Da v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni bilo državljanske vojne, sem pisal 22. februarja 2015 v Slovenskem času (prilogi Družine). To je bilo nujno, saj se je uporaba termina državljanska vojna začela v zadnjih letih vedno bolj gostiti. Uporabljali so ga celo nekateri, za katere bi mislil, da je pri njih prisotna velika mera analize in refleksije o naši nedavni preteklosti. Ker se je pri kom postavilo vprašanje, katere termine pa naj potem uporabljamo, če je npr. sintagma državljanska vojna neprimerna, podajam nekaj pojasnil. Zdelo se mi je samoumevno, torej, da se ve, katere, saj jih sam v svojih besedilih, ki so številna, uporabljam že zelo dolgo.

Državljanska vojna poteka tam, kjer se znotraj nekega naroda med seboj daljši čas borita za prevlado dve po moči kolikor toliko izenačeni oboroženi politični sili. Ob njiju pa ni še tretje prav tako kolikor toliko po moči enakovredne sile. Državljanska vojna je bila npr. v Ameriki, v Rusiji in v Španiji. V vseh teh treh primerih sta se med seboj bojevali dve sili znotraj naroda, brez prisotnosti še ene, torej tretje avtonomne sile.

Šentjošt, Možinetovi otroci s staro materjo ob krsti staršev, ki so jih leta 1942 umorili partizani.

Pozabljajo na okupatorja

V Sloveniji pa med drugo svetovno vojno ni bilo državljanske vojne iz dveh razlogov. Prvič, ker so med drugo svetovno vojno tu delovali trije pomembni faktorji. Po moči najpomembnejši je bil okupator, šele nato dve notranji sili: komunisti s svojimi paravojskami in protirevolucija.

Prva sila, okupator, je bila od 6. aprila 1941 do zadnje minute (!) 11. maja 1945, ko so jo Angleži razorožili onkraj Drave na Koroškem, v veliki vojaški premoči, ki jo je spremljala tudi strogost glede hotenja obvladovanja svoje okolice oz. območja, ki ga je zasedala. Te sile nikakor ni bilo mogoče ne odmisliti ne kakor koli ignorirati (seveda mnogi okupatorja sicer imenujejo, toda pri tem ne pomislijo, kaj je pravzaprav pomenil). Nujno jo je bilo upoštevati za kakršno koli lastno delovanje. Če je kdaj kdo ni upošteval oziroma jo je hotel zaobiti ali kakor koli izigrati, je bil deležen njenih sankcij ali povračilnih ukrepov. Okupator (še posebno nemški) je bil zato tista sila, zaradi katere nikakor ni mogoče govoriti o državljanski vojni v tem času v Sloveniji.

Šentrupert, pogreb Alojzija Jakoša iz Roženberka 30. marca 1943, očeta številčne družine, ki so ga junija 1942 umorili partizani.

Komunistično nasilje nad političnimi nasprotniki

Leta 2012 je Justin Stanovnik, urednik revije Zaveza, v tej reviji (št. 86) objavil prispevek z naslovom Kako končati državljansko vojno.

V priponki objavljam celotni prispevek, ki so ga poobjavili v Zavezi, št. 139, 2026Stanovnik je zapisal, da o državljanski vojni na Slovenskem govorimo za obdobje od leta 1939 (od napada nacistične Nemčije in Stalinove boljševistične Sovjetske zveze na Poljsko) do leta 1989 (do padca Berlinskega zidu). Njegov prispevek v pdf obliki poobjavljam, ker je v njem tudi veliko dobrega. Toda to, kar Stanovnik za dogajanje v Sloveniji v tem obdobju imenuje s terminom državljanska vojna, terminološko nikakor ni ustrezno, še več, je pomembno zavajajoče. Zgoraj sem napisal zakaj. Zato naj ponovim. Tisto glavno, absolutno prvenstveno, je, da je v obdobju 1941 do 1990 v Sloveniji šlo za komunistično nasilje nad političnimi nasprotniki, za komunistično diktaturo, za komunistični totalitarizem. Komunisti so leta 1941 okupacijo in vojno izkoristili za izvajanje komunistične revolucije, oziroma natančneje, za uničevanje političnih nasprotnikov ter za vzpon in zasedbo (totalitarne) oblasti. Ker so to počeli v razmerah okupacije in vojne, so izraziti izdajalci domovine. Med to vojno so sistematično ubijali Slovence, jih ropali ter uničevali premoženje in kulturno dediščino (uničili so več kot 70 gradov in dvorcev ter več kot sto cerkva, poleg tega pa še veliko župnišč in kulturnih domov). Med vojno so umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov (pripadnikov vojaških enot tu ne upoštevam), po vojni pa še več kot 15.000. Posredno so zakrivili vsaj še 30.000 do 50.000 smrti drugih Slovencev.

Po vojni, z nasilnim prevzemom oblast, od leta 1945 do 1990 so na mnoge načine uničevali na desetine tisočev Slovencev, sistematično so zaplenjali oziroma ropali lastnino Slovencev. Zaradi svojega več desetletnega delovanja so uničili strukturo slovenstva: človeško, etično, etnično ... Toliko o tem komunističnem nasilju tu zelo na kratko.

Šentrupert, pogreb Alojzija Jakoša iz Roženberka 30. marca 1943, očeta številčne družine, ki so ga junija 1942 umorili partizani.

