Medtem ko so verniki v Šentvidu pri Stični zaznamovali 1000 let svoje župnije, je bilo slovesno tudi v Artičah pri Brežicah, kjer so praznovali kar dva jubileja: 230 let ustanovitve župnije in 170 let posvetitve cerkve sv. Duha. Slovesno mašo je v nedeljo, 10. septembra, daroval Jože Planinšek. Več v tiskani Družini.

»Življenje ni le vsakdanje, temveč tudi sveto«

V pridigi je spregovoril o povezanosti in medsebojni vzajemnosti, saj ljudje ne moremo drug brez drugega, ne le v veselih časih, temveč še posebej takrat, ko v medsebojnih odnosih ne gre zlahka in se kreše med ljudmi. Takrat pa se najbolj oblikujemo. »Današnji praznik, 170. obletnica tega svetišča, ki je nadaljevanje gotovo veliko starejšega prejšnjega svetišča, pa hkrati 230 let župnijskega občestva, je ravno praznik tega svetega tukaj, kar povezuje ljudi med seboj«, je dejal Planinšek. Pohvalil je podobo pokrajine Artič s cerkvijo, ki kaže, da je nekje neko jedro in posvečen kraj, izvzet iz javne rabe, da se v njem lahko vse generacije posvečajo. »Življenje ni le vsakdanje, temveč tudi sveto,« je poudaril.



Temeljno je spoštovanje, ne razumevanje

Živimo razdeljeno in se zelo delimo. Želimo si razumevanja, kar pa ni najpomembnejše, je opozoril. V družini se mož in žena ne razumeta, starši ne razumejo svojih otrok. Če hočemo to doseči, ne bomo nikoli zadovoljni. Ko nas nekdo resnično razveseli in razumemo, da nam je nekdo izkazal neko veliko pozornost, nam je plačal neko storitev ali nas podkupuje. Če ne razumemo, smo presenečeni, veseli in začudeni. »Tisto najlepše v našem življenju torej prihaja iz stvari, ki jih ne razumemo.« A tudi marsičesa težkega ne razumemo. Če bomo kdaj vse razumeli, bomo vse zbanalizirali in nič več ne bo sveto. Zato ni temeljno, da se razumemo, temveč spoštovanje. »To namreč izraža svetost tistega, v razmerju do česar smo. Ko se pa enkrat spoštujemo, takrat razumevanje ni noben problem več. Je nekaj samo po sebi umevnega.« Spoštovanja nas uči sveto.

Potrebujemo vsakdanje in posvečeno

Tudi Boga ne razumemo, zato ne iščemo v razmerju do njega razumevanja, temveč v veri poklekujemo pred njim. Ko to znamo, imamo občutek za sveto in zmoremo čisto vse, ker nismo sami in sprejemamo drugega v svoji svetosti. Do neskončnosti lahko gremo za njim in smo vedno na poti. Naše bivanje se nikdar ne konča. Vsak je drug drugemu nekaj svetega in nikdar nikomur ne pridemo do konca. »To je veličina in lepota našega življenja, vendar nas tega ne uči sodobni svet.«



Sodobni svet zahteva, da vse razumemo in nas zavaja. »Na pravo mesto pa nas postavlja samo svetišče sredi kraja, ki je posvečen, nekaj svetega, izvzetega iz onega banalnega, vsakdanjega in oboje potrebujemo.« Drug drugega potrebujemo, da se veselimo in tudi, da se opozarjamo in si ne damo prav. V naših medsebojnih odnosih so stvari, ki so svete. Ne moremo prilagoditi norm svojim zmogljivostim. Svetišče nam vedno znova usmerja pogled kvišku, da lahko običajne in banalne stvari z ozadjem dobijo pravo vrednost in veličino.

Starejši moramo ohraniti vrednote za mlade

Ob koncu je spregovoril o začetku leta prenosa vere in vrednot s starejše na mlajšo generacijo. Dejal je, da je prav, so mladi razposajeni in da razbijajo vrednote. Tega ne smemo spreminjati. Starejši morajo vrednote ohranjati, jih negovati in imeti za svete. Mladi grejo iskati vrednote k starejši generaciji. Nikoli niso problem mladi, temveč srednja in starejša generacija, ki mora ohraniti vrednote, da jih bodo mladi našli, saj brez njih ne morejo. Pomembno je, da imamo ne le posvečenega kraja, temveč tudi posvečeno občestvo, znotraj katerega je nekaj svetega. »Globlje, kot se bosta tega zavedali srednja in starejša generacija, toliko več duhovne moči bo za kraj in narod, za prihodnost. Amen.«

Foto: Jože Potrpin