Jožef Lipovšek se je rodil v kmečki družini v majhni vasici Razgorce, »ki je takrat imela samo štiri hiše, zato sem se vedno pošalil, da prihajam iz najmanjše vasi«, pravi današnji godovnjak in bratranec upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška. Starša Slavko in Bernarda sta že pokojna, brata Ivan in Slavko pa sta nekaj let starejša od njega.

Kdo je zaslužen, da vam je ime Jožef? 

Starša sta se odločila zelo modro in v moči Svetega Duha sta bila razsvetljena, da je blizu mojega rojstnega dneva velik praznik sv. Jožefa, zato sem dobil ime Jožef in bil krščen pri sv. Jožefu nad Celjem.

Po srednji šoli ste najprej študirali strojništvo, a ste si sredi letnika premislili in se odločili za teologijo. Kaj je bilo odločilno, da ste odgovorili na Božji klic?

Bil sem ministrant, rad sem s starši hodil k sveti maši, gledal domačega župnika in novomašni križ, ki je stal na oltarju, ker je župnik iz Velenja, sicer tudi vojniški novomašnik, Milan Kovač umrl, in je domači župnik dal njegov novomašni križ na oltar, da bi molili pred njim in bi nam Bog dal novega bogoslovca. Jaz sem ta križ gledal in slišal notranji glas iz križa, da me Jezus kliče z besedami: »Vzemi novomašni križ, čaka te!«

V duhovnika je bil posvečen 29. 6. 1997 v mariborski stolnici. FOTO: Osebni arhiv Jožefa Lipovška

Menda ste želeli postati tudi radijski voditelj. Od kod ta želja?

Že doma sem imel veselje do radijskega mikrofona, saj sem kar naprej nekaj poslušal in vrtel stare plošče, potem kasete. Kupil sem si tudi majhen mikrofon in mali kasetnik ter snemal sebe in potem starše pri petju ter se že videl, da bom delal na televiziji ali radiu.

Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin. Katera njegova lastnost vas pri njem najbolj nagovarja in kdaj se mu največkrat priporočate?

Sv. Jožef je velik priprošnjik. Najbolj me nagovarja njegov očetovski lik, da je kot krušni oče poskrbel za Jezusa in bil zvest mož Device Marije, zato se mu izročam zjutraj in zvečer, ker imamo na oltarju njegov kip. Ob sredah pa darujem sv. mašo njemu v čast. Nagovarja me misel sv. Terezije Avilske, ki je rekla: »Vse, kar sem prosila k sv. Jožefu, sem bila uslišana.«

Jožef Lipovšek se vsak dan izroči v varstvo svojemu zavetniku. FOTO: Jožef Pavlič

Leta 1870 je papež Pij IX. sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine. Katere ovire v današnji družbi po vašem videnju predstavljajo najtežje preizkušnje za naše družine?

Veliko je ovir, ker nasprotni veter vedno piha. Jezus je rekel, da bomo na svetu imeli stiske, a naj zaupamo, ker je on svet premagal. Družine so najbolj na udaru, ker ni več molitve v njih in se izgubljajo družinske vrednote ter običaji, ki so včasih družino zelo povezali.

Upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek je vaš bratranec. V čem sta si poleg duhovniškega poklica še podobna?

Škof Lipovšek je moj vzornik, ker je velikokrat prihajal v našo hišo in vse povezal med seboj z molitvijo, pesmijo in glasbo. Ko je prišel, se je vedno prepevalo in igralo. On mi je vedno rekel, naj sledim poti Jezusa in vedno je molil zame, njegova mama prav tako. Najina očeta sta brata, najini mami pa sestri, tako da gre za dvojno sorodstvo.

Blagoslov obnovljene kapele na škofovi domačiji v Jankovi, rojstni vasi upokojenega škofa Stanislava Lipovška. FOTO: Osebni arhiv Jožefa Lipovška

Zelo radi spremljate šport, blizu pa vam je tudi glasba, saj igrate trobento in harmoniko. Kateri šport najraje spremljate in katero skladbo najraje zaigrate bodisi na trobento bodisi na harmoniko?

Od športa sem imel rad tek na kratke in dolge proge. V šoli sem bil vedno med najboljšimi. Doma pa sem vedno treniral košarko, nogomet, tenis in veliko smučal. Od skladb rad zaigram več pesmi, zlasti so mi všeč Avsenikove, Slakove in Miheličeve. Seveda pa ne sme manjkati glavna skladba Na Golici.

Jožef Lipovšek s harmoniko, pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Uran pa je bil znan po svoji ljubezni do petja. FOTO: Osebni arhiv Jožefa Lipovška