Po junijskem posvečenju je bil brat Ambrož imenovan za duhovnega pomočnika v župniji Vipavski Križ, kjer je deloval že pred posvečenjem. »Lahko bi rekel, da se moje redovno življenje v svojem bistvu ni veliko spremenilo. Se je pa precej spremenil način služenja, ki ga sedaj opravljam. Težko to opišem, saj gre za notranje dogajanje. Kljub vsemu je moje delovanje drugače, ker lahko podeljujem zakramente. Sicer pa sem še vedno brat. Še vedno imajo ljudje pred seboj kapucina, brata Ambroža,« je povedal za spletno Družino ob današnjem godu.

Skupinska fotografija ob mašniškem posvečenju konec letošnjega junija. FOTO: Jože Potrpin

Kdo je najbolj zaslužen, da vam je ime Ambrož?

Krščen sem bil v nedeljo, 6. decembra, torej en dan pred godom mojega zavetnika. Ime sta mi izbrala starša. Predvsem moja mati je želela vsem svojim otrokom dati za tisti čas manj pogosta imena.

Ena od anekdot pravi, da se je Ambrožu, ko je kot dojenček spal v zibki, na glavo usedel roj čebel, a ga ni pičila niti ena čebela. Kakšen je vaš odnos do teh marljivih živalic in kateri okus medu vam je najljubši?

Zelo so mi všeč. Predvsem naša kranjska sivka. Mogoče tudi zato, ker so povezane z mojim zavetnikom, ki je ravno zaradi omenjene pripovedi zavetnik čebelarjev. Nagovarja me njihov način delovanja in življenja. Prav očaran sem nad tem, kako so ustvarjene. To je res neverjetno! Ko sem bil mlajši, sem včasih hodil h kakšnim sivkinim grmom, kjer so se pasle, in sem jih božal. Moj najljubši med pa je gozdi, in sicer zaradi izrazitega okusa.

S primicije nove maše. FOTO: Osebni arhiv brata Ambroža Brezovška

Beseda »Ambrosios« v grščini pomeni nesmrten. Kako gledate na »boj« današnjega človeka, ki hlepi po nesmrtnosti?

Po eni strani bi lahko rekel, da kar občudujem ta boj za nesmrtnost. Po drugi pa je resničnost žal taka, da večinoma stremimo k napačnim izvirom, namesto da bi se oprijeli tistega pravega, ki edini daje večno in nesmrtno življenje.

Sv. Ambrož je bil 7. decembra 374 posvečen v škofa. Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlato in srebro razdelil med reveže, nepremičnine pa cerkvam. Z izjemo sobot in nedelj naj bi se strogo postil. Kako gledate na njegovo asketsko držo in odnos do revežev?

V resnici nisem bil nikoli preveč pozoren na to njegovo lastnost. Bolj sem ga občudoval v njegovi modrosti in iznajdljivosti. A njegova askeza in njegovo razdajanje sta neposredna: kot škof ni vladal in kopičil, ampak delil. Njegova odločitev, da premoženje razda ubogim, ni bila romantična gesta, ampak konkreten evangelij. S tem je pokazal, da lahko le svobodno in čisto srce resnično služi po Jezusovem zgledu.

Brat Ambrož med pantomimo. FOTO: Osebni arhiv brata Ambroža Brezovška

Sv. Ambrož je eden od štirih zahodnih cerkvenih učiteljev. Kaj bi ga vprašali, če bi ga srečali v živo?

Vprašal bi ga, ali je ponosen name. Čeprav bi se bal odgovora.

Za sabo je pustil bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje, sam je napisal več himn in pesmi, preprostih po obliki in jeziku ter jih uglasbil. Katera njegova pesem ali pridiga oz. pismo vas najbolj nagovarja?

Pesmi ne poznam, pisem oziroma pridig pa kar nekaj, saj jih večkrat prebiramo pri molitvi brevirja. Izpostavil bi lahko tistega, ki ga beremo na njegov god: 'Mila beseda bo navdušila ljudstvo'. Ali pa iz knjige o devištvu, kjer beremo: 'Kateri torej Kristusa obdržijo? Privežemo ga, ne z vezmi krivice, ne z vozli vrvi; temveč s sponami ljubezni, z vajetmi razuma, obdržimo ga z ljubeznijo srca.'

Skupaj z brati poje na primiciji nove maše. FOTO: Osebni arhiv brata Ambroža Brezovška

V kateri njegovi drži ste mu najbolj blizu in katero želite najbolj posnemati?

Najbolj bi si želel posnemati njegov odnos z Bogom. V tem je bil res močan, saj nam je zapustil lep zgled in obsežno knjižnico globokih zapisov. Je bil pa tudi trmast in uporniški. S tem se mogoče še najbolj poistovetim.

Med študijem v Italiji se je s sobratoma odpravil na odmik ob začetku študijskega leta na Gardsko jezero. FOTO: Osebni arhiv brata Ambroža Brezovška

Umrl je na veliko soboto, 4. aprila 397, v Milanu. Pokopan je v milanski stolnici. Ste že obiskali njegov grob?

Lahko rečem, da sem imel veliko srečo, da sem nekaj let živel v Milanu. Tja sem lahko šel tudi peš, od samostana do bazilike sem imel približno pol ure hoje. Zato sem se večkrat odpravil na njegov grob in ga prosil za priprošnjo. Spoznal pa sem tudi tamkajšnjega mežnarja, ki mi je obljubil, da bom lahko zdaj, ko sem duhovnik, enkrat maševal v grobnici svetega Ambroža.