Slovence so uničevali trije najhujši totalitarizmi 20. stoletja

Druga svetovna vojna je povsem spremenila Slovenijo. Komunisti so izkoristili okupacijske razmere, željo po uporu okupatorju in osvobodilna gesla, da so od vsega začetka zasledovali svoj cilj, priti na oblast, ter uničevali političnega nasprotnika, tradicionalne politike.

V vseh pogledih je Slovenija utrpela eno najhujših uničenj v Evropi. O kakšnem, kot je »zavezniško« bombardiranje Slovenije, sploh še nismo začeli pisati, mnoga druga so terminološko slabo opisana. Slovence so uničevali trije najhujši totalitarizmi 20. stoletja. Fašisti in nacisti štiri leta (Italijani oziroma fašisti na Primorskem od leta 1915 do 1943), domači, komunisti, pa 55 let. Že samo v obdobju 1941–1945 so komunisti ubili veliko več Slovencev kot okupator oziroma fašizem in nacizem, ter uničili veliko več infrastrukture.

Štiriletnemu medvojnemu je sledilo 45-letno povojno, ko so Slovenijo spremenili v deželo grobišč, ko so zasebno gospodarstvo s krajo spremenili v družbeno (komunistično) in ko so nas povsem indoktrinirali s partizansko in socialistično mitologijo ter nadvse površno in nenatančno terminologijo, ki jo uporabljamo vsak dan.

Mnoga področja so trdno zasidrana v komunistični mitologiji

Formalno smo sicer že 35 let v demokraciji, toda mnoga področja so trdno zasidrana v komunistični mitologiji. Še demokracije se prav ne zavedamo, razen v negativnih praksah. Čemu torej toliko govorjenja o razdvajanju in razkolu, saj je eden od temeljev demokracije različnost, različni pogledi, različna mnenja in ne nazadnje različni interesi. In ko za nekaj tako dokončnega, kot so umrli (ubiti) uporabljamo povsem neprimerno besedo padli, in tudi izraz žrtve, ki je izrazito nenatančen in zato tudi zavajajoč, če omenim samo dve od zelo veliko zavajajočih in nenatančnih besed.

Demokratizacija leta 1990 je pomenila nujnost in veliko upanje. Toda stanje na omenjenih in mnogih drugih področjih se samo slabša. Mnogi bežijo od težkih oziroma zahtevnih tem in se zadovoljijo z miselnim životarjenjem. Redki, ki se trudimo, smo pod »novodobnimi« pritiski. Seveda so tudi tolažba in rezultati.

Komunisti so »osvobojeno« Ljubljano takoj ovekovečili s totalitarnimi simboli. Kipa Josipa Broza - Tita in Josipa Stalina na Cankarjevi ulici leta 1946. Vir: Muzej NZS

Slovenijo so (najprej) okupirali Nemci in Italijani

20. stoletje sta zaznamovali dve veliki in strahotni vojni, prva in druga svetovna. Druga je bila v nekem smislu nadaljevanje prve. Druga se je razlikovala od prve tudi po tem, da so jo povzročili in nato v njej ves čas igrali glavno vlogo totalitarni režimi ter s tem države, kjer so ti režimi, fašizem in nacizem, obvladovali državo in družbo. V obeh državah novodobnega totalitarizma, v Italiji in Nemčiji, so se po prvi svetovni vojni soočali s hudimi razočaranji in lakotami, v obeh so se s populizmom pojavili voditelji, ki so v očeh razočaranih in lačnih postali najprej up, potem pa tudi voditelji na oblasti. Pri tem so oblikovali posebne ideologije, ki so jih udejanjali z močno militarizacijo in totalizacijo. Ko so bili znotraj države dovolj močni, so se usmerili navzven, pri čemer je prednjačila Hitlerjeva Nemčija. Ta se je sprva sicer taktično povezala s tretjim evropskim totalitarizmom, s Stalinovo Sovjetsko zvezo, nato pa se je spopadla tudi z njo. Po izbruhu osvajalnih vojn je prišla na vrsto tudi takratna Jugoslavija, Slovenijo so okupirali Nemci in Italijani.

