Ko sem kot rektor Bogoslovnega semenišča postal član personalne komisije, sem premestitve začel spoznavati z druge strani. Najprej sem spoznal, kako zahtevno in odgovorno vlogo ima škof, ki je prvi odgovoren za duhovnike in župnije ter nosi težo vsake odločitve. Komisija mu pri tem pomaga in skupaj z njim razločuje. Videl sem, koliko vprašanj se skriva za enim samim dekretom: Kaj ta duhovnik potrebuje? Kje bodo njegovi darovi lahko najbolj zaživeli? Bi mu sprememba koristila? Kaj potrebuje župnija? Kaj v tem trenutku potrebuje celotna škofija?

Na mizi skoraj nikoli ni idealne rešitve. Še posebej danes, ko je duhovnikov manj, vsaka odločitev nekaj reši, drugod pa odpre novo vrzel. Možna je tudi napaka. Komu se lahko zgodi krivica. Tisti, ki sodelujemo pri teh odločitvah, se tega zavedamo. Prav zato premestitve niso lahkotno prestavljanje figur, ampak eno najtežjih bremen škofove službe in odgovornosti tistih, ki škofu svetujejo.

Kot generalni vikar se zdaj srečujem z vsemi udeleženimi: s člani personalne komisije, z duhovniki in verniki. Srečujem se z duhovniki, ki si želijo spremembe, in s tistimi, ki jih zanjo prosimo, ker jih Cerkev potrebuje drugod ali ker presodimo, da bi nov začetek koristil njim in skupnosti, v kateri delujejo. Nekdo takoj reče: »Na razpolago sem«, nekdo drug potrebuje čas, da vprašanje premoli, premisli in sprejme – tudi stežka. Oboje je človeško in oboje je treba spoštovati. Srečujem tudi župljane. Nekateri so zaradi odhoda župnika žalostni, pišejo, protestirajo ali pridejo na škofijo. Njihova prizadetost ni nekaj slabega. Pogosto je najlepše priznanje duhovniku: pomeni, da so ga sprejeli, da so z njim živeli in ga imeli radi. Takšno žalost razumemo in smo zanjo hvaležni. Pridejo pa tudi pisma z nasprotno zahtevo: »Naš župnik naj odide. Ni pravi za nas.« Tudi te besede vzamemo resno, preverjamo okoliščine in se z duhovnikom pogovorimo. Vendar duhovnikov ne nastavljajo in odstavljajo župljani. Odgovornost za kraj in čas njihovega služenja nosi škof, duhovnik pa mu je ob posvečenju obljubil spoštovanje in pokorščino.

Škof Andrej Saje ob teh pogovorih večkrat poudari: »Pred očmi ne morem imeti le ene župnije, ampak celotno škofijo, vso krajevno Cerkev.« Upokojeni škof Andrej Glavan pa je večkrat povedal, da je kot dekan nadškofu Alojziju Šuštarju nekoč zatrjeval, da dobro ve, katera premestitev bi bila najboljša. Nadškof mu je mirno odgovoril: »Ne poznaš vseh okoliščin.« Ta stavek pove veliko. Ne gre za skrivnosti ali za kaj slabega, ampak za širšo sliko, ki je od zunaj ni mogoče videti v celoti.

Hvaležen sem duhovnikom, ki sprejmejo novo poslanstvo – včasih z lahkim, drugič s težkim srcem. Hvaležen sem tudi župljanom, ki znajo izpustiti duhovnika, ki ga imajo radi, in sprejeti drugega, ki prihaja s svojimi darovi in omejitvami. Ob pomanjkanju duhovnikov je takšna velikodušnost še dragocenejša.

Papež Leon XIV. je pri letošnji krizmeni maši spomnil, da biti poslan pomeni »tveganje, da zapustimo, kar je znano in varno, ter se podamo v nekaj novega«. Premestitev zato ni le sprememba naslova in tudi ne premik figure. Je slovo, tveganje in novo poslanstvo za Kristusa. Predvsem pa je dejanje zaupanja: duhovnika, škofa in župnije, da Gospod svojo Cerkev vodi tudi po poteh, ki jih na začetku še ne razumemo.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.