Zapri
Iskanje

Duhovnik Maks Ledinek

Za vas piše:
Simona Šifrar
Objava: 20. 05. 2022 / 13:53
Oznake: Cerkev, Duhovnik, Vera
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 20.05.2022 / 14:00
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Duhovnik Maks Ledinek

Duhovnik Maks Ledinek
Maks Ledinek v Zrečah (v njegovi fari) s svojimi ožjimi sorodniki. FOTO: družinski arhiv
Ledinek Maks, moj stari stric, se je rodil 29. 09. 1903 v Čreti (danes je to domačija Šifrar) kot tretji od štirih otrok.

Že zelo zgodaj je pokazal talent za učenje. Osnovno šolo je obiskoval v Slivnici, kot vse tri njegove sestre in jo je končal z odliko. Ker je bil dober učenec, se je odločil za duhovniški poklic. Njegova mama Marija in oče Jurij Ledinek sta bila zelo ponosna nanj. Zaradi odločitve za duhovniški poklic, je domačijo prevzela njegova najstarejša sestra Marija,  poročena Veronik.

Semenišče je obiskoval v Mariboru. Včasih nam je rad pripovedoval zgodbe iz svojega življenja. Ker je bil zelo pameten, smo ga radi poslušali. Pripovedoval nam je, kako je bilo na študiju za duhovnika v Mariboru. 

V tistem času je Maribor bil precej nemško usmerjen. Slovenščina je v Mariboru bila le za preproste ljudi, nemščina pa za elito. Povedal je, da je zaradi tega med študenti, ki so bili zavedni Slovenci, in »nemškutarji« pogosto prišlo do prepirov, včasih pa so se celo stepli. 

Njegova prva zaposlitev po končanem študiju je bila v Ljutomeru. Tam je bil kaplan do leta 1941. Ko so bili vseslovenski tabori po Sloveniji je avgusta leta 1938 sodeloval na njem, saj je takrat bil zaposlen v Ljutomeru. 

Na fotografiji z mamo Marijo Veronik in sestro Štefanijo. FOTO: družinski arhiv

Na tem taboru sta sodelovala tudi njegova nečaka Janko Veronik, ki je sodeloval v paradi kot vojak (kasneje leta 1943 je padel na Jugovi domačiji) in nečakinja Lojzka Veronik. Ona je izročila šopek cvetja, zavitega v časopisni papir častnemu gostu in slavnostnem govorniku, takrat notranjemu ministru kraljevine Jugoslavije, dr. Antonu Korošcu. Maks Ledinek je sodeloval v protokolu proslave. V spomin na ta dogodek nam je zapustil velik album fotografij s tega tabora. 

Leta 1941 je bil premeščen na majhno faro – sv. Vid v Završah na Pohorju. Takrat je že bila vojna. Pohorje je v tem času bilo zelo nemirno. Junija 1941 je nemška oblast zaplenila vso cerkveno premoženje v fari. 

Prvi partizani so se v župnišču pojavili že leta 1942. V njegovo malo župnišče so pogosto prihajali prespati. Župnik Ledinek jim je pogosto dajal hrano, zdravila, včasih pa tudi perilo. Partizanom je zelo rad ponudil večerjo in prostor nad hlevom, kjer so pogosto prespali. Preden so partizani šli spat, so skrbno pospravili vse sledi obiska, če bi slučajno prišli mimo Nemci. 

Tudi na nesrečni večer 17. januarja 1943 je bilo enako. Vemo, da so teden pred tem dogodkom pri Treh žebljih na Pohorju v neenakem boju umrli vsi borci Pohorskega bataljona, ki so bili tam. Živih je ostalo le še nekaj borcev, ki takrat niso bili pri Treh žebljih. 

Teden dni pozneje so prišli v župnišče k Maksu Ledineku. Vedeli so, da je zanesljiv človek. Župnik je tudi njim ponudil večerjo, nato pa so partizani šli spat nad hlev. Drugi dan je bila nedelja, zato je bila v cerkvi maša. Maše so se udeležili tudi ti borci. Po maši so nameravali nadaljevati pot po Pohorju.

Prispevek je po spominih zapisala njegova pranečakinja Simona Šifrar.

Iz smeri Šentvida je prišla velika kolona Nemcev. Obkolili so cerkev in gospodarsko poslopje. Vnel se je srdit boj. Nemci so zažgali hlev. Pobili so pet partizanov, pet jih je zgorelo, dva pa sta ušla. Eden je bil na begu ranjen in so ga Nemci ujeli. 

Po maši so vse ljudi legitimirali, župnika Maksa Ledineka so Nemci odpeljali v župnišče in tam so ga skupaj s mežnarjem in organistom aretirali in odpeljali v Šentilj pri Mislinji. Skupaj z njimi so v Šentilj odpeljali tudi padle partizane. 

Od tam pa so jih skupaj z mrtvimi partizani odpeljali v Slovenj Gradec. Maks Ledinek je moral mrtve partizane znositi z avtomobila daleč v sneg in jih tam s snegom umiti, da so jih Nemci fotografiral v svarilo drugimi. 

Še isti dan so Ledineka odpeljali v mariborski zapor, čez nekaj mesecev pa v Dachau, kjer je ostal do konca vojne leta 1945. Na svojo domačijo pa se je vrnil šele mesec pozneje. Njegovi nečakinji Marica in Lojzka Veronik, ki sta med tem že prišli iz ujetništva, sta ga komaj prepoznali, tako je bil shujšan od lakote in trpljenja.

V časopisu sem prebrala še eno žalostno zgodbo o njem, ki jo je doživel v taborišču. V taborišču Dachau so bili duhovniki v večini ločeni od ostalih zapornikov, zato da ne bi duhovno podpirali trpljenja ljudi in pomagali tudi tistim, ki so umirali. 

Tako je bil v njihovi baraki tudi nemški diakon, ki mu je vojna preprečila, da bi postal duhovnik. To si je močno želel, bil pa je na smrt bolan. Zato so se njegovi sotrpini odločili, da ga bodo posvetili v duhovnika. Ko so ga posvetili, je imel v njihovi prisotnosti svojo novo in edino mašo. Hitro zatem je mladi duhovnik umrl.

Po vojni se je Maks Ledinek zaposlil v župnišču v Žalcu, od leta 1948 do leta 1981 pa je bil župnik v Zrečah. Ljudje so ga tu spoštovali in imeli so ga radi. V Zrečah je dočakal tudi zlato mašo, ki jo je ponovil tudi v domači fari v Slivnici. 

V svoj rojstni kraj v Čreto se je rad vračal. Vedno se je ustavil pri svojih sorodnikih, pri nečakinji Mariji Šifrar. Pri Križni kapeli je tudi vsako leto daroval mašo za svoje sorodnike. Nas pa je rad povabil v Zreče, kjer je prav tako poleg svete maše rad pogostil svoje prijatelje in sorodnike. Umrl je 23. decembra 1982. 


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh