Učitelj in zgled vere


1. okrožnica
Človekov Odrešenik (CD 2)

(Redemptor hominis, 1979) je veliko programsko pismo Janeza Pavla II., v katerem je Cerkev postavljena v službo človeka, da bi mu podarila milost celovitega odrešenja: odrešenje Kristusa, »edinega Odrešenika človeka in zgodovine«. V tej okrožnici papež razlaga svoj nauk o totus Christus (ves Kristus) in totus homo (ves človek): človek postaja v polnem pomenu človek le toliko, kolikor se oklene vsega Kristusa in se mu izroča. Človekoljubje v polnem pomenu besede je le krščansko človekoljubje.


2. okrožnica
O božjem usmiljenju (CD 10)

(Dives in misericordia, 1980) je okrožnica o večnem Očetu, o njegovi neskončno usmiljeni ljubezni do človeka. Najvišje dejanje božjega usmiljenja je človekovo odrešenje zaradi darovanja edinorojenega Sina. To »razkriva globoko ljubezen, ki se ne umakne pred izredno Sinovo žrtvijo«. Naloga Cerkve je, da izpoveduje božje usmiljenje in ga oznanja.


3. okrožnica
O človekovem delu (CD 13)

(Laborem exercens, 1981) je prva socialna okrožnica Janeza Pavla II. Bolj je posvečena človeku, ki dela, kakor delu samemu. Razpravlja o antropološki in soteriološki funkciji dela: delo prispeva k uresničevanju osebe in njenemu odrešenju. »V nasprotju z enostranskimi trditvami o središčnem pomenu dobička in popolni avtonomiji podjetništva Cerkev opozarja, da je med vsemi zemeljskimi stvarmi le človek oseba ... središče in vrh vsega, kar je na zemlji.«


4. okrožnica
O slovanskih apostolih (CD 27)

(Slavorum Apostoli, 1985) je okrožnica v spomin na evangelizacijo Slovanov, ki sta jo opravila apostola Ciril in Metod v 9. stoletju (1100-letnica). V okrožnici papež poleg tega poveličuje delovanje slovanskih apostolov, izpeljuje iz tega koristne nauke za katehezo, pastoralo in versko inkulturacijo, in, še posebej, za vnovično združitev Evrope. Ciril in Metod sta res pomemben »prstan zveze med vzhodnim in zahodnim duhovnim izročilom; po njima se obe izročili združujeta v eno izročilo vesoljne Cerkve«.


5. okrožnica
O Svetem Duhu (CD 32)

(Dominum et vivificantem, 1986) je posvečena tretji osebi Svete Trojice, Svetemu Duhu. Janez Pavel II. pojasnjuje bistveno vlogo Svetega Duha v življenju Cerkve in sveta. »Duh deluje v človeški zgodovini kot ’drugi tolažnik tako, da zagotavlja trajno posredovanje in širjenje veselega oznanila, ki ga je razodel Jezus iz Nazareta’. Sveti Duh deluje v Cerkvi, jo podpira, spodbuja, vodi. Sveti Duh deluje v človeku in v njem krepi notranjega, to je ’duhovnega’ človeka. Sveti Duh deluje v zgodovini. Po delovanju Svetega Duha človek zori v človečnosti, v osebnem in občestvenem življenju, po vzoru samega Kristusa, ki je po njem neprestano molil k Očetu.« Svetemu Duhu papež izroča priprave Cerkve na veliki jubilej 2000.


6. okrožnica
O Odrešenikovi Materi (CD 34)

(Redemptoris Mater, 1987) je posvečena Božji Materi ob marijanskem letu. Ima tri dele. Prvi, posvečen Marijini skrivnosti v Kristusovi skrivnosti, opisuje - ob skrbnem navajanju besedil iz Svetega pisma - svetopisemske podobe Marije. Drugi del sledi rdeči niti zgodovine in razpravlja o Marijinem mestu na poti Cerkve; pri tem izpostavlja tudi njeno ekumensko razsežnost. Tretji del odstira vse pretekle, sedanje in prihodnje sestavine ter govori o Marijinem materinskem sredništvu.


7. okrožnica
O skrbi za socialno vprašanje (CD 37)

(Sollicitudo rei socialis, 1987) je druga socialna okrožnica Janeza Pavla II. Na tradicionalnih stebrih cerkvenega socialnega nauka - na pravičnosti, ki je temelj miru, na načelu o lasti splošnih dobrin in o subsidiarnosti ter končno na razvoju vse človeške družbe - papež uvaja pojem vzajemne pomoči (solidarnosti) na narodni in mednarodni ravni. To je nujno spričo zahteve po javni pomoči tistim v družbi, ki so najslabotnejši in najbolj izpostavljeni. Tako predlaga vzajemno pomoč za tretjo pot med dvema stranpotema: kapitalizmom in komunizmom, ki vse bolj delita svet na dve polovici in sta neprestan izvir spopadov in krivic.


