V debatni kavarni Slovenskega knjižnega sejma je založba Družina v četrtek, 28. novembra predstavila knjigo Zlo stoletja, ki jo je napisal francoski zgodovinar Alain Besançon. O avtorjevih in svojih pogledih na nacizem in komunizem so spregovorili profesorja zgodovine Jurij Pavel Emeršič, Aleš Maver in urednik Zaveze Lenart Rihar. Pogovor je vodila prevajalka knjige Jasmina Rihar.

V uvodu je povedala nekaj besed o avtorju. Alain Besançon je bil v svojih mladih letih član komunistične partije, vendar je pri 24 letih iz nje izstopil, ker je spoznal, da se razlikuje od njegovega nazorskega prepričanja. Desetletja svojega življenja je nato posvetil raziskovanju zgodovine, še posebej totalitarizmov, da bi se odkupil za to svojo napako, saj se je počutil prevaranega.

Knjiga je bila izdana na podlagi predavanja, ki ga je avtor imel leta 1997, sestavljena je iz petih poglavij, v katerih avtor primerja totalitarizme z vidika moralnega uničenja in spomina.



Jurij Pavel Emeršič je najprej med primerjavo »dvojajčnih dvojčkov«, kot avtor imenuje oba totalitarna režima, izpostavil »zdravljenje« od obeh sistemov in ugotovil, da je bilo po nacizmu lažje kot po komunizmu, avtor knjige posredno »homo sovjetikusom« predlaga kar psihiatrično zdravljenje. Alešu Maverju se zdi tematika aktualna in ugotavlja, da sta totalitarizma različno ovrednotena, knjigo pa je pohvalil ker jasno in jedrnato
opisuje oba sistema. Komunizem oznanja enakost narave in zgodovine, vendar gre le za psevdonaravo in psevdozgodovino. Besedne zveze, ki jih je uvedel komunistični sistem, zdaj uporabljamo samoumevno, kot sta kapitalizem in komunizem, a branje te knjige pokaže, da niso. Lenart Rihar pa se je najprej osredotočil na avtorja, ki je bil spodoben spreobrnitve – preobrata, ko se je odločil za izstop iz komunistične stranke. To, kar je spoznal, pa je bil pripravljen povedati tudi drugim, a sam sebe postavlja v nevtralno pozicijo. Ne postavi nikakršnih sklepov, vendar je več kot jasno, da ima komunizem za slabši totalitarni sistem.

Ko sta Engels in Marx pisala Komunistični manifest, je pri nastal program Zedinjene Slovenije (1848), sto let pozneje pa je ta ideologija ranila Slovence in zahtevala velik krvni davek, je dejal Emeršič. Primerjava med komunizmom in nacizmom pri načinu uničevanja je tudi, da pri nacizmu vemo, kje je meja, poznamo tarče (razen čistk) pri komunizmu pa ne. Nacizem se bo ustavil, ko bo svet lep, komunizem pa, ko bo svet dober – kopirala sta drug od drugega. Celo koncentracijska taborišča so komunisti prevzeli od nacistov (Teharje), a so prvi ubijali s stoterno močjo, je prepričan Emeršič, ki je kolaboracije z okupatorjem obtožil obe strani.  

Maver je opozoril, da je v učbenikih še vedno zapisano, da je bila »velika vojna« nujna, čeprav vlada zdaj prepričanje, da nanjo niso bili pripravljeni, saj niso predvidevali posledic svojih dejanj, zato je po vojni sledil odpor. Aristokracija je bila poražena in ob koncu je celo pomagala Hitlerju na oblast. V 30. letih se je zdel parlamentarizem neučinkovit. Totalitarizem se je zdel bolj mogoč, zanj so se zavzemali celo v intelektualnih krogih. Totalitarnost miselnost so prevzemali tako levi kot desni, saj so želeli živeti v urejenem svetu in verjeli, da je to mogoče. O tem pa nimamo zapisane zgodovine. Avtor je v knjigi Mussolinija označil za avtoritativnega voditelja, ne totalitarnega. Navdihoval je ljudi, iste tendence pa se zdaj kažejo v Rusiji: želja po vodji, ki bo odpravil dekadenco in demokratičen nered. Zdaj pa bi bil korak nazaj hujši, saj imamo izkušnjo 30. let.
 
 
Rihar je izpostavil, da je v 20. letih 20. stoletja komunistična stranka bila na volitvah na tretjem mestu, po drugi svetovni vojni pa se je razrasla njena ideja kot epidemija. nasilje in represija.   

A govorci so opozorili tudi na razlike med komunizmom in nacizmom. Oba sta sicer hotela biti častitljiva, zato sta filozofsko osiromašena. Pri enem je šlo za boj med razredi, dri drugim pa za boj med rasami. Zlorabljen je bil tudi jezik. Realnost se je prilagodila ideologiji. Izraza pravica in krivica sta dobila drugačen pomen. Oba tudi delujeta zunaj nacije, pogoj za prevzemanje ideologije pa je poneumljenost ljudi. A nacizem je bil netakten, zadal si je cilj in šel do konca. Ni bil zvit. Nemci so po koncu druge svetovne vojne nekako zbudili iz polsna in živeli naprej normalno. Komunizem pa je pustil za seboj opustošenje. Znal je tudi ideologijo potisniti na stran in bil manipulativen. Ima dobre, pozitivne ideje, vendar retorika enakost, svoboda, v resnici deluje v nasprotju s tem. Iz pobijanja so naredili ritual, medtem ko so Nemci uničevali na skrivaj, saj so taborišča postavili zunaj svojih meja.




Bistvo knjige Zlo stoletja je po Maverjem mnenju obsodba, ki pri komunizmu in nacizmu ni enaka, čeprav gre za enakost krivde. Apologetom komunizma po njegovem mnenju še vedno uspeva. Nacizem je imel na vrhuncu omejen domet na arijsko raso. Komunizem je »lucky loser« po drugi svetovni vojni. Enoznačna obsodba holokavsta mu je koristila, ta je veljal kot tisti, ki je premagal zli nacizem.  Slovenski primer se razlikuje od drugih držav, v katerih je komunizem prišel zaradi sovjetske okupacije, česar pa pri nas ni bilo. To pa otežuje enakovreden spomin na vse žrtve obeh totalitarizmov. Obsodba komunizma gre težko z jezika. saj bi morali pri tem pokazati na sonarodnjake.



Komunizem je ustvaril iluzijo odprtih meja, vendar so nenehno nadzorovali, kdo je vstopil v državo in kdo je lahko izstopil iz nje. Ustvarili so psevdoresničnost. Nekateri ljudje so bili prepričani, da živijo v partijskih nebesih, je izpostavil Emeršič.


 

Ob koncu so gostje spregovorili še o krščanski pozabi komunizma in odpuščanju, o čemer je Alain Besançon pisal tudi v knjigi, tudi o tako imenovanem manj krepostnem odpuščanju, ko je greh priznan. Odpuščanje je sestavni del krščanstva. Bog odpušča vse grehe, ker na je Kristus na križu odrešil. Emeršič je ob tem dodal še, da sprava do zdaj ni bila mogoča, ker si je druga stran ni želela.

Čisto na koncu pa je Jasmina Rihar sogovornike vprašala še o spominu. Rihar je dejal, da se spomin prepogosto zamenjuje s politizacijo. in oziranjem v preteklost. Spomin je zmožnost človeka, ki mu omogoča, da se zaveda kdo in kaj je. Z mladimi, ki sicer nobenega sistema niso doživeli na svoji lastni koži, imajo dobre izkušnje in se o tem z njimi lahko pogovarjajo.

Video predstavitve: