Gospod David dušnopastiruje v Birminghamu, ki je najbolj industrijsko in rasno mešano angleško mesto. Dejal je, da je krščanstvo v njegovih logih zelo sekularizirano, malo ljudi pride k obredom, da pa se kljub temu on sam ne čuti na robu družbe. Zakaj? Ne samo zato, ker ima veliko stikov z ljudmi drugih ras in ver, ampak ker je ob tem odkril, da ti ljudje praviloma spoštujejo krščanskega duhovnika. Posebej uvidevni so navadno priseljenci iz osrednje Azije, vključno z muslimani. V duhovniku prepoznajo »božjega moža«, z njim znajo vzpostaviti prijeten in zaupen odnos.

Nobena skrivnost ni, da se z migracijami v sekularizirano in ateistično Evropo »vrača Bog« oziroma da se zaradi migracij na stari celini znova krepi religioznost – takšna ali drugačna. Manj znano pa je, kako vse to vpliva na evropsko duhovništvo. Nastaja nov tip duhovništva? Duhovništvo za večetnično in večversko družbo?

Vzhodnoevropski, tudi slovenski duhovniki svoje poslanstvo še zelo vežemo na narodno stvar. Čutimo se poklicani, da varujemo »narodne svetinje«, kot sta kultura in jezik. S tem ni nič narobe. Zgodovinska izkušnja je takšna, da smo vzhodnoevropski duhovniki odločilno pripomogli k ohranitvi narodnih biti in posredno k nastanku svojih narodnih držav. Tej dediščini se ne bomo odrekli.

Bomo torej duhovniki v prihodnje hkrati »Kristusovi duhovniki« za kristjane in hkrati »božji možje« za nekristjane?

A zato še ne smemo obtičati v »stari slavi« in se ne odpreti novim izzivom. Zahodnoevropski duhovniki, ki so jih množične migracije dosegle prej, so marsikje vodilni liki pri sprejemanju multi-kulti družbe in pri socialnem odzivanju nanjo. Socialnemu odzivanju (sprejemanje prišlekov, karitativna pomoč ...) sledi tudi sodobna pastorala migracij. Za razliko od prejšnjih pastoral migracij se zdajšnja največkrat odvija v medverskih pogojih. To pa je za marsikoga nekaj povsem novega. Ali ne drži, da je samo ena vera prava – in sicer naša?

Bivši vrhovni predstojnik klaretinskega reda Josep Abella, zdaj škof v Fukuoki na Japonskem, je rad dejal: »Danes dobrega misijonarja prepoznaš po njegovi sposobnosti za medverski dialog.« Medverski dialog ne pomeni razprodaja samega sebe, temveč pomeni posnemati in živeti Kristusa v odnosu do drugače verujočih.

Bomo torej duhovniki v prihodnje hkrati »Kristusovi duhovniki« za kristjane in hkrati »božji možje« za nekristjane? Bomo v prihodnje hkrati varuhi »narodnih svetinj« in hkrati graditelji »večkulturne družbe«? Da, zdi se, da nas bo tu nekje vodil Duh.

Zapis p. Branka Cestnika je bil najprej objavljen v tedniku Družina v rubriki LOGOS. (30/2025).