Foto: Tatjana Splichal



Prijetno vzdušje je vladalo v družini Leban s Slovenskega Javornika, ko smo jih obiskali na sobotno popoldne, da vidimo, kje je »gor zrasel« letošnji novomašnik Martin (24). Oče, mama, štirje otroci in še žena najstarejšega sina ter njuni trije otroci so ta dan napolnili dom, ki ga prevzema ljubeča podpora novomašniku, veselo pričakovanje nove maše, nekoliko pa tudi skrb zaradi zdravstvenih razmer in z njo povezanih ukrepov. Oče Miro je delovodja v jeseniškem Acroniju, mama Cirila je bila kot učiteljica razrednega pouka najprej zaposlena v bližnji osnovni šoli, danes pa je vodja mladinskega oddelka v Občinski knjižnici Jesenice in v župniji prvošolce uči verouk. Najstarejši sin Luka (32) je po poklicu pravnik, z družino živi v Škofji Loki. Barbara (29) je učiteljica slovenščine, Petra (14) pa je ravno zaključila osnovno šolo. Jeseni tudi njo čaka zakrament: šla bo k birmi. In njen boter bo, kdo drug kot Martin. »Ker je moj zgled,« pove simpatična najstnica, ki jo tudi na novi maši čaka posebna naloga.

Zaupajte nam skrivnost, na kakšnih tleh vzklije nov duhovniški poklic?

Cirila: Oba z možem sva bila krščena v župniji Jesenice in sva z njo od samega začetka najine skupne poti močno povezana. Spoznala sva se pri mladinskem verouku, kjer smo mladi s pomočjo takratnega kaplana in dolgoletnega jeseniškega župnika Zdravka Hajnriharja pognali močne korenine v veri. Še danes se »mladinci« dobimo po maši ob pol osmih in malo poklepetamo. Tudi otroci so bili v župniji zelo dejavni: Luka je ministriral in za to službo navdušil še Martina. Martin je bil tudi animator pri oratoriju in letos njegovo nalogo prevzema Petra. Petra je tudi skavtinja.

Miro: Naša družina je vpeta v realno krščansko življenje. Nič posebnega nismo. Spoštujemo nedelje, praznike, trudimo se živeti tako, kot je treba. Jesenice so medkulturno, večversko mesto, a se tudi s pravoslavnimi in muslimani zelo dobro razumemo. S poštenimi ljudmi se da sporazumeti ne glede na to, katere vere so.

Cirila: Je pa res, da je vse od krsta do velikonočnega žegna lahko samo lep običaj, če nisi trdno zasidran v Bogu in molitvi. Zdi se mi, da se bomo morali vedno bolj zavestno odločati, ali hočemo biti verni in živeti po zapovedih ali bo vera samo nekaj zunanjega.


Foto: Tatjana Splichal


Ste si kdaj mislili, da boste imeli sina duhovnika?

Cirila: Vedno bolj vidim, da nam Bog po znamenjih kaže pot v nebo. Seveda jih pogosto razumeš šele čez več let. Dva dogodka mi zdajle prihajata na misel. Ko še nismo niti vedeli, da sem noseča, smo šli k sveti maši, pri kateri je bil blagoslov otrok. Duhovnik je na koncu rekel, da blagoslavlja tudi otroka, za katerega še mamica ne ve, da je tukaj. Izkazalo se je, da je bil to naš Martin. Blagoslovljen je bil, še preden smo vedeli, da ga bomo dobili. Ko zdajle pogledam nazaj, je zanimivo tudi to, da je bila ob najini poroki leta 1987 cerkev okrašena točno tako, kot je bila za novo mašo, ki je bila v naši župniji en teden prej. Kot da bi nama že takrat kdo hotel kaj povedati.

Martin, kdaj ste vi ugotovili, da boste duhovnik?

Martin: To se ni zgodilo kar naenkrat, odločal sem se počasi. Ob tem, ko sem v župniji sodeloval kot ministrant in animator, na romanjih. Zelo mi ostaja v spominu Lurd, pa tudi Medžugorje, kamor smo vsako leto hodili z mladinci. Sčasoma se je v meni oblikovala odločitev za duhovniški poklic.

In kako ste doma sprejeli to novico?

Cirila: Novice, da Martin želi postati duhovnik, nisva sprejela nič drugače kot pred leti odločitve starejšega sina in hčerke. Nikoli nisva hotela vsiljevati otrokom svoje volje. Nikoli nisva molila, da bi bil najin otrok zdravnik, pravnik ali avtomehanik. Pač pa sva molila, da bi mu Bog dal modrost, da bo poiskal pot, na katero je poklican. In da bo na tej poti vztrajal.

Miro: V družini živimo s pogovorom. Če se nekdo za nekaj odloči, mu sicer svetuješ, ampak odločitev je njegova.

Luka: Mislim, da sem to kar pričakoval in da sem si po svoje malo oddahnil. Če bi se Martin odločil za kaj drugega, bi me bolj skrbelo. Zdi se mi, da bi se kje drugje bolj iskal.

Barbara: Tudi meni se je Martinova odločitev zdela pričakovana. Res pa je, da ga še vedno doživljam kot svojega pet let mlajšega brata. Bo treba še nekaj časa, da bom dojela, da bo duhovnik.


Foto: Tatjana Splichal


Biti duhovnik v teh časih je vendarle kar velik izziv?

Luka: Gotovo je danes odločitev za duhovniški poklic v družbi nekaj posebnega. Če komu povem za Martina, je začuden. Ta družba nekaj išče, materializem ne prinaša odgovorov in mogoče je Martin zdravilo za bolezen, ki ji sploh še ne vemo imena. Poklican je na pot, na kateri bo ljudem lahko pomagal.

Cirila: Bog je tisti, ki kliče, in mislim, da Bog nikomur ne da pretežkega bremena. Morda se nam zdi, da je bilo v preteklosti res laže opravljati ta poklic, a ne vemo, ali je to res. Bogu zaupam, da če danes kliče te mlade fante za duhovnike, jim bo tudi pomagal, da bodo to službo opravljali, kot je treba.

Miro: Vsak čas prinaša svoje preizkušnje in zahteve. A ne bi rekel, da je danes kaj teže biti duhovnik. To je še vedno eden lepših poklicev, pri katerem res lahko pomagaš drugim. Edina stvar, ki je danes problematična, je, da naša družba živi predobro. Mogoče je zaradi tega skepsa, osip, liberalizem. Duhovniški poklic je čisto običajen poklic kot vsak drugi. Vzgajati in delovati je treba z zgledom. Če se kot duhovnik razdajaš za svojo župnijo, te bodo ljudje prej ali slej vzeli za svojega, vsem napakam navkljub.

Cirila: Duhovniki so vedno vsem na očeh, vsi vidijo, kako živijo. Če nekdo govori drugače, kot živi, ljudje to takoj vidijo. Ljudje bodo šli za teboj, če bodo videli, da si z dušo in srcem temu predan. Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.


*Celoten pogovor - v njem tudi o tem, kako se v družini pripravljajo na Martinovo novo mašo - najdete v zadnji Naši družini (26/27-2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina facebooku TUKAJ.*