redovnic: predstojnica s. Jula Ivanišević, Hrvatica (48), Avstrijka s. Berchmana Leidenex (76), Slovenki s. Krizina Bojanc (56) in s. Antonija Fabjan (34) ter Madžarka iz Hrvaške s. Bernardeta Banja (39). Pri njih je tedaj živel tudi iz Slovenije izgnani duhovnik in pisatelj Fran Ksaver Meško. Ta je pozneje popisal svoje videnje tistih usodnih, a z neomajno vero prežetih dni trpljenja, ki jih je preživel z mučeniškimi redovnicami (pripoved Križev pot v četrti knjigi njegovih izbranih del, Celje 1959).

V ledenem mrazu bosenske zime, tiste dni se je temperatura spustila do minus 10 stopinj, se je začel križev pot redovnic, ki v naglici niso mogle vzeti s seboj nobenega dodatnega oblačila ...

Križev pot

Potem ko je bilo že več dni v okolici Pal slišati streljanje, so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samo naselje in napadli samostan Hčera Božje ljubezni, ki tedaj ni imel nobenega varstva več (hrvaške enote so se že umaknile). Predstojnica s. Jula je bila v tem času zunaj, saj je kupovala hrano za samostan, a se je, ko je videla, kaj se dogaja, mimo četnikov – in na njihovo veliko začudenje, saj bi vsak »normalen« človek v takem položaju v želji, da bi rešil svojo glavo, bežal stran – prebila do sosester v hiši. Te so se zbrale ob duhovniku Mešku, ki jim je v očitni nevarnosti podelil odvezo. Četniki so vse stanovalce samostana izgnali iz stavbe, to oropali in kasneje, potem ko so sestre in duhovnika že odgnali, tudi zažgali (očitno je bilo kaj malo pomembno, da je le nekaj mesecev prej, aprila 1941, ta samostan za nekaj dni gostoljubno sprejel člane jugoslovanske vlade, ko so bežali iz države). V ledenem mrazu bosenske zime, tiste dni se je temperatura spustila do minus 10 stopinj, se je tako začel križev pot redovnic, ki v naglici niso mogle vzeti s seboj nobenega dodatnega oblačila. 76-letna, skoraj slepa sestra Berchmana je bila celo v natikačih ...

Na poti od hiše do hiše, od te do one četniške postojanke, so, kot popisuje pisatelj Meško, skupaj s še nekaterimi zajetimi Hrvati doživljali različne sprejeme: od odkritega sovraštva, do nesebične pomoči in podpore tudi pravoslavnih ljudi. Naslednjega dne – četniška zasliševanja in izmišljene obtožbe na račun nedolžnih sester, nato nadaljevanje poti. Sestro Berchmano, ki zaradi onemoglosti ni mogla slediti, so naložili na sani. Noč v zapuščenem muslimanskem naselju Careve Vode, zjutraj – sobota, 13. decembra – naprej. Sestro Berchmano so pustili v tem naselju, saj sani, s katerimi so jo pripeljali prejšnji dan, ni bilo več nikjer. Štiri sestre in duhovnika Meška so po večurnem pešačenju privedli v Sjetlino, sedež glavnega štaba četniških enot. Znova zasliševanja v četniškem štabu (gostilna), kjer pa Ksaver Meško naleti na četnika Milka, učitelja iz Maribora, ki se potegne zanj. Slovenski duhovnik tako dobi dovolilnico za prosto gibanje do Beograda in od tam naprej v Slovenijo, kamor se je nameraval vrniti. Njegovo življenje, ki je v času četniškega ujetništva že nekajkrat viselo na nitki, je rešeno, drugačna usoda pa se zapisuje njegovih sotrpinkam, petim redovnicah Hčera Božje ljubezni.