Komunistični terorizem, ne pa državljanska vojna

Komunisti so bili tisti, ki so ves čas, od leta 1941 do 1990 vodili »igro«, oni so ves čas izvajali nasilje nad Slovenci. To, da se je del Slovencev leta 1942 temu nasilju komunistov uprl in se do leta 1945 boril proti njemu (v izrazito neugodnih razmerah sovražne okupacije), je pri tej terminologiji o državljanski vojni manj pomembno. Zato, ker so komunisti ves ta čas izvajali nad Slovenci sistematični terorizem, je to bil komunistični terorizem (komunistično nasilje), nikakor pa tega ne moremo poimenovati s terminom državljanska vojna (tudi zato ne, ker bi bilo to krivično do napadenih in uničevanih Slovencev).

Še bolj absurdno je termin državljanska vojna uporabljati za obdobje od leta 1945 do 1990, saj so komunisti v tem času Slovence popolnoma obvladovali s svojim nasiljem, ostali, »nekomunisti«, so bili uničeni ali smrtno zastrašeni. In še, uporaba termina državljanska vojna za obe obdobji, za obdobje 1941–1945 in za obdobje 1941–1990, je povsem napačno in krivično tudi zato, ker z uporabo tega termina komuniste v veliki meri razbremenimo, saj krivdo porazdelimo na dve polovici, na komunistično in protikomunistično (ki so jo komunisti napadali in uničevali).

Ker nekateri na nekomunistični strani radi dodajo (kar je pravzaprav ponižujoče in pomilovanja vredno), da (tudi) nekateri (post)komunisti (Božo Repe, Ljubo Bavcon) trdijo, da v Sloveniji ni bilo državljanske vojne (ampak, na eni strani samo upor proti okupatorju in na drugi sodelovanje z okupatorjem oziroma narodna izdaja), naj le omenim, da je to (ob vsem ostalem) res nepomembno.

Grad Turjak, ki so ga jeseni 1943 povsem uničili komunistični partizani, ko so tam uničevali Slovence, ki so se tja zatekli pred njihovim nasiljem. Vir: knjiga Grad Turjak, ZRC, foto INDOK, Ivan Komelj

Komunistična revolucija, revolucionarno nasilje, komunistično nasilje

Drugi faktor, zakaj ni mogoče govoriti o državljanski vojni v Sloveniji med drugo svetovno vojno sta preostali dve sili. Na eni strani so bili komunisti, ki so takoj po okupaciji Slovenije organizirali svoje paravojaške enote, s pomočjo katerih so takoj začeli s komunistično revolucijo, ali natančneje, z revolucionarnim nasiljem. Mudilo se jim je zato, ker je bila okupacija dežele oz. pogoji, ki so z njo nastali, enkratna priložnost za izvedbo komunistične revolucije. Okupator je namreč prevzel delo dotedanjih državnih organov reda in pregona kaznivih dejanj. Oblikoval jih je po svoje, za lastne interese, zaradi česar so bili pregoni kaznivih dejanj zelo omejeni. Prav to je zelo koristilo komunistom za izvajanje komunistične revolucije. Tega so se zelo zavedali. Mimogrede, prav zaradi te odsotnosti organov pregona kaznivih dejanj so komunisti izumili termin »osvobojeno ozemlje«. Pomembno je bilo tudi, kdo bo prvi zasedel prostor upora proti okupatorju (ne glede na posledice). Ampak to je bilo pomembno le s stališča komunistov oziroma njihove revolucije.

Slovenija je preplavljena s simboli in čaščenjem komunističnega terorizma: »spomenik« Borisa Kidriča sredi Ljubljane. Foto: Ivo Žajdela

Komunistični terorizem: umor, strah in oblast

Kaj je komunistična revolucija? To je boj za oblast oz. za zasedbo oblasti. Za zasedbo oblasti so morali komunisti storiti marsikaj. Morali so »izprazniti prostor« dotedanje oblasti, ubiti ali nevtralizirati vse, ki so predstavljali dotedanjo oblast in vplive moči. Morali so torej ubijati pomembne ljudi in povzročiti veliko mero strahu (strahovlade) pri ostalih prebivalcih. Strah pa je huda stvar, ki jo hitro dosežeš. Za povzročitev t. i. smrtnega strahu, ki se zaje v vse pore človeka in to za zelo dolgo časa, je potrebno v nekem okolju brezobzirno umoriti enega človeka, nič več. Govorice o tem umoru se potem hitro širijo, skrivnostnost tistih, ki to počnejo (ubijajo ljudi), pa dodatno prispeva k mistifikaciji sile, ki je v ozadju tega početja.

»Spomenik« Broza Tita v Velenju, enega največjih teroristov in diktatorjev v novejši zgodovini. Foto: Ivo Žajdela

Komunistična zasedba oblasti je sinonim za ropanje

Sestavni del komunističnega nasilja je bilo ropanje: ropanje lastnine in položajev. Umori in strah so le služili temu osnovnemu namenu. Zasedba položajev je pomenila, da so prej tiste, ki so jih zasedali (prejšnjo oblast) morali »odstraniti« (ubiti, smrtno zastrašiti) ter nato z ropom njihove lastnine in položaja zasesti npr. njihovo hišo in položaj v družbi. Toda poleg fizičnega uničenja so jih »morali« uničiti tudi z diskreditacijo, jih torej očrniti v očeh Slovencev. To so počeli z izmišljotinami, ki so jih »prodajali« kot resnico, navadno tudi z besedama kolaboracija (kolaborant) in izdajalec »slovenskega naroda«. To sta bili »nalepki«, ki sta bili vedno zelo učinkoviti. Ljudje se namreč navadno ne spuščajo v raziskovanje (globje razumevanje) tega kaj te besede pomenijo v dejanskih razmerah. Ne zavedajo se, da gre le za politične oznake, ki brez zelo trdnih dokazil o dejanskem stanju tistega, na katerega letijo, niso nič vredne.