Sebastijan Cerk, 53-letni duhovnik na Primskovem v Kranju, prihaja iz Borovnice, kjer je odraščal v družini petih otrok. Življenjska pot ga je od tehničnih izzivov in elektrotehnike pripeljala v duhovništvo. V prostem času se posveča računalništvu, elektrotehniki in kolesarjenju. Lani je obeležil srebrni jubilej duhovništva.

Prosti čas rad preživlja na kolesu. FOTO: Osebni arhiv 

Kdo je zaslužen, da vam je ime Sebastijan?

Ob rojstvu bi moral dobiti ime Rudolf. Tako je ime mojemu očetu in njegovemu očetu. Pa je stara mama dejala, da že imamo dva Rudolfa in še ene zmešnjave z imeni ne potrebujemo, zato mu bo ime Sebastijan. In tako je ostalo.

Sebastijan Cerk z družino in najbližjimi. FOTO: Osebni arhiv 

Po izobrazbi ste elektrotehnik. Kako vas je ta »tehnična« pot pripeljala v duhovniški poklic?

Moja duhovniška pot se je začela že konec osnovne šole, pa sem se po posvetu z domačim župnikom (takrat je bil v Borovnici župnik Jože Stržaj) odločil, da se vpišem na srednjo elektrotehniško šolo na Vegovi v Ljubljani in sledim očetovim korakom, ki je tudi obiskoval »Vegovo« in FER (Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo). Drugič se je zgodil klic po koncu srednje šole, a ker sem imel nekaj »čudnih življenjskih izletov«, mi je župnik spet svetoval, ker ni bil čisto prepričan v ta Gospodov klic, naj grem naprej v poklicu na FER. Tretjič se je ta klic zgodil v drugem letniku fakultete in takrat nisem več odlašal in na klic odgovoril ter leta 1994 odšel v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. Ker sem se tako »upiral« temu Gospodovemu klicu, sem si za novomašno geslo izbral: »Tukaj sem, kajti klical si me« (1 Sam 3,5), ker tudi Samuel ni takoj prepoznal klica.

Kako vam znanje elektrotehnike pride prav tudi pri delu na župniji?

Vse, česar se duhovniki naučimo v življenju, nam na župnijah pride prav. Tako tudi meni. Sam se večkrat šalim, da sem z vso pravico »električni pastir«, ki včasih tudi strese.

V kateri lastnosti ali vrednoti se lahko prepoznate v svetniku, po katerem nosite ime? 

Sveti Sebastijan (Boštjan), to danes spoznavam, po 25 letih duhovništva in 53 letih življenja, je moj spremljevalec in čeprav je malo podatkov o njegovem življenju in kar nekaj legend, je svetnik kar pravšnji za moje življenje. Duhovništvo v današnjem času ni preveč zaželen poklic, to vidimo ne nazadnje tudi po število novih duhovnikov. Tudi meni niso prizanesene puščice iz vseh smeri. Če le morem, rad pomagam ljudem, ki se počutijo ujeti, prestrašeni in izgubljeni, če le pustijo priti blizu. Rad poučujem verouk (zlasti birmance), kjer se da marsikaj povedati in sporočiti za življenje. Tudi sami to večkrat izpostavijo.

Sebastijan Cerk s starši. FOTO: Tatjana Splichal 

Sv. Boštjan je simbol poguma in zvestobe veri. Kako bi njegovo zgodbo in sporočilo danes približali mladim, ki živijo v povsem drugačnem svetu?

Mladi danes živijo v njim čudnih časih. Morala se relativizira, umetna inteligenca misli namesto njih, mnogi so prepuščeni sami sebi in so dobesedno brez staršev, ki jih ne vzgajajo in usmerjajo moralni kompas, vse drugo je bolj pomembno kot vzgoja v veri in dejavno krščansko življenje. Sam sem že vse življenje po mestnih župnijah in obstajajo redke, ki »cvetijo«. Kako na to odgovoriti? Ne vem. To je izziv današnjega časa, ki nagovarja celotno Cerkev in ne samo posameznika. Človek, ki ima poln trebuh, Boga ne potrebuje. Duhovniki smo poklicani, da oznanjamo »Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,2), kot pravi Pavel; in seveda tudi Vstalega. Ali posameznik odgovori na ta klic, je odvisno od njega samega.

Umetniki upodabljajo sv. Boštjana kot rimskega vojaka privezanega na drevo ali na steber s puščicami v telesu. FOTO: Wikipedia 

V Borovnici ste nekaj časa vodil moški pevski zbor Šting'lc. Kaj vam je ta izkušnja dala in ali tudi danes radi zapojete?

Prihajam iz »glasbene« družine. Glasba z blok flavto in klarinetom me je spremljala dolgo. Obiskoval sem orglarsko šolo na teološki fakulteti, kjer sem se naučil zborovodstva pri zdaj že pokojnem Jožetu Troštu. Sestra Boža Čotar me je kar osem let učila solo petja. To mi v življenju pride zelo prav. V Borovnici sem nekaj časa vodil Pevski zbor Šting'lc. V bogoslovju dva zbora, Ekumenski zbor in zbor bogoslovcev, ki je v glavnem pel v stolnici. V Rimu sem štiri leta vodil v Teutoniku mednarodni zbor duhovnikov ter zbor slovenskih duhovnikov, ki smo takrat študirali v Rimu. Lahko rečem, da je glasba del mojega življenja.

Glasba ga spremlja skozi vse življenje. FOTO: Osebni arhiv 

Kako praznujete svoj god?

God praznujem tako, da svojo družino v nedeljo pred ali po godovnem prazniku povabim na kosilo tam, kjer župnikujem. Običajno večer pred godom pri maši »ofirajo« domači pevci, s katerimi se po maši tudi poveselimo.

Sv. Boštjan je živel v času preganjanja kristjanov. Kje danes po vašem mnenju vera doživlja preizkušnje?

Krščanska vera v Evropi doživlja preizkušnjo. Večkrat poudarim, da takega izobilja naša Evropa ni imela nikoli v zgodovini in kriza vere je gotovo ena od posledic. 

Upam, da ne bo potrebna neka huda preizkušnja, ki bo današnjemu evropskemu človeku povedala, da ne more živeti brez Boga. Vsak od nas duhovnikov se trudi po svojih najboljših močeh. 

Med nami ne poznam nobenega lenuha. In če za konec zopet uporabim Pavla, ki pravi, »da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7), potem je jasno, kakšna je naša naloga.