Svoje dogodivščine popisuje na blogu 2many4granny. Oktobra so se odpravili na pettedensko pot po Južni Afriki, Namibiji, Bocvani, Zimbabveju in Zambiji. 

A ne le potovanja, osrečuje jih tudi dobrodelnost. Zato so se odločili, da v svojo 15.000 km dolgo pot vpletejo pomoč misijonu v Bocvani, kjer deluje s. Fani Žnidaršič.

Moči združili s Slovensko karitas

»Nimam veliko denarja, imam pa dolg jezik, upam si, znam pisati, imam poznanstva … in tako lahko pustim pečat, nekomu pomagam,« razmišlja Jasna, ki vedno išče priložnosti za dobrodelnost. 

Da bi pomoč tudi v Afriki našla pravi naslov, sta se z možem obrnila na Slovensko karitas, kjer so ju povezali s s. Fani. »Veliko je brezdomcev, ki nimajo vode, mnoge družine so brez strehe nad glavo. Nimajo prostora, kamor bi shranile rojstne liste in osebno premoženje ter se tja zatekle ob slabem vremenu. Zato smo se s Slovensko karitas in družino Culiberg odločili, da s skupno akcijo omogočimo gradnjo zavetišč,« je hvaležno povedala misijonarka. 

Jasna si je za cilj zadala, da bodo zbrali dovolj sredstev za veliko zavetišče, tj. 12.000 €. Do danes so to presegli, a zbirajo še naprej, saj so potrebe misijona v Serowu mnogo večje.

Južna Afrika: kriminal in osupljivi razgledi

Kmalu po zagonu dobrodelne akcije so poleteli v Afriko. Že na letališču v Johannesburgu so izkusili visoko stopnjo kriminala – hčerki Živi so ukradli telefon. Po nekaj dneh v Pretorii so krenili na pot s kombijem, ki so ga kasneje zamenjali za džip.

Prevozno sredstvo in prenočišče družine Culiberg obenem. FOTO: Osebni arhiv.

Najprej so se ustavili v Bloemfonteinu, mestu vrtnic, sledil je obisk Frankforta, kjer so si ogledali veliko redkost – slap sredi savane. Otroci so jahali konje in se navduševali nad afriškimi sladkarijami. 

Pravijo, da si bodo čudovit sončni zahod tistega dne najbrž zapomnili za vedno. Občudovali so razgled z jezu Gariep na reki Oranje, nič manj osupljiv pa ni bil pogled na Dolino opustošenja, znano po vrtoglavo visokih pečinah.

Misijonu v Bocvani lahko pomagate tudi vi: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana. TRR: SI56 02140-0015556761. Sklic: SI 00 220. Namen: Pomoč Bocvana.

Navdušeni nad mnogimi živalmi

»Zagotovo nas je presenetil živalski svet – nismo vajeni, da med vožnjo cesto prečkajo štiri ogromne žirafe, kup divjih svinj, jeleni,« našteva Jasna. Živali so opazovali v nacionalnem parku Addo Elephant ter na otokih St. Croix in Brenton, kjer so jih navdušili delfini in afriški pingvini. Slednje so od še bliže obiskali v Simon Townu in Boulders Beachu. 

V Oudtshoornu, t. i. »svetovni prestolnici nojev«, se na farmi nojev ni ustrašil niti najmlajši Jaša (3) – enega je celo zajahal. Iz mesta Hermanus so z ladjico odpluli na odprto morje, kjer sta Miha in Živa (14) med potopom iz kletke opazovala bele morske pse. Zoja Mija (7) in Gaja (5) sta čez dan našteli ogromno živali in tudi Juretu (11) so bili najljubši prav nacionalni parki: »Vedno sem bil v pričakovanju, kdaj bom videl kakšne živali. To mi je bilo od nekdaj všeč. Mogoče bi spremenil samo temperaturo zraka, ker je res vroče.«

Namibijske puščavske radosti

V Namibiji so obiskali Zaliv svete Helene, nato pa osupljiv kanjon reke Fish, drugi največji kanjon na svetu. Izpustili niso niti največje namibijske atrakcije, Sossusvleia. Znan je po visokih rdečih sipinah, kjer je vsa družina uživala v sankanju – brez zimske opreme, seveda.

Otroci so spoznali puščavo od blizu. FOTO: Osebni arhiv.

Naslednji dan so se podali v puščavo Namib na vožnjo s štirikolesniki in deskanje po sipinah, zatem pa obiskali Spitzkoppe. »Gre za neporaščene granitne gore, ki segajo vse do 1700 m visoko. Fascinantno, sončni zahodi so taki, da padeš dol,« je bila navdušena Jasna. 

Nešteto priložnosti za dobra dela

Miha je deželo začutil večplastno: »Afrika je na nek način točno taka, kot sem si jo predstavljal. Ogromna, prostorna in polna revščine. Najbolj žalostno mi je bilo gledati družine v Južni Afriki, kjer poleg revščine prevladuje še kriminal. Namibija in Bocvana sta kljub revščini vseeno bolj urejeni državi in ljudje so videti srečnejši. Vesel sem, da smo s prihodom v te kraje vsaj komu polepšali dan.« 

Gaja (5) pa je svoje vtise strnila takole: »Nesla sem že dojenčka, veliko oblek in stvari smo dali revnim, tudi bonbončke. V šotoru spimo, avto je velik. Všeč mi je potovanje. Pogrešam vrtec.«

V Bocvano in še dlje

Jasna se nam je oglasila iz Namibije in orisala, kaj vse jih še čaka: »Nazadnje smo nekaj ur preživeli z Bušmani – noro, kot bi se vrnili v zgodovino! Jutri prestopimo mejo z Bocvano in gremo v narodni park Chobe, potem nas čakajo še Viktorijini slapovi, ki jih bomo preleteli s helikopterjem, potapljat se gremo s krokodili … Potem pa gremo počasi proti Serowu, kjer nas čaka s. Fani.«

Domačini so se radodarne pomoči srčno razveselili. FOTO: Osebni arhiv.

Serowe se bo dolgo spominjal obiska

Obisk družine Culiberg je s. Fani ganil. Povedala je, da je družina otrokom omogočila ogled kratkega filma o Sloveniji, razdelila nekaj oblačil in drugih potrebščin. »Preden so otroci odšli domov, je vsak dobil hrano za domov, kar je tudi podprla družina Culiberg.« 

Zvečer je Miha v dežju nekatere otroke peljal domov. »Ne morete si predstavljati veselja, navdušenja teh otrok, prepevanja po celi poti in vriskanja, ko so prišli domov … Danes je prišla mamica dveh otrok in mi povedala, kako so bili otroci veseli,« je nadvse hvaležna s. Fani zajela utrip čudovitega dne.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (47/2021).