Odgovarja: Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka 

Dvoletniki so vedno svojevrsten izziv za starše. Pri tej starosti se že zavedajo svoje volje, imajo polno zamisli, veselja do raziskovanja ... Pri vsem tem se počutijo vznesene in polne življenja. Zelo težko pa prenašajo preusmeritev ali celo izklop iz dejavnosti, ki jo trenutno opravljajo. 

Delovanja sveta pa tudi prihodnosti si še ne predstavljajo, zato prekinitev zanje ni le pavza, temveč »zaključek«. To v njih povzroči občutek strahu, na kar se različno intenzivno odzivajo. To je odvisno od njihove siceršnje nevronske odzivnosti na dražljaje in spremembe. 

Dvoletniki so za starše svojevrsten izziv.

Poleg tega so socialno še zelo nezreli in zato kvalitetnega sodelovanja nikakor niso sposobni. Smo pa zaradi njihove zvedavosti in govornih sposobnosti pogosto nagnjeni k precenjevanju njihove sodelovalne zrelosti.

Vsekakor je to obdobje namenjeno starševskemu razvijanju empatije in meja hkrati, kar vedno zahteva določen trening. Otroci nikoli ne trmarijo za prazen nič, ampak se res počutijo nemočne in izgubljene, ko jim prekrižamo načrte zaradi ene polulane plenice! 

Ko jih zmoremo v tem začutiti, se nam ni treba toliko vznemirjati. Naučimo se umiriti ter presoditi svoje odrasle ideje, ki so – iz otroške perspektive – prepogosto prehitre. Prilagodimo okolje otroku. 

Konkretno to pomeni, da npr. pleničko zamenjamo v stoje, previjalno podlogo prenesemo v igralnico, majico – če je res nujno – mu preoblečemo na mestu samem … Sproti mu pomirjujoče pripovedujmo, kaj urejamo in da bo potem spet vse po starem. 

To nas vodi v pomirjujočo skrbnost in vztrajnost ter se nam pri tem ni treba bati, da otrok ne bo vzgojen, ampak bomo odrasli zmogli svoj svet in svojo vizijo »prinesti« k otroku. Ob vsem tem z otrokom zavestno redno vzpostavljajmo čuteč očesni kontakt. 

Tako bomo laže vedeli, kakšen je v določenem trenutku najboljši odziv za našega malčka. Če se kljub temu z zorenjem malčka njegovi odzivi ne bi nič umirili, vam svetujem, da se oglasite na pogovoru.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (9/2020).