Oprt le na vodstvo svojega razuma se je dokončno izkopal iz nedoletnosti – in si postal odveč. To zveni kot sarkastičen paradoks, a ni: takšna je realnost prevladujoče sodobne zahodne kulture. Ko je človek »odrasel«, je na neki način umrl – ravno tako kot že prej Nietzschejev Bog, čeprav ga, drugače kot slednjega, nihče ni hotel umoriti, ravno nasprotno. Posthumanizem, transhumanizem, postantropološka realnost so očitna, a ne edina in morda tudi ne najvidnejša znamenja tega stanja. Na prvi pogled manj prepoznavna, a vsaj zaenkrat verjetno kulturno vplivnejša je odvečnost človeka na obzorju sociološke zavesti (Paul Veyne), s katero je prepojena sodobna miselnost; ta zavest je izbrisala globlji smisel človekove identitete in jo spremenila v proizvod družbenih procesov, historičnih okoliščin, socialne pripadnosti, pa tudi v stvar izbire, še več: v stvar nenehnega izbiranja in paradoksne ustvarjalnosti individualnega človeka, bitja, ki mu sicer odreka izvorno moč in pravo ontološko rele...