8. okrožnica
Ob stoletnici (CD 45)

(Centesimus annus, 1991) je izšla ob stoletnici Rerum novarum (1891). Je prva po padcu Sovjetske zveze in po razpadu komunističnega sistema. Ko Janez Pavel II. poda oceno 20. stoletja, poudari, da so dogodki leta 1989 sklep zgodovinskega dogajanja, ki je preroško opisano v Rerum novarum. Cerkev je neizpodbitna protagonistka tega, kar je bilo prej, in tega, kar se je zgodilo v tem izrednem letu, in to namerava upoštevati pri zidanju tega, kar pride. Največja papeževa pozornost je usmerjena k državam srednje in vzhodne Evrope. Skrbijo ga predvsem vprašanja gospodarske preureditve. Spremljajoče težave so podobne tistim, s katerimi so se morali spopasti na Zahodu po drugi svetovni vojni. Janez Pavel II. ve, da se je po padcu komunizma pojavilo naravnost evforično gledanje na kapitalizem. Zato narode opozarja na meje in nevarnosti ekonomskega sistema, ki ga s pretiranim zaupanjem in velikim pričakovanjem uvajajo. Obsoja zle učinke nebrzdanega kapitalizma, ki ne spoštuje človekovih pravic, marveč le dobiček. Vsekakor jasno pravi, da je potrebno upoštevati vlogo prostega trga in vlogo države, vendar svari pred malikovanjem, pred vero v čudežno moč trga in pred vsemi, ki trdijo, da je edina rešitev državni centralizem.


9. okrožnica
Odrešenikovo poslanstvo (CD46)

(Redemptoris missio, 1991) govori o trajni veljavi misijonskega poslanstva. Okrožnica opozarja predvsem na nekatere teološke zmote, ki težijo k posploševanju in razveljavljanju misijonskega poslanstva Cerkve. Poudarja, da je Kristus edini odrešenik in edini srednik ter da je Cerkev »vesoljni zakrament odrešenja«. Njena dolžnost, da oznanja evangelij vsem ljudem do konca časov, mora ostati nedotaknjena ter njena prva in temeljna naloga. Sam Sveti Duh »jo spodbuja, naj gre po vsem svetu«. Slednjič okrožnica opisuje »neizmerna obzorja misijonskega delovanja ad gentes«. Ta obzorja so danes širša kot kdajkoli. Opisuje misijonske poti, ki so oznanilo, spreobrnjenje, krst, uresničevanje evangelija, oblikovanje krajevne Cerkve, dialog z brati iz drugih verstev, človeški napredek in dobrodelnost. Na koncu govori o misijonski soodgovornosti, ki veže vse kristjane, duhovnike in laike, saj je sodelovanje pri misijonski nalogi Cerkve obveznost vseh. Glavna os misijonske duhovnosti je »ljubiti Cerkev in ljudi, kakor jih je ljubil Kristus«.


10. okrožnica
Sijaj resnice (CD 52)

(Veritatis splendor, 1993) govori o nekaterih temeljnih vprašanjih moralnega nauka Cerkve. Ko naobrača načela kristocentrizma - po katerih je Kristus merilo vsake resnice in vsake kreposti - tudi na moralno področje, zadeva na težko in pogosto obravnavano vprašanje o obveznosti moralnega zakona, o obstoju objektivnih in splošnih načel ter zavrača tudi tista izmikajoča se stališča v katoliškem svetu, ki skušajo moralni zakon posploševati (pragmatizem, utilitarizem, konsekvencionalizem, proporcionalizem itd.). Poudarja »splošno in nespremenljivo veljavo moralnih zapovedi, še posebej pa tistih, ki vedno in brez izjeme prepovedujejo dejanja, ki so sama po sebi slaba«. »Evangelij,« pravi Janez Pavel II., »nam razodeva celovito resnico o človeku in o njegovi moralni poti,« ter dostavlja: »Glas vesti je vedno nedvoumno opozarjal, da obstajajo resnice in moralne vrednote, za katere moramo biti pripravljeni dati tudi življenje.« Naloga moralne teologije je, da skrbno razmišlja »o evangeliju, ki je dar in zapoved novega življenja«, življenja »iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15), o življenju Cerkve, ki je »svetost, v kateri odseva resnica popolne dobrote«. Vendar pa - je papež še določnejši - »teološka mnenja niso ne pravilo ne načelo našega nauka. Njegova avtoriteta prihaja - ob pomoči Svetega Duha in ob povezanosti s Petrom in Pavlom - od »naše zvestobe katoliški veri, sprejeti po apostolih«.


