Foto: Sara Bano

V objemu dvojine sta naslovila svoj zadnji avtorski projekt, zgoščenko z osmimi skladbami za klavir in klarinet, ki so jih zanju po slovenskih ljudskih napevih napisali priznani slovenski skladatelji. »Slovenska ljudska glasba v koncertni preobleki«, kot sta podnaslovila zgoščenko, je v četrt stoletja ustvarjanja njun peti album, s katerim svojo deželo predstavljata na velikih svetovnih odrih. Skladatelj Lojze Lebič je Duo Claripiano imenoval kar »ambasadorja slovenske glasbe«. Tatjana Kaučič in Dušan Sodja pa sta dvojina tudi zasebno, večno zvestobo sta si obljubila pred skoraj dvema desetletjema. Oba sta zaposlena v Slovenski Filharmoniji, Tatjana je korepetitorica zbora, Dušan je klarinetist v orkestru.

Tatjana in Dušan, kaj je bilo prej v vajinem odnosu: glasba ali ljubezen?
Glasba (v en glas).

Zakaj klavir?
Tatjana: Posledica sindroma »pridna punčka«. Pri nas doma nihče ni glasbenik, ampak ker mi je šlo v šoli dobro in ker se je staršem zdelo, da imam posluh, so me vpisali v glasbeno šolo. Kupila sta mi pianino – vedela sem, da ni igrača, bila pa je edina stvar v hiši, ki je bila samo moja. Resno sem vadila, ker sem se bala, da ne bom izpolnila pričakovanja učiteljice, pa tudi zato, ker sem vedela, da je klavir drag inštrument in da so mi ga starši kupili težko, z odrekanjem. Zato sem zagrabila zares in to me drži še danes (nasmeh). Starši so mi sploh v času gimnazije – obiskovala sem bežigrajsko, vzporedno pa še Srednjo glasbeno in baletno šolo in lahko bi šla študirat karkoli – govorili, da če so mi kupili klavir, še ne pomeni, da moram glasbo študirati, vendar sem bila že »okužena«, glasba me je vznemirjala, študijska in poklicna pot je bila začrtana.

Je tudi klarinet za pridne fante?
Dušan: (nasmeh) Včasih je bil res za fante, danes to več ne drži. Pri meni je bila glasbena pot nekako samoumevna, oče Lovro je akademski flavtist, profesor flavte, bil je tudi moj prvi učitelj. Z njim sem obiskoval koncerte in tekmovanja, spoznaval zvoke in pri odločitvi za inštrument nisem imel dilem, klarinet ima najlepši ton.

Pravijo, da je najbolj podoben človeškemu glasu, to drži?
Klarinet lahko imitira glas, »izgovarja« besede, igra vse registre, njegov žametni ton lahko vriska ali boža. Od pihal je najmlajši inštrument, star je komaj 300 let.

Dvojec klarinet-klavir je v glasbenem svetu pogost?
Tatjana: Ko sva pred 25 leti pričela skupno muzicirati in pripravila prvi samostojni koncert, v Sloveniji ni bilo takega para. Midva sva se sicer poznala še iz bežigrajske gimnazije, a le bežno, bila sva v drugih razredih, na Akademiji za glasbo pa sva se povezala. Bila sem prva študentka, ki je spremljala »sošolca« na diplomskem koncertu – takrat je bilo to novo, profesorji so se čudili, tudi odsvetovali, midva pa sva vztrajala. Danes to ni več nič posebnega.

Dušan: Po diplomi na Akademiji sva oba želela na podiplomski študij v tujino – sam sem našel profesorja v Salzburgu, kasneje je prišla študirat tudi Tatjana. Pravzaprav pa se je najin magistrski študij precej križal, saj sem jaz kmalu dobil zaposlitev v Slovenski Filharmoniji, vzporedno študiral in delal. Ko sva bila skupaj, pa sva vadila in spet vadila, veliko sva tudi skupaj nastopala doma in na tujem.

Najbrž je vama študij odprl vrata na velike evropske, ameriške in azijske odre?
Tatjana: Spoznala sva vrhunske glasbenike, profesorje. Seveda, tudi vrata se s takimi poznanstvi odpirajo, vendar v prvi vrsti to zahteva študij, zahteva vaje, da pridobiš znanje in širino. Da greš vštric z najboljšimi, da ti na koncertih prisluhnejo najbolj izostrena ušesa poslušalcev. Zgoščenka je osebna izkaznica, nikakor pa ni to dovolj za povabilo na koncert.