Na pot proti Goraždu

Tretjo adventno nedelja prvega vojnega leta v nekdanji Jugoslaviji (14. december 1941) se je križev pot redovnic, Hčera Božje ljubezni iz požganega samostana na Palah nadaljeval. Četniki so sestre Julo, Krizino, Antonijo in Bernardeto posadili na voz in jih s še nekaterimi ujetniki odpeljali proti Goraždu. Na delu tega potovanja jih je še spremljal Ksaver Meško, v kraju Praća pa so se poti slovenskega duhovnika, ki se je prek Beograda in Zemuna vrnil v Slovenijo, in sester, ki jih je čakala negotova usoda, za vedno ločile. Tako Meško kot sestre so mislili, da redovnice peljejo v Goražde zato, ker naj bi bila tam četniška poljska bolnišnica, v kateri bi sestre negovale njihove ranjence. Tudi ukaz komandanta v Sjetlini vojvode Đekića, da vojaki ne smejo na poti sestram storiti nič zlega, je zbujal vsaj kanček upanja, da le niso v smrtni nevarnosti. Kasnejši dogodki so ta plamen upanja kruto ugasili. Noč s 14. na 15. december so sestre prebile v vasi Brdo Bare. Zjutraj je kolona z ujetimi nadaljevala pot in proti večeru prispela v Goražde.

Smrt

Goražde je bilo že od novembra pod četniško oblastjo in po nekaterih podatkih naj bi v tem delu Bosne (Goražde, Foča in okoliške vasi) četniki pobili okoli pet tisoč ljudi in zažgali nekaj sto hiš, mnoge na povelje majorja Jezdimirja Dangića, h kateremu so privedli tudi zajete redovnice. Zaprli so jih, same, v sobo v tretjem nadstropju tamkajšnje kasarne, kjer se je zadrževala četniška vojska.

S. Bernardeta. FOTO: arhiv Družine

Dogajanje tistega večera so z izjavami osvetlili nekateri očividci, med njimi tudi neki zajeti hrvaški častnik, ki je nekaj mesecev pozneje redovnicam v Sarajevu pripovedoval žalostno zgodbo o usodi njihovih sosester: »Tistega večera so se nenadoma zaslišali jok in kriki sester. Ni mogoče povedati, kaj se je dogajalo, ampak lahko preprosto domnevamo, da so četniki nedostojno in nasilno pristopili k sestram, te pa so, da bi se rešile njihovega nasilništva, skočile skozi okno. Prva je skočila s. Jula, zadnja s. Bernardeta, ki se je pri padcu tudi najbolj poškodovala in se onesvestila, čeprav višina ni bila zelo velika. Sestre so hotele pobegniti pred četniki, toda ti so jih ujeli, takoj vse štiri zaklali in vrgli v Drino.«

Podobo dogajanja dopolnjuje tudi izjava duhovnika Anteja Bakovića, takrat 10-letnega dečka, ki je z materjo in sestrami slišal, kaj se dogaja na nasprotnem bregu Drine, krike sester in vzklike »Jezus, reši nas!«. Še istega večera je k njim prišel eden od pijanih četnikov in pripovedoval, kako so »obračunali« s sestrami. Po četnikovi pripovedi so hoteli sestre posiliti in so že strgali obleko z njih, tako da so ostale le v perilu. Redovnice so se zelo upirale, nato pa so, ko so videle, da jim ni pomoči, poskakale skozi okno. Ante je takoj zjutraj odšel na breg Drine in tam videl prizor, ki se mu je neizbrisno zarisal v spomin: pobite redovnice, vsaka je, kot je preštel, dobila vsaj deset ali petnajst udarcev in ubodov z nožem.

Antejeva mati je želela redovnice pokopati na katoliškem pokopališču. Toda na prošnjo pri stražarjih je dobila odgovor, naj raje odneha, sicer se bo njej dogodilo isto. Trupla sester so še nekaj dni ležala v plitvini, potem pa jih je grobar s palico potisnil v Drino. Ta je tako postala njihov grob.

S. Berchmana. FOTO: arhiv Družine

Usoda s. Berchmane Leidenix

Najstarejša od Hčera Božje ljubezni iz samostana na Palah, Avstrijka s. Berchmana Leidenix, je, potem ko so njene sosestre odpeljali naprej, zaradi onemoglosti ostala v nekdaj muslimanskem naselju Careve Vode. Tu je ostala nekaj dni, nato pa so jo s sanmi odpeljali v Sjetlino, kjer je našla zatočišče pri prijaznih ljudeh. Po nekaj dnevih sta ponjo prišla dva četnika, češ da jo bosta odpeljala proti Goraždu. Kot je kasneje pripovedovala hči hišnega gospodarja, pri katerem je s. Berchmana preživela zadnje dni, so sestro četniki kljub prigovarjanju očeta, da ni sposobna za potovanje, posadili na sani in odpeljali. Že po nepolni uri sta se vrnila, eden od njiju pa je imel okoli vratu rožni venec nesrečne redovnice ... Pisal se je 23. december 1941.

Sestro so ustreljeno našli nemški vojaki in jo pokopali v gozdu. Spomladi 1942 so celo sestre same iz Sarajeva prišle na to področje in odkopavale gomile v gozdu. Našle so veliko zakopanih vojakov, trupla sestre Berchmane pa ne.

Glas o svetništvu

Vest o kruti smrti redovnic se je kmalu razširila ne le po Sarajevu, ampak med vsemi katoličani v Bosni, uprava sester Hčera Božje ljubezni je o tem obvestila glavno upravo na Dunaju, ta pa celotno družbo v Evropi ter Severni in Južni Ameriki. Po pričevanjih iz tistih časov se je med ljudmi takoj začel širiti glas, da so pobite mučenke svete vere. Že leta 1942 so sestre v Sarajevu natisnile podobice v spomin na sosestre; eno je dobil v Slovenijo tudi Ksaver Meško, ki je takrat služboval na Selah. Podobico je, globoko pretresen zaradi smrti redovnic, položil pod ciborij v tabernaklju župnijske cerkve in jih tako, na svoj način, že takrat »kanoniziral«.

Po letu 1945 in komunističnem prevzemu oblasti so bile mučeniške sestre omenjene le enkrat, na montiranem procesu proti nadškofu Alojziju Stepincu, nato pa jih je prekril molk. Šele leta 1959 je Ksaver Meško v Izbranih delih objavil zapis Križev pot, v katerem je popisal dneve, ki jih je v četniškem ujetništvu preživel skupaj s pokojnimi sestrami, vendar ta pripoved v tistih svinčenih časih še ni mogla dobiti širšega odmeva, ampak se je o njej le šepetalo po samostanih.

S. Jula. FOTO: arhiv Družine

V šestdesetih letih je bilo skrivoma zbranih nekaj zapriseženih izjav, led javnega omenjanja pobitih sester pa je šele ob 30. obletnici njihove smrti (1971) s prispevkom v Glasu koncila prebil duhovnik Živko Kustić. Od takrat dalje sestre imenujejo Drinske mučenke.

To je tudi naslov knjige, ki jo je leta 1990 objavil že omenjeni duhovnik Ante Baković, kot otrok priča smrti redovnic. Knjiga je doživela tri izdaje in je v marsičem spodbudila prizadevanja, da bi dosegle čast oltarja. Za začetek postopka je bil pristojen predvsem Urad za Drinske mučenke, ki je zbiral dokumente o življenju, delovanju in smrti sester, sad teh prizadevanj pa je knjiga Zaobljuba, podpisana s krvjo, po kateri je nastal pričujoči zapis.

Kot je bilo mogoče slišati ob 55. obletnici smrti decembra 1996, naj bi v kratkem sprožili postopek za beatifikacijo drinskih mučenk na nadškofijski ravni, to pa je prvi korak k njihovemu priznanemu svetništvu. (Pripis: prvi korak je bil v tistem času dejansko prožen, sledili so številni drugi in tako je 24. septembra 2011 Drinske mučenke v imenu papeža Benedikta XVI. v Sarajevu za blažene razglasil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za svetnike). 

