Jezusovo srce je »kraj«, kjer se svetost izraža kot bližina in nežnost. Duhovnikova svetost se tako lahko odrazi v ponižni in pogumni bližini, v tem, da je vse vsem, da pušča vrata staje odprta, tako da mnogi lahko vstopijo, najdejo pašo in počivajo (prim. Jn 10,9). Zato smo poklicani v odnos z Bogom, ki ni ločen od nas, marveč nas zbližuje z vsakim; on oblikuje potrpežljiva, nežna srca, zmožna bližine, sočutja in poslušanja. Tako ob združitvi našega nepopolnega srca z Jezusovim prebodenim srcem hodimo po poti svetosti. Ne živimo več mi, ampak v nas živi Kristus (prim. Gal 2,20). Takšne svetosti ni mogoče živeti osamljeno. Skrbite za duhovniško bratstvo: iščite se, poslušajte se, podpirajte se. Duhovnik, ki se osami, počasi ugasne; duhovnik, ki hodi skupaj z brati, raste.

Leon XIV., sporočilo duhovnikom ob njihovem dnevu posvečevanja, 12. junija