Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dverniki 2.0

Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 06. 02. 2022 / 00:30
Oznake: Cerkev, Vera, Mnenja
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 03.02.2022 / 14:14
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dverniki 2.0

Dverniki 2.0
Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal
Ena izmed služb zgodnjega krščanstva, ki je šla v pozabo in bi nam danes lahko znova prišla prav, je služba ostiarija (iz lat. ostiarius = varuh vrat, vratar, portir). Latinist Franc K. Lukman je za antičnega cerkvenega ostiarija uporabljal slovensko besedo »dvernik«. Verjetno za to, da bi ga razločevali od vseh drugih mogočih vratarjev, vključno z nogometnim.

Antični dverniki so imeli nalogo skrbeti za red pri vratih bogoslužnega prostora. Če je bila gneča velika, so pomagali razporejati ljudi. Po pridigi so iz bogoslužnega prostora spremljali katehumene, saj ti niso smeli biti pri lomljenju kruha. 

Ves čas pa so pazili, da ni v cerkev smuknil nekdo, ki vanjo ni smel: razgrajač, pogan, krivoverec, izobčenec. Dverniki so zato malce spominjali na današnje varnostnike pred ekskluzivnimi klubi.

Kasneje so nekatere naloge dvernikov prevzeli ključarji in mežnarji, stopnja ostiariat pa je postala del sistema nižjih kleriških redov brez posebnih nalog. Leta 1972 je papež Pavel VI. ostiariat kot nižji kleriški red odpravil. 

Ironično so se neke vrste dverniki v zadnjem času znova pojavili tudi na vratih slovenskih cerkva, ko so od župnikov za to zadolženi možje preverjali pogoj PCT.

V času premislekov, kot je sinodalni, se radi oziramo k zgodnjemu krščanstvu. Ko iščemo podobo Cerkve za 21. stoletje, nas zanima, ali so nam lahko karizme in službe iz zgodnjega krščanstva v navdih in pomoč. 

Vprašajmo se, kaj bi bilo, če bi spet imeli dvernike. Ne koronadobne, ki preverjajo PCT, temveč tiste prave, ki preverjajo primernost in pravovernost vstopajočega.

Načeloma se zdi, da taka služba ni potrebna, saj mora biti vsaka cerkev v duhu dialoga s svetom odprta za vse ljudi. Poleg tega je Cerkev v Evropi v krizi pripadnosti in obiska. Nekateri so mnenja, da bi morala zato svoja vrata odpreti še bolj na široko.

Po drugi strani, zlasti ko sledimo dogajanju v nemški Cerkvi, se sprašujemo, ali niso danes cerkvena vrata preveč na široko odprta. Ali sme neka tosvetna ideologija, ki nasprotuje bibličnemu gledanju na človeka in na družino, kar tako v bližino oltarja? 

Oziroma če se ozremo po slovenskem podeželju, kjer še vztrajajo množične svete birme. Sme k birmi najstnik, ki skorajda javno kaže, da mu Bog in Cerkev nič ne pomenita?

Včasih ne moremo iz krize, ker smo zagledani le v eno perspektivo. In če bi menjali perspektivo ali jo vsaj dopolnili? Kaj, če bi se v Cerkvi nehali žalostiti in se počutiti kot stadion minule slave, ki je danes žalostno prazen? 

Bi bilo narobe, če bi se kdaj počutili kot ekskluzivni klub? Kaj, če bi nekoliko priškrnili svoja vrata, dostop do vrat odeli v skrivnost, pred njih pa postavili dvernike?


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (5/2022). 

Nalaganje
Nazaj na vrh