Edini izhod je bila oborožena obramba vasi in življenj

Tu pa se je za Slovence začela posebno huda zgodba, saj so komunisti okupacijo izkoristili in zlorabili za svoj boj za oblast. Med okupacijskimi razmerami so začeli sistematično uničevati politične nasprotnike, svoje početje pa prikrivali z močno propagandno vojno. Tiste, ki so jih uničevali, so s to propagando črnili kot stare sile in sodelavce z okupatorjem, ki da jih je zato treba uničevati. Ker organi pregona niso delovali, obveščanje ljudi pa je bilo močno omejeno, je bila propaganda o osvobodilnem boju uspešna.

Ker so komunisti s svojimi oboroženimi skupinami od poletja 1941 naprej ubijali in ker je bilo izobraženim ljudem jasno, kaj se v resnici dogaja, so se temu početju začeli upirati. V odkritem spopadu z ubijanjem je bil edini izhod oborožena obramba vasi in življenj. Ker pa je okupator s svojo totalitarno naravo hotel imeti vse pod nadzorom, so bili prisiljeni sodelovati z njim. To izsiljeno sodelovanje seveda ni bilo zaradi naklonjenosti do njega, ampak izključno kot edini mogoči način obrambe pred nasiljem komunistov. Ti so bili s propagando o kolaboraciji uspešni.

Ko so »osvobodili« Ljubljano, so v nekaj tednih ubili veliko Ljubljančanov

Seveda obstaja veliko številk, ki govorijo o razsežnostih komunističnega početja. Naj omenim samo dve. Dogajanje med drugo svetovno vojno je vzelo 100.000 življenj, pri čemer smo Slovenci med najbolj prizadetimi narodi. In druga številka, samo med vojno so komunisti umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov. Pri tem početju se niso zadrževali pred ničimer: ubijali so politično izpostavljene ljudi, duhovnike, cele družine, ženske in otroke.

V vojaškem pogledu so ob koncu vojne prišli na oblast na dva načina: z veliko prevaro t. i. zaveznikov, ki so jih na koncu zalagali z veliko materialno pomočjo, in od jeseni 1944 s pomočjo Stalinove Rdeče armade. Zaradi tega so se branilci morali umakniti iz Slovenije. S kupčijo so jih Angleži vrnili v roke komunistov, ki so jih večinoma ubili. Ko so zasedli (»osvobodili«) Ljubljano, so v nekaj tednih ubili veliko več Ljubljančanov, kot prej v nekaj letih oba okupatorja. Enak vzorec so ponavljali po vsej Jugoslaviji. Gestapovske zapore so zamenjali s komunističnimi uničevalnimi taborišči (Teharje in Šentvid).

»Obisk« komunističnih zločincev Josipa Broza - Tita in Aleksandra Rankovića v »osvobojeni« Ljubljani 29. maja 1945, ljubljanski grad jima je razkazal Ivan Maček - Matija. Vsi trije so vodili množično uničevanje političnih nasprotnikov, daleč največje v novejši zgodovini. Več kot sto tisoč ljudi so po Jugoslaviji dali umoriti samo po vojni. Vir: AS 1549

Slovenija je od leta 1945 dežela morišč in grobišč

V množičnih pobojih so ubili več kot 15.000 Slovencev in še nekaj deset tisoč ujetnikov drugih narodnosti, predvsem Hrvatov in Srbov. Slovenija je od leta 1945 dežela morišč in grobišč. Na tisoče ljudi so zaprli, uprizarjali so montirane »sodne« procese. Zagnali so silovit propagandni stroj, ki je bil nato 45 let hrbtenica obvladovanja Slovencev. To se vleče še v današnji čas, že 80 let.

Premožnim ljudem so odvzeli hiše in se vselili vanje. Grofom, podjetnikom in industrialcem so odvzeli lastnino, podjetja, tovarne. To zasebno lastnino, grajeno skozi stoletja in rodove, so spremenili v družbeno. »Družbeno« je pomenilo komunistično, tako kot je »ljudska« oblast pomenila komunistično oblast. Jezik so povsem spremenili za svoje potrebe varanja ljudi. Ta izkrivljeni jezik še danes obvladuje naše življenje.

Slovenija je nasičena s komunističnimi spomeniki

Čeprav smo po demokratizaciji (od leta 1990) dobili veliko literature, ki nas seznanja s tem silnim nasiljem, daleč največjim v naši zgodovini, so mnoga področja ostala neraziskana, v splošnem pa pomanjkljivo raziskana. Komunisti so namreč Slovenijo popolnoma spremenili.

