Ob tej priložnosti smo v novomašni številki Družine med drugim objavili pričevanja duhovnikov in redovnikov, ki so nam zaupali, kdaj so najbolj začutili Božjo bližino in kako skozi svoje poslanstvo doživljajo, da jih Gospod uporablja za svoje orodje.

Br. Stane Bešter, kapucin, Kančevci

Ne bom pozabil srečanja z gospo, ki je nekaj let ležala negibna na negovalnem oddelku Doma starejših občanov, kamor sem tedensko prinašal oskrbovancem sveto obhajilo. Ležala je v skupni sobi s še štirimi oskrbovankami. Vedno sem vse preprosto pozdravil. Omenjena gospa mi je vselej obrnila hrbet. 

»Bogu sem neizmerno hvaležen za dar duhovniškega, redovniškega poklica, življenja in poslanstva.« FOTO: Jože Potrpin

Nekega petka, ko sem zopet obiskoval oskrbovance v domu, sem jo našel vso objokano. Pristopil sem in jo preprosto nagovoril. Pogledala me je in mi ihteč rekla: »Nikoli nisem bila proti vam, a med vojno sem doživela težke reči.« Nato se je spovedala, prejela sveto maziljenje in sveto obhajilo. Od takrat naprej je vedno prejemala sveto obhajilo. Čez nekaj mesecev se je poslovila in Gospod jo je vzel k sebi. Kasneje sem razumel, da je vsak naš obisk bolnih, trpečih in osamljenih nekakšno sveto obhajilo zanje. Jezus nas je poučil: »Kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov in sester, ste meni storili« (prim. Mt 25,40).

Lojze Kozar, generalni vikar murskosoboške škofije in žup­nik v Odrancih

»Oni so prišli,« je vzkliknila starejša žena in mi spoštljivo podala roko. Bilo je v Porabju kmalu po moji novi maši, ko sem po dolgi poti, ker še ni bilo mejnega prehoda v bližini, prišel med svoje rojake in daljne sorodnike. Najprej sem čudno gledal, kdo so ti »oni«, saj sem bil sam. Potem pa mi je bilo nerodno, ko me tako čudno ogovarjajo, saj nisem še ničesar storil, da bi si zaslužil spoštovanje. 

»Hvaležen sem Bogu, ki me uči, ki po meni deluje.« FOTO: K. Z. 

Tudi drugi, tudi odrasli in stari možje so mi rekli »oni« in ne vi, ali pa preprosto ti, ker sem bil pač veliko mlajši od njih. Nisem razumel, da njihovo veselje in izraz spoštovanja ne velja meni kot rojaku iz bližnje vasi na drugi strani meje, temveč velja meni kot duhovniku.

Šele čez čas sem doumel, kdo v resnici sem, koga predstavljam, kdo deluje po meni. In vse bolj sem se zahvaljeval Gospodu Jezusu, ki mi je dal moč, da lahko njega prikličem na oltar, da lahko v njegovem imenu spovedancu zagotovim, da so mu odpuščeni grehi, da lahko delim zakramente, Božje darove.

Celotna razmišljanja duhovnikov in redovnikov si lahko preberete v novomašni Družini.

Maks Ipavec, župnik v Begunjah pri Cerknici, zlatomašnik

Vedno mi bo ostala v spominu zelo preizkušena družina iz ribniške župnije. Starša, ki sta z ljubeznijo sprejela pet otrok, dva sta jima umrla kmalu po rojstvu, hčerka Magda pa je bila invalid od otroštva. Za prve petke v mesecu sem jih obiskoval. Magda na invalidskem vozičku je z velikim veseljem in hvaležnostjo sprejemala Jezusa v sv. obhajilu. Starša in še dva njena brata so jo imeli neizmerno radi. 

»Držal sem se spiritualovega navodila in Jezusove spodbude apostolom: ‘Bolan sem bil in ste me obiskali!’«. FOTO: Osebni arhiv

Vedno so poudarjali: »Naša Magdica je naš angel varuh. Povezuje nas s svojim tihim trpljenjem in molitvijo. Pogosto poromamo k Mariji Vnebovzeti pri Novi Štifti, kjer dobimo tolažbo in pomoč za prenašanje vsakodnevnih križev.« Srečanje s to družino mi je bilo v veliko oporo, da sem kot duhovnik z večjo ljubeznijo sprejemal trpljenje in pomagal še drugim v stiskah in križih življenja.

