Foto: Vid Ponikvar/Sportida



Čudežni otrok. Pianistka nebeške vizije in herojske moči. To je le nekaj od številnih izrazov, ki jih svetovni glasbeni kritiki izpisujejo za slovensko pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Že desetletja velja za prvo kulturno ambasadarko Slovenije v svetu. Izjemna umetnica je prva dama med slovenskimi in tudi svetovnimi pianistkami.

Klavir se je začela učiti pri štirih letih pri prof. Zori Zarnik – najprej zasebno, kasneje na Srednji glasbeni šoli in na Akademiji za glasbo. Z dvanajstimi leti je nadaljevala študij na sloviti glasbeni šoli Juilliard v New Yorku pri prof. Katherine Bacon, s sedemnajstimi leti je diplomirala z odliko. Leta 1955, pri petnajstih letih, je bila izbrana za največji glasbeni talent Amerike. Po diplomi se je dve leti izpopolnjevala pri legendarnem pianistu Arthurju Rubinsteinu.

Svoj prvi recital je imela v Dubrovniku pri petih letih in od takrat neprekinjeno nastopa. Veličastna umetniška pot z več kot pet tisoč koncerti jo je vodila po največjih in najimenitnejših svetovnih koncertnih odrih na vseh celinah.

Začniva kar z onomastiko: Dubravka – kot Dubrovnik?

Res sem se rodila v Dubrovniku, od tam je bila moja mama in šla je rodit k noni, da ji je bila v pomoč. Ime pa ne izhaja iz mesta Dubrovnik, ampak iz dalmatinske pokrajine Dubrava …

Pri 12 letih ste odšli na študij v Ameriko, kar je, sploh za tiste čase, nekaj izjemnega. Je bil za to »kriv« oče?

Oče je že pred vojno dobil štipendijo za dveletni študij v Angliji in Ameriki. V London je odšel sam, čez pol leta, spomladi 1952, sva ga z mamo obiskali, preden bi šel naprej v Ameriko. Slovenski ambasador v Londonu, ki nas je sprejel, je predlagal, da bi v tem času bivanja v Angliji odigrala koncert, on pa bi povabil diplomate, glasbenike, kritike … Tako me je slišal tudi sloviti pianist Claudio Arrau. Staršem je dejal, da sem bila doslej v dobrih rokah, a da sem to prerasla in se moram izpopolnjevati v Londonu, Parizu ali New Yorku; in ker je oče ravno odhajal v Ameriko, sva šli z mamo z njim.

Najbrž se vrata niso kar sama odpirala?

Kmalu po prihodu v Ameriko sem nadaljevala šolanje na poletnem tečaju, jeseni pa sem se vpisala na glasbeno akademijo Juilliard, kasneje pa še na francosko klasično gimnazijo, namreč brez diplome na gimnaziji nisem mogla dobiti diplome na akademiji. Prvo leto je bil z nama oče, bilo je lažje, ko pa je on odšel, sva ostali sami. Šolanje je bilo drago, imela sem štipendijo, ki sem jo vsako leto pridobila s posebnim izpitom. Ves čas sem tudi igrala, hodila sem na tekmovanja in pobirala nagrade. Vendar tega ni bilo dosti, saj sem delala dve šoli, morala sem vaditi in delati domače naloge tudi še zvečer. Z mamo sva se težko preživljali, večkrat sva ostali brez večerje, lačni.

Običajno ljudje opazimo polno dvorano, bleščeče obleke, priklone, bučne aplavze …, kot da je življenje vrhunskega glasbenika pravljica. Česa ne vidimo?

Vaj, garanja, veliko garanja. Pred koncerti in turnejami nisem vedela, kdaj je nedelja, kdaj praznik. Ko so drugi počivali, sem jaz vadila. Posebno pred daljšimi turnejami, recimo v Avstralijo, ko sem imela v enem tednu pet koncertov, z različnimi programi, orkestrom ali solistično. Vse sem morala zvaditi. Odrekanja, sedenje več ur za klavirjem, to je tisto, česar poslušalci ne vidijo. Tudi vaditi moraš z ljubeznijo, sicer vse postane mehanika. In zdrav moraš biti, sicer ne moreš delati. Veliko sem potovala z vlaki, poti so trajale ure in ure. Nekoč smo v Italiji obtičali na tirih, 34 ur nismo nič jedli, ko sem končno prispela v dvorano, pa sem morala takoj na oder. Moji koncerti so napovedani za dve ali tri leta naprej – kaj vem, kako se bom počutila tistega dne. A igrati moram. Spomnim se koncerta v Bostonu, pri obroku sem se zastrupila s hrano in bruhala sem vsakih pet do deset minut; bostonska filharmonija ima svojega zdravnika, hotel me je spraviti v bolnišnico. Vztrajala sem, da bom razprodan koncert odigrala. Naročila sem, naj pod klavir položijo brisačo – če bi se zgodilo, bi z brisačo zaščitila klavir. Po koncertu mi je slavni dirigent Ozawa čestital za odlično odigran koncert, nato pa me previdno vprašal, kaj je delala na tleh tista brisača, saj se me ne spomni kot posebej ekscentrične. Šele takrat sem mu povedala za svoje zdravstveno stanje. Res smo glasbeniki profesionalci, ampak nismo pa roboti, smo ljudje.

Od kod črpate moč? 75 let ste že na glasbeni poti.

Iz občutka, da ljudem dam nekaj lepega. To je moj cilj, to je moje poslanstvo. Moja mama je vedno rekla: »Igraj z dušo!«, z občutkom, s predanostjo. Ko sem vznesena od glasbe, ko čutim, da sem publiko pridobila – to je čudovit občutek. Da sem jim tisti večer dala nekaj lepega, da so vsaj za tisto uro pozabili na tegobe in skrbi vsakdana in se predali glasbi. Največja nagrada zame je, ko pride do mene poslušalec in ganjen pove, da sicer o glasbi ne ve nič ali da se je po naključju znašel na koncertu, da pa je bilo lepo in da bo še prišel. V takih trenutkih se posebej zavem, da je talent Božji dar …

Ki ste ga vi po evangeljsko podeseterili!

Talent sem dobila v dar od Boga, v to verjamem. S tem darom sem se rodila. A sam talent ne pomeni dosti, če ga ne razviješ. Je kot diamant – če ni brušen, ni lep. Brez znanja, brez vaje ostaja samo nerazvit talent.

Še sedete za klavir?

Seveda, brez črno-belega prijatelja ne morem!


V novi številki Družine (30/2020) si preberite celoten pogovor, v njem pa med drugim še:

- po kom je Dubravka Tomšič Srebotnjak podedovala talent,
- kako je spoznala slavnega pianista Arthurja Rubinsteina,
- zakaj se je leta 1959 iz ZDA vrnila v komunistično Jugoslavijo,
- o poroki z Alojzom Srebotnjakom,
- o popolnosti,
- o tremi,
- ali razmišlja o koncu kariere …