Dušan: Nikoli se vrata ne odprejo sama, veliko je lastnega angažmaja. Pogosto imamo napačno predstavo, ustvarimo si jo ob zgodbah znanih pevcev, kako pride do koncerta v prestižni dvorani. Le peščica zvezd med glasbeniki lahko izbira, kje bodo nastopali. Vsi drugi se za vsak nastop »borimo«, nič ni naključnega in vsako povabilo ima v ozadju drugačno zgodbo. Kdaj tudi zapleteno, posredi so prijateljstva, skoraj vedno je povabilo »po človeški plati«. Tako sva lansko leto dobila povabilo za turnejo po Kitajski, kamor odhajava poleti.

Literature za vajin dvojec je dovolj?
Tatjana: Začenjala sva v času, ko sva se še v živo srečevala z velikimi skladateljskimi imeni: Primožem Ramovšem, Ivom Petričem, Urošem Krekom … Ta poznanstva so na naju vplivala odločilno, posebej za naju so pisali skladbe, kar nama je dalo dodaten zagon. Sicer je v komorni glasbi dovolj literature, a skladbe so stare 100 let in več, ko imaš pred seboj recimo Beethovnovo partituro, si predstavljaš njegov kip. Ko pa igraš skladbe živega skladatelja, človeka, s katerim si se srečal, skladbo povsem drugače interpretiraš. Ne nazadnje je to vlilo zaupanje tudi mlajšim skladateljem, da so pisali za naju. Profesor nama je skladbo napisal rekoč »za vaju se to 'izplača', ker ne bosta nehala skupaj nastopati«.

Dušan: Skladatelji imajo izkušnjo, da skladbo napišejo, glasbeniki jo odigrajo na koncertu, potem pa je pozabljena. Pri nama pa živi kar dosti skladb slovenskih skladateljev.

Za zadnjo zgoščenko sta skladbe skladateljem naročila, na vajino željo so v klasično glasbo vnesli ljudske motive in napeve. Kako sta prišla na to idejo?
Dušan: Večina evropskih narodov ima v klasični glasbi izraženo ljudskost, veliki skladatelji so pisali na ljudske teme. Pri nas je bilo tega dosti v vokalni glasbi, v komorni pa je bila vrzel. Po drugi svetovni vojni je bil namreč pri nas močno prisoten modernizem, ljudskost je bila zapostavljena, skladatelji so se ljudskih napevov, v veliki želji biti moderen, z redkimi izjemami, precej izogibali.

Tatjana: Slovenska glasba je prepoznavna po stilu, času nastanka, ni pa prepoznavna po »slovenskosti«. Navadno sva morala po koncertu razlagati obiskovalcem, od kod sva, kaj je tipično za našo deželo, zdaj pa lahko to poveva z glasbo že na odru. Lepo se je predstaviti na tujih odrih s fragmenti ljudskih melodij različnih slovenskih pokrajin; tujci so presenečeni, kako lepe napeve imamo, poslušalci doma so veseli, ko ljudske melodije v koncertni preobleki prepoznajo, se z njimi poistovetijo.

Je v komorni glasbi za vajin dvojec napisanega tudi kaj sakralnega?
Dušan: Ne klavir ne klarinet se v cerkvi ne obneseta, prvič je prehladno, klavir se hitro razglasi, za klarinet je temperatura pod 18o C problematična, ker se ob pihanju v inštrumentu nabira preveč kondenza. Pravzaprav je bilo najino prvo srečanje »od blizu« s sakralnim delom božična kantata Sveta noč skladatelja Andreja Makorja, v letošnjem božičnem času smo jo izvajali z zborom sv. Nikolaja iz Litije.

Sicer pa je le malo komorne glasbe sakralne. Komorna glasba je salonska, muzicirali so že od 18. stoletja dalje po domovih, majhnih dvoranah, sakralno glasbo pa so skladatelji pisali za vokal, zbore, za cerkev. Kasneje so vokalu dodajali inštrumente, nastajali so mali orkestri. Ampak v tistem času, recimo v baroku, ko sta pisala Händel in Bach in je nastajala najlepša vokalno-inštrumentalna glasba, klarinet še ni bil zelo razvit. Morda najbolj znana sakralna skladba, ki ima vključen tudi različek klarineta-basetni rog, je Mozartov Requiem. Tega sem izvajal že večkrat.

Pa vendar se v vajini glasbi, tudi če glasba ni sakralna, zazna Bog?
Verjameva v to, da so skladatelji, ki napišejo »večno skladbo«, skladbo s sporočilom, navdahnjeni od presežnega. Navdih prelijejo v glasbo, to je skrivnost. Primož Ramovš je večkrat rekel, da skladatelj čaka na navdih »od zgoraj«, pravi skladatelj ne more reči: bom napisal in napiše. No, najbrž lahko tudi to, ampak to je že konstruktivizem, ki pa naju ne zanima. Naju privlačijo skladatelji, ki prinašajo sporočilo. Na primer Mozart je bil posrednik, njegova dela presegajo človeškost. To je skrivnost, je čudež v glasbi.