Zapri
Iskanje

Duhovnik goriške nadškofije Ivan Košir v knjigi Stric Bric

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 22. 09. 2022 / 11:10
Oznake: Duhovnik, Knjiga
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 22.09.2022 / 11:20
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Duhovnik goriške nadškofije Ivan Košir v knjigi Stric Bric

Duhovnik goriške nadškofije Ivan Košir v knjigi Stric Bric
Trije bratje Košir, duhovnik Ivan, France in Matevž leta 1938. Vir: Tone Košir
Tone Košir je napisal in v samozaložbi izdal (Suhi Dol) knjigo z naslovom Stric Bric, ob 150. obletnici rojstva in 70. obletnici smrti strica, šentjoškega rojaka, duhovnika goriške nadškofije Ivana Koširja.

Naj takoj zapišem, da je avtor knjige Tone Košir življenje in delo Ivana Koširja (1873–1952) res temeljito raziskoval in napisal obsežno knjižno delo (275 strani), ki ga je opremil z veliko dokumentarnimi fotografijami.

Pred tem je napisal šest knjig s področja zdravstva, od leta 2004 pa šest knjig s področja krajevne zgodovine: Suhi Dol in Suhodovci (2004 in 2005), Korenine našega drevesa, Mihov rod z Dolgih Njiv (2007), Življenje na Lučinskem skozi stoletja (2010 in 2011).

Je soavtor zadnjih treh knjig: Dediščina župnije Šentjošt (2013), 80 let v lučinskem hramu učenosti (2019) in Pošten bodi in delaj, folklorne in spominske pripovedi iz župnij Šentjošt in Lučine (53. knjiga zbirke Glasovi, ZRC SAZU, izšla 2019).

Ivana Koširja so leta 1898 posvetili v duhovnika

V prvem poglavju je avtor predstavil Koširjevo poreklo. Bil je predstavnik devete generacije suhodovskih Koširjev.

Rodil se je v vasici Suhi Dol na stičišču župnije Šentjošt, ki spada pod notranjsko pokrajino, in župnije Lučine v Poljanski dolini ki je na Gorenjskem. Dotaknili smo se tudi zgodovine zaselka Suhi Dol, ki je rodoslovno, etnološko in arheološko sorazmerno dobro raziskan in tudi opisan.

V drugem poglavju sledimo mladega Janeza Koširja na poti od doma v svet. Najprej v deško ljudsko šolo v Škofji Loki, od tu v Ljubljano na gimnazijo, kjer je prvi dve leti stanoval pri gospodinji na sv. Petra cesti, potem pa bil sprejet v Alojzijevišče, danes bi dejali: v škofijski internat.

Izpolnjeval je vse pogoje za bivanje, med katere so sodili predvsem lepo obnašanje, izpolnjevanje verskih dolžnosti in soliden uspeh v šoli. Do šole na sedanjem Vodnikovem trgu je imel blizu; tja so šli vsi gojenci v jati, tudi sprehodi so bili skupinski in vodeni.

V osmem razredu je bil zelo obremenjen z obšolsko dejavnostjo, kar je vplivalo na slabši učni uspeh. Zapustil je Alojzijevišče. Gimnazijo sicer zaključi s pozitivnim rezultatom, a se mu je zalomilo pri maturi.

Javil se je v vojsko in na naboru so ga spoznali za sposobnega za delo v pomožnih silah in ga poslali na študij bogoslovja v goriško semenišče. Tam je bil spet oni pravi Ivan Košir, kot je bil na gimnaziji vse do pred koncem leta 1893. Brez zadreg je opravil teološke študije in poleti 1898 so ga posvetili v mašnika, novo mašo je pel v domači, cerkvi v Šentjoštu.

Spominska podobica ob smrti leta 1952. Vir: Tone Košir

39 let, med letoma 1913 in 1952, je bil duhovnik v Vedrijanu v Brdih

V tretjem poglavju spremljamo Koširjeva službena mesta: najprej je bil kaplan v Tolminu, leta 1902 je dobi dekret za Obloke v Baški grapi, kjer je vzpostavil stike z delavci, ki so gradili progo iz Bohinjske Bistrice proti Sv. Luciji, zdaj Mostu na Soči.

Jeseni 1905 ga je škofijski ordinariat premestil v kuracijo v Kalu nad Kanalom, kjer je ostal slabi dve leti, saj so ga poleti 1907 imenovali za kurata v Ročinju ob Soči.

To je bila naporna služba, saj sta podružnici sv. Petra in sv. Pavla dokaj oddaljeni Ročinja. Pri opravljanju dušnopastirske službe si je poškodoval nogo, da dalj časa ni mogel hoditi.

Ordinariat mu je dodelil pomočnika, ki je kmalu prevzel vodenje kuracije. Tako je Košir pridobil potreben čas, da si je pozdravil poškodovano nogo in septembra 1913 prevzel manjši vikariat v Vedrijanu. Tam je ostal polnih 39 let, do konca svojega življenja leta 1952.