Med Drinskimi mučenkami sta dve Slovenki

S. Krizina. FOTO: arhiv Družine

S. Krizina (Jožefa) Bojanc – Rojena je bila 14. maja 1885 v vasi Zbure (župnija Šmarjeta) kot drugi od šestih otrok očeta Mihaela in matere Marije. Doma so imeli gostilno, dokler ni leta 1891 oče odšel v Ameriko, od koder se ni vrnil. Mama Marija je ostala sama s petimi otroki, šesti je bil na poti. Pobožna žena je vse svoje otroke je posvetila nebeški Materi v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli »zgodi se« in se odločili za redovniško pot med Hčerami Božje ljubezni. Te redovnice so namreč iz Sarajeva prihajale v različne kraje tedanje države in zbirale darove za vzdrževanje svojih šol in sirotišnic. Pogosto so prihajale prav v Slovenijo, kjer so imele dobrotljivega zaščitnika – škofa Antona B. Jegliča, ki je z njimi zgledno sodeloval že v Sarajevu kot pomožni škof ob nadškofu Stadlerju. Hčere božje ljubezni so prišle tudi v šmarješko župnijo in tu dobile darova posebne vrste – sestri Angelina in Jožefa sta ob srečanju z njimi začutili Božji klic. Leto dni starejša Jožefa je v Družbo vstopila decembra 1921, stara 36 let, mlajša Angelina pa tri leta kasneje (dočakala je častitljivih 95 let). Jožefa je julija 1922 vstopila v noviciat in prevzela ime Krizina. Večne zaobljube je izrekla 5. avgusta 1925, tik pred tem pa je bila premeščena v samostan na Pale. V naslednjih letih je služila v mnogih ustanovah družbe, predvsem na področju Tuzle. Aprila 1939 je bila na lastno prošnjo spet premeščena na Pale in čez poldrugo leto se je zgodilo to, kar je sicer po naravi plaha Krizina po pripovedovanju sosester večkrat govorila: »Tako si želim umreti mučeniške smrti.« Njena molitev je bila uslišana.

S. Antonija. FOTO: arhiv Družine

S. Antonija (Jožefa) Bojanc – V vasi Malo Lipje, nekdaj župnija Hinje, danes Žužemberk, se je očetu Janezu in materi Jožefi 23. januarja 1907 rodila Jožefa. Očeta je izgubila pri štirih letih, le dva meseca potem, ko se je rodila najmlajša sestra Angela (oče je imel iz prvega zakona tri otroke, po smrti prve žene se je poročil vdrugo in imel še pet otrok). Jožefa je tako ostala sama z osmimi nepreskrbljenimi otroci, nekaj let kasneje pa je tudi ona zbolela in kmalu umrla. Otroke so v rejo vzele družine sorodnikov, takrat enajstletno Jožefo je v dobrotljivo varstvo vzela teta. Ko je v Jožefi kasneje dozorela odločitev za redovniško pot, jo je teta navdušeno podprla in ji ves čas stala ob strani. K Hčeram Božje ljubezni je Jožefa prišla po posredovanju sorodnice s. Margarete Jarc, ki je že bila v tej družbi. Jožefa je prišla v Sarajevo 9. aprila 1929 in se pridružila 46 Slovenkam, kolikor jih je bilo tega leta med Hčerami Božje ljubezni. V noviciat je stopila na svoj god, 19. marca 1930, in prevzela ime Antonija. V drugem letu noviciata je bila njena učiteljica tudi s. Berchmana, s katero sta deset let kasneje skupaj stopili na pot mučeništva. Po začasnih zaobljubah je služila predvsem v Sarajevu, leta 1936 pa je bila premeščena na Pale. Tudi po večnih zaobljubah (28. avgusta 1937) se je vrnila v samostan na Pale – nepolna štiri leta kasneje pa je te zaobljube podpisala tudi z mučeniško krvjo.