V drugi številki znanstvene revije za ekumensko teologijo in medreligijski dialog Edinost in dialog, izdaja jo Teološka fakulteta, za leto 2025 so objavili trinajst prispevkov.

Pavlovo preseganje judovstva in helenizma v razumevanju telesa in svobode

Maksimilijan Matjaž je objavil prispevek Pavlovo preseganje judovstva in helenizma v razumevanju telesa in svobode. Transformacija vedenja v Prvem pismu Korinčanom. Pavlovo oznanilo evangelija je bilo nekaj radikalno novega. Takšno trditev je mogoče zagovarjati na osnovi treh ključnih konceptov, ki jih je razvil v svojih pismih: soteriologija in teologija križa, odrešenje – novo življenje preko krsta v Svetem Duhu, koncept svobode v Kristusu – življenje v Njem. Pavlova teologija svobode in telesa ni le etično-normativna, temveč spoznavna in ontološka. Pavel spremeni sistem vedenja, saj spoznanje Boga ni več utemeljeno v racionalni spekulaciji ali v postavi, temveč v udeležbi pri Kristusu. Vendar je Pavel kot apostol narodov, ki je širil evangelij, izhajal tudi iz judovstva, ki je vplivalo na njegov teološki pogled, in iz helenizma kot prevladujoče kulture tistega časa. Ta dvojna pogojenost ga je zaznamovala tako v njegovem mišljenju kot tudi ravnanju. Toda v Prvem pismu Korinčanom lahko odkrijemo Pavlovo distanco do judovsko-helenistične identitete in temeljne nastavke novih teoloških konceptov, ki jih je oblikoval na osnovi Kristusovega evangelija.

Slovenska refleksija drugega vatikanskega koncila

Simon Malmenvall je svoj prispevek naslovil Benediktova »reforma v kontinuiteti« in slovenska refleksija drugega vatikanskega koncila. Hermenevtiko drugega vatikanskega koncila kot »reforme v kontinuiteti« je utemeljil papež Benedikt XVI. Omenjeni dogodek je papež presojal v luči skladnosti s prejšnjimi koncili in doktrinarnim izročilom Katoliške cerkve. Prvi del prispevka je Malmenvall posvetil konceptualnim izhodiščem pisanja zgodovine drugega vatikanskega koncila na podlagi izpeljave Benediktove hermenevtike, zlasti s pomočjo koncilske pastoralne konstitucije Gaudium et spes in razprav izbranih sodobnih rimskih teologov, ki pretežno delijo papeževo stališče.

V drugem delu prispevka se je posvetil reprezentativnim primerom refleksije slovenskih katoliških voditeljev in mislecev o namenu in posledicah koncila. Tako pri obravnavi mednarodnega konteksta kakor tudi slovenske refleksije se v luči Benediktove hermenevtike odraža napetost med »plemenitimi« nameni in včasih »odklonskimi« posledicami, ki jih Katoliška cerkev po koncilu ni rešila. Dojemanje dediščine drugega vatikanskega koncila se torej kaže kot nedokončan proces, na katerega vplivajo notranja razhajanja in potreba po nadaljnjem dialogu v Katoliški cerkvi sami.

Rabin Abraham (Sofer) Schreiber – med Sočo in Kvarnerjem

Renato Podbersič je v prispevku Rabin Abraham (Sofer) Schreiber – med Sočo in Kvarnerjem na podlagi arhivskih virov in literature osvetlil delovanje priznanega rabina in profesorja Abrahama Adolfa Schreiberja (1897, Eger–1982, Jeruzalem), sicer pripadnika ortodoksnega judovstva, po rodu iz stare madžarske ortodoksne rabinske dru­žine Sofer-Schreiber. Pripadniki te družine so potomci rabina Mosesa (Chatama) Soferja-Schreiberja (1762, Frankfurt na Majni–1839, Bratislava). ki so ga imenovali tudi Chatam Sofer, vplivnega judovskega učenjaka v veliki in pomembni judovski skupnosti v Bratislavi na tedanjem Ogrskem.