Napis na spomeniku Ivanu Koširju v Vedrijanu. FOTO: Damijan Marinič

Odklanjal je komunistično revolucionarno nasilje, ki ga je občutil po vojni

Dogajanja v Vedrijanu je avtor povzel iz njegovih pisem, ki jih je pisal domačim v Suhi Dol. V času prve svetovne vojne so ga kot narodno zavednega Slovenca internirali v Italiji. Po vrnitvi je zavzeto skrbel za dušni blagor vedrijanskih duš, zraven pa tudi gospodarno ravnal s cerkveno lastnino.

Prizadeval si je za ustanovitev vedrijanske župnije; leta 1940 je uspel in postal je prvi tamkajšnji župnik. Med drugo vojno se ni izpostavljal, izpod fašističnega nasilja in narodnostnega preganjanja. Ob tem pa je odločno odklanjal komunistično revolucionarno nasilje, ki ga je občutil šele po koncu vojne.

Njegovo bolezen in odhajanje v večnost je avtor opisal v četrtem poglavju, v katerem se je spet naslonili na ohranjena pisma, predvsem pa na pričevanja Vedrijancev in njegove dolgoletne gospodinje Francke Pavšič, ki mu je zvesto služila blizu tri desetletja in ga v času bolezni negovala do smrti. Avtor je imel priložnost, da ga je obiskal dobro leto pred njegovo smrtjo in se z njim tudi pogovarjal.

Tone Košir (levo) predstavlja knjigo Stric Bric v Suhem Dolu maja 2022. Vir: Tone Košir

Prispevki v Domačih vajah, rokopisnem glasilu gojencev Alojzijevišča

Najobsežnejše je peto poglavje, v katerem je Tone Košir predstavil Koširjeve objavljene prispevke v Domačih vajah, rokopisnem glasilu gojencev Alojzijevišča, v katerem je bival v času obiskovanja ljubljanske klasične gimnazije.

Vsi njegovi prispevki so predstavljeni: nekateri na kratko, večje število pa v celoti, s čimer je želel bralcem približati tedanji »šolski« jezik slovenskih gimnazijcev.

Za tiste, ki živijo v njegovih domačih krajih, bo pomembno tudi, koliko se je pri pisanju približal domači suhodovski govorici. Dodal je tudi seznam zanimivih besed, ki jih je neredko »izumil« kar sam.

Prav v času njegovega ustvarjanja je bila na Slovenskem še vedno prisotna navezanost na slovanstvo, predvsem na hrvaške in srbske kulturne kroge, kar zasledimo tudi v jeziku in vsebini njegovih spisov.

Poglavje je avtor zaključil z nenadnim prenehanjem Koširjevega dopisovanja in odstopa z mesta urednika Domačih vaj, za kar pravega vzroka ni odkril. Predvideva, da je bil povezan z njegovim dokončnim odhodom v goriško nadškofijo.

Tone Košir predstavlja knjigo Stric Bric v Škofji Loki, desno Helena Janežič. Vir: Tone Košir

Dokumenti dokazujejo njegovo neomajno slovensko narodno zavest

V šesto poglavje je avtor vključil gradivo, ki ga je našel v osebnem arhivu Ivana Koširja dobrih 50 let po njegovi smrti. Ohranil je tisto, kar se mu je zdelo pomembno.

Tu bo bralec srečal zapise referatov na srečanjih sobratov predvsem na dekanijskih konferencah. Sledijo dokumenti, ki dokazujejo njegovo neomajno slovensko narodno zavest, zvestobo svojemu škofu in skrb za gospodarno vodenje vikariata oziroma župnije Vedrijan. Pod psevdonimi je objavljal povojnem Slovenskem Primorcu.

Vsebina tega poglavja dokazuje, da je Košir dosledno sledil svojim načelom: z zapisanim sočasno učiti, vzgajati in obveščati.

V poglavju Ograbki je vključen zapis o Heleni Samotorčan, doma pri šentjoškem Možinetu, ki se je poročila z znanim goriškim odvetnikom dr. Petrom Medveščkom.

Predstavljeno je tudi pismo, v katerem je zanimiv opis razmer v porušeni Gorici ob koncu prve svetovne vojne. Pismo je ohranila učiteljica Milena Medvešček, por. Andree.

Avtor knjige Tone Košir je kot zdravnik služboval v Škofji Loki

Avtor knjige Tone Košir se je rodil pri Mihu na Dolgih Njivah v Poljanski dolini. Kot zdravnik je služboval v Škofji Loki, kje tudi živi.

Zadnja službena leta je deloval na področju organiziranja in financiranja zdravstva na republiškem nivoju.

Je soavtor prvega slovenskega učbenika Splošna medicina (izšel 1992) in priročnika Zdravstveni zakoni po novem s pojasnili in komentarjem (1992).

Po upokojitvi je več let posvetil zgodovini zdravstva in prostovoljne dobrodelnosti, predvsem na škofjeloškem območju. V ta čas štejejo knjige Splošna medicina v Sloveniji (2001), 50 let zdravstvenega doma Škofja Loka (2002), Babištvo na Loškem (2003) in Rdeči križ. Stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem (2005).

Prednikom se je oddolžil s preusmeritvijo v raziskovanje svojih prednikov po atovi in mamini strani, kar sem navedel na začetku.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh