V teh primerih je jasno, da župnik ne more istočasno maševati ali biti na razpolago v župnijski pisarni na vseh župnijah. Narediti si mora urnik, ki mu omogoča, da ohranja svoje zdravje in da župljani dobijo tisto, kar potrebujejo.

Velikokrat so zgolj želje tiste, ki ustvarijo vtis: »Našega župnika nikoli ni.« Večina župnij ima še vsaj eno nedeljsko mašo in večina župnikov ima mobilni telefon, na katerega so dosegljivi. Včasih se je sicer treba peljati deset ali dvajset kilometrov do cerkve, kjer je sveta maša ali duhovnik, ki je na razpolago za pogovor. Vendar tudi to ni tako hudo, če upoštevamo, da se velikokrat na različne zdravstvene preglede peljemo na drug konec Slovenije, zato da bi prišli prej na vrsto, ali da se peljemo navijat za svoj klub, kamorkoli je pač treba.

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice. K tej skrbi spada najprej spoštljiv odnos do domačega duhovnika in do duhovnika na splošno. Dokler duhovniški poklic v družbi ne bo spoštovan, si bodo redki upali prisluhniti klicu v to služenje. S spoštovanjem do duhovnika je povezana tudi vera v oznanilo, ki ga duhovnik oznanja, in v zakramente, ki jih deli v Božjem imenu.

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice.

Dokler ostajajo družine versko mlačne, se v njih težko rodi duhovni poklic. Res je, da Bog lahko obuja duhovne poklice tudi iz vrst spreobrnjencev, vendar so te vrste preredke in verjamem, da Bog želi, da bi duhovni poklici prihajali najprej iz zdravih krščanskih družin.

Osebna izkušnja zorenja duhovnega poklica me potrjuje v mišljenju, da Bog kliče iz vsakdanjega okolja po poti osebne rasti v veri. Doma smo kot družina redno hodili k maši, molili ter praznovali božične in velikonočne praznike, ne spomnim pa se, da bi se kdaj pogovarjali o veri. Še največ je o veri govorila stara mama, ki nas je vedno opozarjala, da ne smemo preklinjati in da moramo biti pošteni. Ko sem začel ministrirati, pa mislim, da je začela moliti, da bi postal duhovnik. Tega mi sicer nikoli ni povedala, vem pa, da je od trenutka, ko je izvedela, da grem v bogoslovje, pa do svojega zadnjega diha zame goreče molila.

Verjamem, da je molitev zelo pomembna. Tudi sam sem ključne dotike Božjega povabila doživel prav v molitvi na duhovnih vajah in ob premišljevanju Božje besede. Poleg molitve stare mame sem čutil tudi blagoslov molitve staršev, brata in sestre, župnika, redovnic v župniji, molitvene skupine, rož živega rožnega venca in še mnogih drugih, ki jih nisem poznal, pa so mi nekateri od njih ob novi maši povedali: »Vsak dan zmolim za vas očenaš ali kakšno drugo molitev.«

Teden molitve za duhovne poklice nas vsako leto spomni, da imamo duhovnike preroke, ki oznanjajo z besedo in življenjem, ki v Božjem imenu delijo zakramente, ki so znamenje, da Bog še ostaja z nami in daje blagoslov. Ni težava, če se moram več deset kilometrov peljati v cerkev, kjer je maša, ali da se moram pozanimati, kdaj ima župnik uradne ure ali na katero telefonsko številko je dosegljiv. Težava je, če se predam malodušju in sprejmem misel: »Če ni maše v naši cerkvi, ni moja krivda.« Morda pa je moja krivda v tem, da nisem molil ali da sem z omalovaževanjem duhovnikov odvrnil svojega otroka ali koga drugega, da ni prisluhnil Božjemu klicu.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.