Abraham Schreiber je bil odlično izobražen, dober in plodovit pisec, prav v Gorici se je začel posvečati pripravi kritičnih izdaj del srednjeveških talmudistov, specializiral se je predvsem za visokosrednjeveškega rabina Menahema Meirija. Rabin Schreiber je bil zadnji rabin v Gorici, iz mesta je leta 1936 odšel v Opatijo, kjer je skrbel za ortodoksne vernike skupaj s sosednjo Reko. Ob sprejemu protijudovske zakonodaje v fašistični Italiji se je leta 1939 z družino izselil v Palestino. Med letoma 1948 in 1966 je predaval na Judovskem teološkem seminarju v New Yorku (Jewish Theological Seminary).

Petovionske Nutrice in njihov potencialni vpliv na češčenje Marije

Julijana Visočnik je napisala prispevek Petovionske Nutrice in njihov potencialni vpliv na češčenje Marije. Nutrice, ki jim pripisujejo predrimski izvor, veljajo za najpomembnejši kult v Petovioni. Njihovega izrednega pomena ne potrjuje samo število spomenikov, kjer so ali epigrafsko ali ikonografsko (pogosto tudi oboje) izpričane, temveč tudi dejstvo, da so predrimski kult vzeli za svojega tudi italski priseljenci, in da se je razširil med pripadniki vseh družbenih razredov; na votivnih spomenikih so namreč kot dedikanti dokumentirani tako člani municipalne elite kakor tudi osvobojenci, sužnji in peregrini. Tako antični kulti kakor tudi takratna filozofska misel so vplivali na oblikovanje krščanske misli, zato se zdi samoumevno, da je kult Nutric s svojim sporočilom in zakoreninjenostjo v okolje vplival na češčenje Marije, ko se je postopoma razširilo tudi na naš prostor. Ostaja pa vprašanje, kako ta vpliv dokazati.

Obhajanje zakramenta birme in njeni teološki ter liturgično-glasbeni vidiki

Cecilija Oblonšek v prispevku Obhajanje zakramenta birme in njeni teološki ter liturgično-glasbeni vidiki ugotavlja, da zaradi nekaterih poudarkov naše pastoralne prakse v okviru podeljevanja zakramenta birme teologijo tega zakramenta zaznamuje določena negotovost, zaradi česar prihaja do zamegljenega razumevanja logike prejema zakramentov uvajanja, v okviru katerega bi morala biti evharistija tista, ki je vrhunec in cilj »uvajalne« dobe, birma pa je eden od zakramentov uvajanja, in ne zakrament služenja, kot se v našem okolju podzavestno dojema. V okviru tega zavedanja je vzela v ozir predvsem samo obhajanje zakramenta birme znotraj maše, ki lahko v naši pastoralni praksi bodisi potrdi bodisi razvrednoti poudarke zakramenta. Liturgična glasba znotraj obreda lahko pripomore k slovesnosti obreda, hkrati pa je priložnost, da preko péte liturgije birmancem predočijo ključne poudarke delovanja Svetega Duha, jih soočijo z dragocenimi glasbenimi zakladi vesoljne Cerkve in jim omogočijo, da vstopajo v odraslo vero.

Ekumenske izkušnje iz zgodovine, primer Poljske

Naj omenim še druge prispevke v drugi številki revije Edinost in dialog za leto 2025. Sebastijan Valentan v prispevku Diplomacija in religija piše o vlogi protokolarnih obiskov pri oblikovanju mednarodnih odnosov Republike Slovenije. Piotr Kopiec je pod naslovom Ekumenske izkušnje iz zgodovine opisal poljski primer. Tadej Strehovec in Mateja Pevec Rozman sta šli po sledi pomena molitve v Marijinih sporočilih iz Medžugorja. Jesus Sanchez Camacho je podal katoliški pogled na družbeno komuniciranje v pontifikatu Janeza Pavla II.

Snežana Brumec in Ivan Platovnjak sta pod naslovom Romanje v digitalni dobi prikazala duhovni pluralizem in z umetno inteligenco podprto transformacijo na poti Camino de Santiago.

Liliana Božič, Stjepan Domjančić in Oliver Andonov pišejo o možnosti vzpostavitve duhovne oskrbe v armadi Republike Severne Makedonije.

Hüseyin Halil je objavil prispevek Obravnavanje svetopisemskih medbesedilnih povezav: Al‑Biqaijevo vključevanje svetopisemskih virov v koransko eksegezo.

Vinko Škafar je pod naslovom Katoličani in pravoslavni skupaj razmišljali o človeški identiteti v kontekstu tehnološke inovacije predstavil sedemnajsti medkrščanski simpozij v italijanskem mestu Trani v duhu sv. Nikolaja Romarja.