»Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva. Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim« (Heb 2, 16-18).



V današnji katehezi med splošno avdienco je papež Frančišek spregovoril o povezavi med družino in krščanskim občestvom. Med njima tako rekoč obstaja naravna povezava, saj je Cerkev sama ena velika duhovna družina, družina pa predstavlja Cerkev v malem.

Krščansko občestvo ljudi spremlja skozi stoletja in jih tako neposredno vrisuje v Božje srce. Družina pa je »začetek te neizbrisne zgodovine odrešenja«.

Tudi Jezus je bil rojen v družini in je delil stisko svojega ljudstva. Zakoreninjen v občestvu z Bogom je kasneje sam »sklical« svoje občestvo, kar je tudi pomen besede »cerkev«. Kristus »oblikuje Cerkev kot vabeče občestvo, ki je brez razlike odprto za vse ljudi«.

V evangelijih ima Jezusova skupnost obliko gostoljubne družine in ne »izključujoče, zaprte ločine«. V njej najdemo Petra in Janeza, pa tudi lačne in žejne, tujce in preganjane, grešnico in cestninarja, farizeje in ljudske množice. Jezus nikoli ne odneha in se pogovarja z vsemi, »tudi s tistimi, ki ne pričakujejo več, da bodo v svojem življenju srečali Boga: to je močan nauk za Cerkev! Učenci so bili izbrani, da bi poskrbeli za to skupnost, za družino Božjih gostov«.

Povsem konkretno naj bi bila oba kraja, kjer se večinoma odvija naše krščansko življenje, torej družina in župnija, podoba vabečega doma in vedno odprta: »Zaprte cerkve, župnije ali ustanove se ne bi smele imenovati 'cerkve', ampak 'muzeji'«, je dejal papež.

Upanja ne bi smeli graditi na središčih ideološke, finančne in politične moči, ampak na »središčih ljubezni« evangelizacije in prijaznosti do sočloveka.

Povezava med družino in občestvom je danes nujno potrebno krepiti. Sicer se bodo družine umaknile iz občestev, da ne bi izstopale v katero koli smer, čeprav nihče, ki je deležen Božje milosti, ni vreden več ali manj. Gospod v novo družino nikoli ne vstopi brez čudeža. Če se izročimo v Gospodove roke, bo tudi za nas delal čudeže.

Z Božjo močjo in milostjo, le z njima, lahko vsaka družina kljub težavam in slabostim postane središče ljubezni, enako pa velja tudi za krščanska občestva.

»V Kani«, je ob koncu dejal papež Frančišek, »je bila Jezusova Mati 'Mati dobrega sveta'. Prisluhnimo njenim besedam: Karkoli vam poreče, storite! Drage družine, draga občestva, naj nas ta Mati navdihne in storimo vse, kar nam naroča Jezus. Na ta način se bomo znašli pred Božjim čudežem.«

Vir: kath.net
Foto: arhiv Družine (T.S.)