Marko Drevenšek, župnik v pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec

Ker delujem v pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec in imamo bolnišnico zelo blizu, sem začel tedensko hoditi na paliativni oddelek. Gre za oddelek, ki gleda neposredno na našo cerkev in kjer je toliko stisk, trpljenja pa tudi upanja. Vsakič se s tem zavedanjem odpravljam na svojo mini misijo in prosim Boga, naj moje omejene moči uporabi v dobro. In nabralo se je polno zgodb Božjega delovanja po preprostem duhovniku: pogovori z osebjem z velikim srcem do trpečih; vsakokratna bližina trpečim, še posebej umirajočim, ko ni treba veliko govoriti, ampak preprosto biti ljubeče poleg njih, moliti ob njih.

Marko Drevenšek: »Vsakič se s tem zavedanjem odpravljam na svojo mini misijo in prosim Boga, naj moje omejene moči uporabi v dobro.« FOTO: Osebni arhiv

Res sem hvaležen za duhovniško skupnost. Molimo skupaj, imamo skupne obroke, skupaj načrtujemo in si delimo delo, smo si v oporo, ko kdo zboli. Želimo si, da bi naše sobivanje dobro vplivalo na vernike in na mlade, ki jih Gospod kliče na pot duhovnega poklica.

Janez Krmelj, misijonar na Madagaskarju

Zgodilo se je v Matangi na Madagaskarju, ko smo gradili župnijsko dvorano. V jutranjih urah se delavci v smehu pogovarjajo, kako je ponoči pokalo. Ujeli in pobili so »mpamosavyja« – človeka, ki nekoga uroči. Kdo je bil to, jih vprašam. Tsimaty. To je bil siromak, nesposoben samostojnega življenja. Ponoči je šel iz koče na potrebo. Nazaj grede ni našel prave koče in se je ulegel kar pod podstrešek ob vratih ene od koč. In to ga je skoraj stalo življenja.

Hitro grem v vas in ga najdem nezavestnega v krvi. Hotel sem ga odpeljati v bolnišnico. Vzel sem ga v naročje, kakih 150 metrov sem ga nosil in bil ves okrvavljen. Klical sem na pomoč. Mimoidoči in trgovci so samo gledali. Nihče mi ni pomagal. Pa stopi do mene naš katehist, vzame ga v naročje in ga nese naprej do bolnišnice.

»Naš katehist je storil herojsko dejanje, dejanje vere.« FOTO: Tatjana Splichal

Naslednji dan, na pepelnico, sem v pridigi pojasnil, da ne bo svete maše, dokler ne uredimo pred Bogom, saj je bil Jezus v tem siromaku ponovno bičan po naših rokah. Pride petek, pozvonim dvakrat in čakam na vratih cerkve. Nekaj minut pred tretjo pa nikogar. Kar naenkrat zagledam množico izza ovinka. Grem naravnost pred oltar, pokleknem in rečem Jezusu: »Zmagala sva!« Cerkev se je napolnila za spravni obred in spoved.

Vinko Paljk, župnik v Portorožu, zlatomašnik

Sorodniki me pokličejo in prosijo, da bi šel podelit bolniško maziljenje fantu, ki se je hudo ponesrečil. Na intenzivnem oddelku leži nezavesten. Ko pridem v bolnišnico, mi osebje skoraj ne dovoli vstopa k ponesrečencu, češ: saj smo mi naredili, kar je bilo mogoče narediti. Pa mi le dovolijo – rečem, da le za minutko ali dve. Res »na hitro opravim«. 

»V vseh teh letih sem bil v župnijah in dekanijah, kjer sta bila tudi bolnišnica in dom ostarelih.« FOTO: Osebni arhiv

Naslednji teden se pri sorodnikih zanimam, kako je bilo na pogrebu, pa mi začudeni odgovorijo, da se njihov fant dobro počuti, da je zunaj nevarnosti. In še povedo, kaj so jim rekli zdravniki: »Mi smo naredili 20 %, duhovnik pa 80 %«.