Kljub veliko raziskavam in knjigam zgodovinarje čaka še veliko dela. V Sloveniji nismo imeli samo prej omenjenega dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, ampak so komunisti Slovenijo »osvobodili« tako, da so jo od prvega trenutka naprej, in nato 45 let, vklenili v trd in nasilni totalitarni režim. Po 35 letih življenja v demokraciji moramo ugotoviti predvsem to, da se je iz časa 45-letnega totalitarizma spremenilo malo: Slovenija je nasičena s komunističnimi spomeniki, na področju medijev so obdržali monopol, obvladujejo kulturo in šolstvo ... Slovenci smo še vedno indoktrinirani s partizansko mitologijo.

Revija SLO – Slovenija in totalitarni časi

Založba Družina že vrsto let izdaja revijo SLO, v kateri zgodovinarji in drugi prikazujejo najrazličnejše teme iz celotne slovenske zgodovine. Praviloma gre za teme, ki so manj znane ali neznane. Ker je letos 80. obletnica konca druge svetovne vojne, je uredništvo eno (tematsko) številko namenilo samo tej okrogli in, kot se vidi iz prej povedanega, zelo pomembni obletnici.

Ta posebna številka revije SLO z naslovom Slovenija in totalitarni časi je sicer obsežna, saj ima 114 strani velikega formata, v njej so objavili trinajst vsebinsko raznovrstnih prispevkov, te so opremili z veliko skrbno izbranimi fotografijami, mnoge bodo bralci videli prvič, tem so dodali vrsto grafičnih ponazoritev, toda kljub tej kakovosti, bo treba še dolgo raziskovati obdobje od leta 1941 ter vse do danes in treba bo napisati in izdati še veliko knjig o najrazličnejših temah iz tega časa. Ta čas nasilja in goljufij nas bo Slovence še zelo dolgo zaznamoval.

13 prispevkov o drugi svetovni vojni na Slovenskem

Toda ta posebna revije SLO je zelo pomembna, saj pri bolj poljudni literaturi ali publicistiki izstopa. Imamo veliko revij, vendar v nobeni drugi tako pomembne teme, ali sploh niso prikazovane, če pa že kdaj kje kakšna je, je to površno in z neprimerno terminologijo. Gre torej za veliko izstopanje. Objavljenih je torej 13 prispevkov, ki so jih napisali avtorji, ki se na obravnavane teme spoznajo, saj so ali profesionalni zgodovinarji, specializirani za ta področja, ali publicisti, ki so »ljubiteljsko« poglobljeni v posamezne teme.

Dr. Jože Dežman je v treh prispevkih osvetlil, z grafičnimi in številčnimi ponazorili, medvojno in povojno nasilje vseh akterjev, izstopa seveda komunistično. Dr. Marko Štepec je prikazal pot od prve do druge vojne. Dr. Monika Kokalj Kočevar je prikazala prisilne mobilizirance v nemško vojsko, Irena Uršič pa primorske Slovence, ki so jih Italijani mobilizirali v svojo vojsko. Oboji so se morali bojevati za tuje interese na tujih ozemljih. Aleš Nose piše o partizanskem nasilju in izsiljeni oboroženi obrambi pred njim. Dr. Tomaž Kladnik pojasnjuje oblike vojaškega nasilja med vojno. Sašo Radovanovič piše o malo znanem nasilju zahodnih »zaveznikov« nad Slovenci, o bombardiranju Slovenije.

»V imenu ljudstva« o – o komunističnih političnih »sodnih procesih«

Posebna odlika te posebne številke je veliko fotografij, ki z dobrim papirjem pridejo do zelo kakovostnega izraza. Katarina Jurjavčič je prikazala, kako zavzeto so komunisti (po)skrbeli za propagando tudi s pomočjo fotografije.

Mateja Čoh Kladnik pod naslovom »V imenu ljudstva« piše o komunističnih političnih »sodnih procesih« med letoma 1945 in 1951. Dr. Miran Komac obravnava temo totalitarni režimi in medetnični spopadi. Kot vidimo, je posebna številka revije SLO z naslovom Slovenija in totalitarni časi kakovosten doprinos k okrogli obletnici, ki nas bo zaposlovala v letošnjem letu.

Ivo Žajdela, Slovenija v primežu treh totalitarizmov, Družina, 30. 3. 2025