In že takrat je bilo mogoče pri skrajno ambicioznem in enako skrajno brezobzirnem oficirju (vsaj jaz sem ga tako videl) zaznati zvarek, iz katerega je nastal srebreniški strup: zvarek totalitarizma in nacionalizma. Da to ni bila le utvara nekega slovenskega razvodnika, ki mu je šlo služenje v JLA strahotno na živce, so dokazovala poznejša pričevanja.

Naj znova spomnim na eno, ki se mi je globoko vtisnilo v spomin, na površje pa ga je spravil odlični dokumentarec Kruta smrt, ki ga je pred desetimi leti za TV Slovenija posnel dr. Valentin Areh. Dokumentarec je skozi pričevanja preživelih in avtentične posnetke na široko odprl vpogled v genocid, ki so ga srbski vojaki pod poveljstvom zločinca Radka Mladića zakrivili julija 1995 v Srebrenici. V desetih dneh so umorili več kot 8.000 ljudi, med njimi več sto žensk in otrok.

Pričevanje iz dokumentarca Kruta smrt: »Tudi Jugoslavija je leta 1945 ubila na stotisoče ujetnikov in nihče ni nikoli odgovarjal.«

Ena ključnih poant vrhunskega dokumentarca pa je bilo naslednje spoznanje: srebreniški genocid je izvedla srbska nacionalistična vojaška mašinerija, ki je še malce pred tem nastopala pod rdečo zvezdo JLA. Spremenili so se le simboli, v ozadju pa je bila ista totalitarno-uničevalna miselnost, ki je za seboj puščala razmesarjena trupla v prikritih moriščih in od bolečin strte svojce žrtev. To nadaljevanje zločinske preteklosti v zločinsko sedanjost je v Kruti smrti srhljivo jasno dokumentiral navedek neimenovanega poročnika vojske bosanskih Srbov, ki je med drugim dejal: »Tudi Jugoslavija je leta 1945 ubila na stotisoče ujetnikov in nihče ni nikoli odgovarjal. Zato smo verjeli, da bodo grobnice okoli Srebrenice odkrite šele čez 50 let, takrat pa bo vse pozabljeno. Nismo vedeli, da bo nekaj mesecev po Srebrenici že konec vojne in da bodo tujci po naši zemlji odkopavali kosti ter zahtevali kaznovanje odgovornih.« 

V slovenski javni prostor je tako z dotlej redko videno prepričljivostjo vstopilo neovrgljivo spoznanje, da je bila Srebrenica 1995 »logično« nadaljevanje Hude jame, Kočevskega roga, Teharij, Hrastniškega hriba, Tezna, Mosteca … in stotin drugih slovenskih prikritih morišč in grobišč iz leta 1945. Če je imel do dokumentarca Kruta smrt v Sloveniji še kdo – in takih je bilo veliko! – mentalno težavo s tem, da bi potegnil vzporednico med srebrniškim genocidom in nezastarljivimi revolucionarnimi hudodelstvi, ki so se v povojnem (pa tudi medvojnem) času zgodila na slovenskih tleh, odtlej to ni bilo več mogoče. Pretvarjanja je bilo konec.

Kdor iskreno obsoja Srebrenico, mora enako iskreno obsoditi Macesnovo gorico.

No, tako sem vsaj mislil pred časom, ko sem za prilogo Slovenski čas pisal o tej zgodbi tudi v povezavi z »depolitizacijo« nacionalne radiotelevizije, s katere so se tudi zaradi takih dokumentarcev, kot je bila Kruta smrt, znebili dr. Valentina Areha. A sem se precej zmotil. Tisti del slovenskega političnega, medijskega, akademskega, kulturniškega in še kakšnega prostora, ki svoje korenine in privilegije vleče iz totalitarnih časov, bo razloge za Srebrenico pri belem dnevu z lučjo iskal čisto drugje, ne pa v izpričanem spoju komunizma in velikosrbskega nacionalsocializma: vse za to, da bi ohranili brezmadežno rdečo zvezdo, pa Tita, pa samoupravljanje, pa neuvrščenost, pa … 

Kdor iskreno obsoja Srebrenico, mora enako iskreno obsoditi Macesnovo gorico; kdor se poklanja tistim, ki jih 30 let pozneje pokopavajo v Potočarih, bi moral narediti vse, da bodo izkopani iz Kočevskega roga pokopani v Ljubljani, kot si to upravičeno želijo njihovi svojci. Vse drugo je hipokrizija. In te smo se pri slovenskih tranzicijskih oblastnikih že – oprostite izrazu – prenažrli. Zadnjo porcijo smo dobili skozi sprenevedave odzive na resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.