Da je domovina skupna hiša, je pri maši za domovino poudaril tudi Aljaž Baša, župnik na Gradu na Goričkem, na najbolj skrajnem severovzhodnem koncu naše države, v murskosoboški škofiji, ki praznuje dvajsetletnico. Škofija s svojimi posebnostmi meji na štiri sosednje države, v njej bolj ali manj dobro sobivajo različne verske skupnosti, mnogi prebivalci so se izselili – največ prav z Goričkega, samevajo območja, šole se praznijo …

Zato se še kako zavedajo, da so domovina ljudje, družine, otroci, starejši. Da so domovina »vrednote, ki jih živimo. Dobrota, ki jo podarjamo drug drugemu. Vsaka hiša potrebuje skrb, tudi domovina, ne samo od politikov, ampak od vseh nas,« je vernike nagovoril župnik Baša. Delil je tudi osebno misel, ki jo je zapisal ob prazniku: »Ko pomislim na Slovenijo, ne pomislim najprej na meje ali politiko. Pomislim na megleno jutro nad goričkimi griči, na zvonove vaških cerkva, na šumenje Mure, na Triglav, ki kakor oče bedi nad narodom. Domovina ni nekaj oddaljenega. Domovina je kraj, kjer smo se naučili prvih besed, kjer so nas starši naučili moliti, kjer počivajo naši pokojni in kjer živijo ljudje, ki jih imamo radi.«

Ali se kot posamezniki vprašamo, za kakšno domovino si prizadevamo, za kakšno domovino molimo? Ali postajamo apatični, kot tisti, ki zmignejo z glavo in rečejo: »Kaj bom molil, saj se nič ne spremeni, Bog nas ne sliši.« Morda pa mi ne slišimo Boga, ki nas vabi tudi k dejanjem.

V tej številki Družine, ki je pregovorno najbolj brana, predstavljamo duhovnike jubilante in novomašnike. Jubilanti, sploh tisti nad petdeset let duhovništva, so žive priče življenja v času socializma, ki je versko življenje omejeval na zasebnost, duhovnike in kristjane je zapiral v zakristije. Ustava demokratične Slovenije zagotavlja svobodo veroizpovedi in delovanja verskih skupnosti, imamo podpisan sporazum o pravnih vprašanjih med Slovenijo in Svetim sedežem ter zakon o verski svobodi, še vedno pa ostaja vrsta nerešenih odprtih vprašanj. Med njimi bi izpostavila status duhovnikov. Golobova vlada je »poskrbela«, da samo delno sofinancira prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje duhovnikov, ki imajo sedaj status samozaposlenih.

Bo sedanja vlada našla voljo in čas, da uredi njihov položaj? Bodo generacije novomašnikov vendarle živele v družbi, ki se bo zavedala pomena njihovega dela in prisotnosti v župnijah? Kdo nas bo združeval, povezoval, če se bodo župnije izpraznile, kje se bomo družili in rasli v skupnosti v odgovorne in dejavne kristjane?

Komentar je bil objavljen v novomašni Družini.