Druga izjava ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. Alojza Urana v zadevi škofa Rožmana

Čas med prvo in drugo svetovno vojno je bil nedvomno prelomen v zgodovini slovenskega naroda. V mnogočem je bil prelomen tudi za Cerkev na Slovenskem, saj je pomenil obdobje preroda katolištva, ki se kaže v razgibanem laiškem udejstvovanju. Posebno pomembna je bila dobro organizirana Katoliška akcija. Vrh tega življenja pomenita 2. evharistični kongres za Jugoslavijo leta 1935 in 6. mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Oba dogodka sta se odvijala v Ljubljani.

Obdobje druge svetovne vojne je zaradi revolucije, ki jo je začela Komunistična partija Slovenije ter z njo povezane državljanske vojne, prineslo hude posledice tudi v cerkveno in versko življenje. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman (1930–45/59) je med leti 1941 in 1945 preživljal grenko izkušnjo, v kateri je predvsem skušal pomagati, kjerkoli in kakorkoli je mogel. Doživel je tragedijo tuje okupacije in državljanske vojne. Škof Gregorij Rožman je skupaj s približno 200 duhovniki in tisoči drugih državljanov ob koncu vojne v strahu pred komunističnim nasiljem zapustil in osamljen umrl v izgnanstvu.

Težko je bilo posebej po vojni. Jugoslovanski škofje so v pastirskem pismu 20. septembra 1945 ostro kritizirali vlado zaradi njenega odnosa do Katoliške Cerkve in družbenih sprememb. Posledica je bilo hudo preganjanje duhovnikov: 123 duhovnikov je bilo ubitih, skoraj tisoč je bilo zaprtih ali obsojenih, cerkveno premoženje je bilo nacionalizirano, leta 1952 verouk je bil v šolah prepovedan in ukinjene so bile vse cerkvene šole, Teološka fakulteta pa je bila izključena iz Univerze v Ljubljani. Preganjanje je doseglo vrh 20. januarja leta 1952, ko so v Novem mestu na železniški postaji zažgali tedanjega ljubljanskega škofa Antona Vovka. Čeprav je preživel, si ni nikoli opomogel. Tudi njegov kasnejši naslednik dr. Jožef Pogačnik je bil kot ljubljanski stolni kanonik zaprt več kot pet let.

K pravični osvetlitvi dela škofa dr. Gregorija Rožmana in njegove vloge med 2. svetovno in državljansko vojno, je veliko prispevala knjiga zgodovinarjev dr. Tamare Griesser Pečar in dr. Franceta Martina Dolinarja o Rožmanovem procesu. Na podlagi ekspertiz dveh zgodovinarjev, ki sta pregledala ohranjeno dokumentacijo sodnega procesa proti škofu Rožmanu, je bila ugotovljena ne le vrsta nepravilnosti v sodnem postopku, ampak tudi, da obtožbe na Rožmanov račun ne držijo. Na sedanji razstavi Boj proti veri in Cerkvi v Muzeju novejše zgodovine pa je razvidno, da so bila tedanja sodišča do Cerkve pristranska in sovražno nastrojena.

Razsodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v kazenski zadevi zoper obsojenega škofa, msgr. dr. Gregorija Rožmana in ostale zaradi kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo pomeni razbremenitev ljubljanske nadškofije in Cerkve na Slovenskem po dolgi ideološki vojni, ki je trajala vse od leta 1945 naprej. Razsodba, ki razveljavlja sodbo montiranega političnega sodnega postopka in vrača zadevo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje, končno omogoča korektno razjasnitev vloge, ki jo je imel škof Rožman v težkem in zapletenem času druge svetovne vojne. Prepričani smo, da se bo na podlagi zgodovinskih dejstev medvojno zadržanje ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je bilo prav zaradi umetno ustvarjene negativne podobe na sodnem procesu avgusta 1946 za velik del Slovencev vse do sedaj sporno, pokazalo v novi in bolj objektivni luči. Trdno upamo, da se bodo prenehali tudi krivični napadi na njegovo osebnost, ki smo jim priče vse do danes.

Še enkrat torej izražam zadovoljstvo nad razsodbo Vrhovnega sodišča, ki je s tem opozorilo na številne pravne pomanjkljivosti v sojenju škofu Rožmanu, saj je šlo za totalitarno vojaško sodišče, ki je služilo interesom tedanje komunistične oblasti v želji uničiti Cerkev. Za Cerkev na Slovenskem razsodba pomeni pomemben korak k normalizaciji odnosov v slovenski družbi, ki jo še toliko let po drugi svetovni vojni obremenjuje ideološka razdeljenost in nestrpnost do Cerkve.

Ljudje smo v svoji najgloblji biti naravnani na resnico. In interiore homine habitat veritas, v notranjem človeku biva resnica, je oznanjal sv. Avguštin. Ko človek zgubi zanjo občutek, zgubi tudi kažipot življenja in ne more več jasno razločevati med tem, kaj je dobro in kaj je slabo. Na to dejstvo nas spominja papež Benedikt XVI. v svoji pastirski službi in nam kaže, kako je resnica nevsiljiva, pa vendar nepogrešljiva luč našega življenja. Resnica je sad neprestanega iskanja, poglobljenega študija, iskrenosti in poštenosti srca, pa tudi prizadevanja in truda vsakega človeka. Jezus Kristus je resnico oznanjal s tem, da je svoje življenje iz ljubezni daroval Očetu za življenje sveta.

Naj nam tudi ta zgodovinski trenutek pomaga razmišljati o temeljnih vprašanjih našega življenja in medsebojnih odnosih ter vzpodbuja naprej iskanje v službi resnice, pravičnosti in ljubezni.