11. okrožnica
Evangelij življenja (CD 60)

(Evangelium vitae, 1995) je po svoji vsebini eden najpomembnejših dokumentov Cerkve v iztekajočem se dvajsetem stoletju. Iz nje se zrcali nič kaj spodbudna podoba časa, v katerem je, bolj kot kdajkoli prej, ogrožena temeljna vrednota življenja - življenje samo. Okrožnica je zato posvečena življenju, ki je odsev modrosti, dobrote in ljubezni Boga, začetnika in cilja življenja. V nasprotju s tem so številna dejanja sodobne družbe, ki je z njimi bolj naravnana na ‘kulturo smrti’ kakor na ‘kulturo življenja’. Okrožnica, ki je naslovljena na katoličane in na vse ljudi dobre volje, se v obrambi življenja sklicuje najprej na naravni zakon, ki je vpisan v človeško naravo, njegovo spoznanje in obveznosti pa so vsem ljudem dostopni. Evangelij, to je veselo oznanilo odrešenja, ta zakon potrjuje in ga hkrati dopolnjuje, ko človeku odkriva božji načrt z življenjem. Kristus to potrjuje s svojim prihodom na svet, s tem, da je sam sprejel človeško, zemeljsko bivanje z vsemi njegovimi lepotami in težavami. Ko zagotavlja, da je On »Pot, Resnica in Življenje« (Jn 14,6), s tem odpira človeku nove razsežnosti zemeljskega bivanja in pokaže na vrednost večnega življenja v Bogu. (Prim. R. Valenčič, Uvodna beseda, v: CD 60, str. 5-6).


12. okrožnica
Da bi bili eno (CD 63)

(Ut unum sint, 1995) je po svoji naravi izrazito ekumenska. »Z njo daje papež svoj osebni prispevek k iskanju edinosti. Ena njenih posebnosti je, da se ne obrača izrečno na škofe, duhovnike in vernike katoliške Cerkve, kot je običaj za papeške dokumente, in se končuje z vabilom ‘bratom in sestram iz drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti’. Papež na nov in poglobljen način razmišlja o tistih dokumentih 2. vatikanskega koncila, ki so ekumensko najpomembnejši (odlok o ekumenizmu, dogmatična konstitucija o Cerkvi, izjava o verski svobodi). Ob njih znova naglaša odločno prizadevanje katoliške Cerkve za vzpostavitev polne in vidne edinosti vseh Kristusovih učencev. Na koncilu (1962-1965) se je katoliška Cerkev nepreklicno odločila za pot ekumenizma in podala zanj jasna načela. V ekumenskem gibanju je prepoznala delovanje Svetega Duha. Ekumenizem ni zadeva specialistov, ampak vseh krščenih.« Ekumenizem spada organsko k življenju in dejavnosti Cerkve, zato jo mora kot celoto prežemati. »Cerkev je po nauku koncila ‘znamenje in orodje edinosti’ (C 1) in občestva, ki ima dvojno razsežnost: edinost z Bogom in edinost med ljudmi. Prva je pogoj in izvir druge. Papež postavlja svojevrstno ‘enačbo’: ‘Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost; hoteti edinost pomeni hoteti Cerkev; hoteti Cerkev pomeni hoteti občestvo milosti, kakor ga je zamislil Oče s svojim večnim načrtom. To je smisel Jezusove molitve: ‘Da bi bili vsi eno’« (B. Dolenc, Uvodna beseda v CD 63, str. 5-6).


13. okrožnica
Vera in razum (CD 80)

(Fides et ratio, 1998). »Med številnimi okrožnicami Janeza Pavla II. zavzema velika okrožnica Vera in razum po svojem izrazito dialoškem slogu in predvsem po svoji vsebini posebno mesto. Sedanji papež filozof se je leta in leta redno srečeval v svoji letni rezidenci v Castel Gandolfu z najvidnejšimi misleci in filozofi z vsega sveta in z njimi razpravljal o najbolj žgočih filozofskih vprašanjih časa. Očitno je hotel pred koncem tega tisočletja, za katero so med drugim značilni tudi hudi spori in številni nesporazumi med krščanskim verovanjem in človekovim razumskim vedenjem, končati tudi to poglavje sporov. Ugotavlja, da so ti spori škodili razumu in veri, predvsem pa človeku, kajti na pragu tretjega tisočletja mu grozi nihilističen obup in moralna dezorientacija. Zato tudi ta okrožnica Janeza Pavla II. izraža njegovo vesoljno pastirsko skrb in odgovornost ter je v tem duhu in s to skrbjo tudi napisana.« (Prim. Anton Stres, Aktualnost okrožnice Janeza Pavla II. Vera in razum v: CD 80, str. 5-16).


14. okrožnica
Cerkev iz evharistije (CD 101)

(Ecclesia de eucharistia, 2003) je zadnja okrožnica Janeza Pavla II. in povzetek njegovega duhovno pojmovanega pontifikata: Cerkev vodi Jezus Kristus, ki ostaja med nami v podobi kruha in vina vse dni do konca sveta. Evharistija je »zaklad Cerkve, srce sveta, poroštvo cilja, po katerem, čeprav nevede, hrepeni vsak človek«. Vsako prizadevanje za svetost, vsako izvajanje pastoralnih načrtov mora črpati potrebno moč iz evharistične skrivnosti in biti naravnano nanjo kot na svoj vrhunec. V evharistiji je obsežena življenjska moč Cerkve, v njej prihaja do izraza to, kar Cerkev v resnici je: ena, sveta, katoliška in apostolska; božje ljudstvo in družina. Ne le sklepne besede, celotna okrožnica je teološka meditacija o evharistični skrivnosti, ki bralca vodi od premišljevanja k adoraciji (prim. dr. Anton Štrukelj, Uvodna beseda, CD 101, str. 5-8)