Film prikazuje, kako lahko tudi dobronamerni bližnji sprožajo predsodke – na primer dvom, ali je starševstvo za gluhe sploh primerno. Režiserka Eva Libertad je navdih črpala iz osebne izkušnje s sestro Miriam Garlo, ki je gluha, obenem pa v filmu tudi odigra glavno vlogo, kar daje zgodbi izrazito intimen pečat, navajajo mediji.

Napovednik filma:

Glavno vlogo igra gluha sestra režiserke

»Miriam Garlo je moja sestra. Je igralka in je gluha. Pred nekaj leti je začela razmišljati, da bi postala mama. O tem sva se veliko pogovarjali. Zaupala mi je svoje strahove in pričakovanja glede materinstva v svetu, ki ga ustvarjajo slišeči in je ustvarjen za slišeče,« je režiserka obrazložila ozadje nastajanja filma, piše Kinodvor.

Režiserka poudarja: »Normalnost je to, da smo si ljudje zelo različni,« njena sestra pa poudarja: »Vse življenje se mi zdi, da se podobe gluhote, s katerimi se srečujemo, ne ujemajo z mojo izkušnjo in ne odražajo njenega bogastva in kompleksnosti,« njene besede povzema MMC.

Zgodba prikazuje potek od nosečnosti do zgodnjega otroštva

Kot piše Guardian, se zgodba razvija skozi čas, od nosečnosti do zgodnjega otroštva, pri čemer spremljamo Ángelino soočanje z izzivi materinstva. Novica o nosečnosti sprva deluje kot srečen trenutek, vendar hitro razkrije prve razpoke v odnosu z možem. Medtem ko Ángelini gluhi prijatelji novico sprejmejo z navdušenjem in delijo lastne izkušnje nosečnosti ter poroda, se odziv njene družine izkaže za precej bolj zadržan. 

Tik preden Ángela sama pove, da pričakuje otroka, njena mati mimogrede pripomni, da je za mladi par morda bolje, da ostane brez otrok, s čimer namigne, da bi bila gluhota za otroka preveliko breme – trenutek, ki neprijetno zaznamuje sicer vesel dogodek.

Dodaten strah: Ali je hči tudi gluha?

Po težkem porodu se Ángela sooča z depresijo, materinstvo pa ji predstavlja velik izziv. Ob tem se pojavi tudi negotovost glede tega, ali je njuna hči gluha. Ko se izkaže, da otrok sliši, se med materjo in hčerko vzpostavi določena čustvena razdalja, ki še poglobi Ángelin občutek izključenosti. Partner postopoma prevzema več odgovornosti, a hkrati nehote izključuje Ángelo, z neuporabo znakovnega jezika.

V ključnih trenutkih tišina 

V enem ključnih prizorov, ko bi gledalec lahko začel podvomiti, ali Ángela pretirano občutljivo reagira na drobne vsakdanje izključitve, režiserka poseže v zvočno podobo filma. Zvok se umakne oz. popači, tako da svet za trenutek zaznavamo skozi protagonistkino izkušnjo. Ta pristop poudarja razlike v zaznavanju in deluje kot učinkovito orodje za vzbujanje empatije.

Med letošnjimi finalisti nagrade je bilo pet evropskih filmov, zmagovalca pa določajo glasovi občinstva in poslancev. Pobuda vsako leto omogoča večjo dostopnost evropskih filmov, letos prvič tudi s podnapisi za gluhe in naglušne v vseh uradnih jezikih EU.