Pogosto mu zastavijo vprašanje, ali je bil rojen v letu, ko je papež Janez Pavel II. prvič (1996) ali drugič (1999) obiskal Slovenijo. »Vendar ne, rojen sem bil med obema obiskoma, leta 1997,« pojasnjuje: »Morda je k mojemu dvodelnemu imenu prispevalo tudi to, da bi imel samo z enim imenom v sorodstvu soimenjaka iste starosti.«

Ste že obiskali rojstni kraj papeža, po katerem nosite ime? V čem vas najbolj nagovarja? 

Rojstni kraj svojega nebeškega zavetnika sem obiskal že večkrat. Nazadnje sem šel tja v letošnjem maju, ko sem vodil župnijsko romanje po poteh sv. Janeza Pavla II. Obiskali smo najpomembnejše kraje njegovega življenja na Poljskem.

Letošnje romanje z župljani na Poljsko. FOTO: Osebni arhiv Janez Pavla Šuštarja

Ko smo po televiziji spremljali novice o smrti papeža Janeza Pavla II., naj bi po pripovedovanju domačih dejal, da je umrl moj papež. (smeh) Dejansko pa se najbolj spominjam dogodka z njegovega pogreba, ko je veter listal po knjigi, ki je bila odprta na njegovi krsti. Prav ob koncu svete maše se je ta knjiga zaprla, kar je bilo zelo simbolično. Njegova knjiga življenja se je zaprla ob koncu svete maše, ki jo je najbolj cenil.

Papež Janez Pavel II. me zelo nagovarja v svoji ljubezni in spoštovanju do svete evharistije. Tudi moja zaključna naloga na teologiji je bila ravno na to temo – »Eklezialni vidik evharistije pri papežu Janezu Pavlu II.«. V njegovem razmišljanju o tej skrivnosti je nekaj tako lepega, da se jasno vidi njegovo občudovanje svete maše. Tudi sam se zanimam za lepoto in globino bogoslužja in želim, da bi po njem ljudje, h katerim sem poslan, začutili Boga ter se pustili nagovoriti preko znamenj in besed pri sveti maši.

Vaša ožja in širša družina je zelo »bogata« z duhovnimi poklici. Vaš stric je ljubljanski pomožni škof, sestra Ana je redovnica, duhovnika Martin in Matija Golob sta vaša bratranca. Čemu pripisujete to?

Prav gotovo je v prvi vrsti to zgled naših staršev. Vedno smo vzdrževali molitveno življenje, obiskovali svete maše tudi med tednom in se velikokrat pogovarjali o verskih stvareh. Vsak duhovni poklic je izmoljen in teh molitev je bilo v naših družinah veliko. Zase lahko rečem, da je k moji odločitvi za duhovništvo zelo pripomogel tudi dober zgled strica in domačih župnikov, saj so bili vedno dostopni in pripravljeni za pogovor. Pa tudi to, da je bila naša družina vedno odprta za možnost, da bi kdo od otrok šel na pot duhovništva ali redovništva. Ko sva se s sestro istočasno odločila za to pot, naju je družina vedno podpirala, nama pomagala in predvsem veliko molila za naju. Včasih pa je bila potrebna tudi kakšna konkretna spodbuda, da sem naredil korak naprej.

FOTO: Tatjana Splichal 

Izhajate iz velike družine z osmimi otroki, med katerimi prevladujejo dekleta. Kako je bilo odraščati ob kar sedmih sestrah?

Največji izziv je bil nagovoriti mlajšo sestro za fantovsko igro. Pa še ta potem ni dolgo trajala. Smo se pa vedno dobro razumeli, si med sabo pomagali, si razdelili delo v hiši in okrog nje. Smeha in dobre volje ni nikoli manjkalo. Še vedno se pogosto dobimo pri nas doma ali pa se obiščemo.

Janez Pavel Šuštar skupaj s staršema, sestrinimi družinami in stricem Francem, ljubljanskim pomožnim škofom pred odhodom sestre, s. Ane Šuštar, v misijon na Šrilanko v septembru 2025. FOTO: M. M.

Tri leta ste bili kaplan na Igu, avgusta pa ste postali tamkajšnji župnijski upravitelj. Vas še kdo kdaj pomotoma naziva oziroma pokliče kot »kaplan«? Kateri del župnikovanja vam je najljubši?

Včasih me še kdo pokliče »kaplan«. Predvsem mladi, ki se še niso navadili na mojo novo »funkcijo«. Zaradi tega nisem slabe volje, se pa ob tem malo nasmejimo. Z novo funkcijo pa je prišla tudi nova in večja odgovornost. Predvsem je precej več pisarniškega in organizacijskega dela, zaradi katerega včasih zmanjka časa za stvari, ki sem jih lahko počel kot kaplan. Sicer pa je najljubši del dela ostal še iz kaplanskega obdobja, to je delo z mladino, z ljudmi nasploh in podeljevanje zakramentov.

V župnijski cerkvi sv. Martina na Igu. FOTO: Tatjana Splichal

Kateri pa je vaš najljubši dogodek iz dosedanje pastirske službe na Igu?

Čeprav sem duhovnik šele nekaj več kot tri leta, se je na Igu nabralo kar nekaj zanimivih dogodkov. Eden takih, ki bo zagotovo ostal v mojem koledarju, je praznovanje godu papeža Janeza Pavla II., ko se zberemo z mladino, odigramo turnir v odbojki in skupaj praznujemo. Lani je enkrat beseda nanesla na to, da bi v prihodnosti morda imel psa. In ravno na tem praznovanju so mi podarili pasjega mladička, sicer malo za šalo, ki pa sem jo vzel zares. Zdaj je že leto dni, odkar imam na Igu psa Smukija. (smeh) 

Župnik Janez Pavel in Smuki sta se hitro navezala drug na drugega. FOTO: Tatjana Splichal

V začetku novembra boste v vaši župniji obhajali župnijski misijon. Kako bo obarvan, kdo bodo gostje?

Ideja za župnijski misijon se je rodila že lani, ko je takratni župnik Janez Avsenik predlagal, da bi imeli v svetem letu na Igu misijon in z njim duhovno obnovo naše župnije. ŽPS je predlog podprl, oblikovali smo organizacijski odbor in začele so se priprave na naš misijon, ki ima geslo »Odpri srce za upanje«. 

Janez Pavel Šuštar z župnijsko gospodinjo Lojzko Petek in prejšnjim župnikom na Igu Janezom Avsenikom, ki je zdaj dušni pastir v Višnji Gori. FOTO: Tatjana Splichal

Temo misijona smo povezali s svetim letom, da bi tako poudarili pomen upanja v življenju kristjana. V povezavi s tem smo z našim misijonarjem p. Marjanom Kokaljem poiskali goste, ki bi nam na različnih področjih delovanja predstavili, kako se kaže to upanje v njihovih življenjih. Tako bodo z nami Marko Juhant, laična misijonarja Jaka Mojškric in Timotej Cvirn, duhovniški oktet Oremus, župnik Martin Golob, salezijanec Gašper Otrin ter zakonca Sara in Bojan Doljak. Vrhunec misijona na Igu pa bo praznovanje župnijskega žegnanja, Martinove nedelje, z nadškofom Stanislavom Zoretom.