Kaj vam pomeni nositi tako slaven zgodovinski priimek – ponos, breme ali odgovornost?

Običajno rečem, da je to kakor svetilka, ki vedno visi nad teboj. Kar koli dobrega ali slabega storiš, to pade na družino. Če povzročim veliko nesrečo in ubijem petčlansko družino, ne bodo rekli, da jih je ubil Eduard, pač pa, da je to storil član družine von Habsburg. Kar koli že storiš, dobrega ali slabega, bo bolj opaženo, kot če se pišeš Müller ali Taylor. Zgodijo se ti tudi stvari, ki se običajnim ljudem ne: iznenada si povabljen na odprtje spomenika Habsburžanu. Včasih zaigrajo himno in ljudje jočejo, ti pa stojiš tam. In jutri moraš spet v šolo. Za trenutek si bil potopljen v drug svet. Zelo kmalu se zaveš, da biti del te družine pomeni biti nekaj malo drugega. In ko stopiš v muzej, so velik del portretov v njem tvoji predniki. Bratranec mi je rekel, da ti kot Habsburžanu družba ponudi identiteto, ti pa moraš vedeti, ali želiš biti del te dediščine, jo docela sprejeti. 

Če povzročim veliko nesrečo in ubijem petčlansko družino, ne bodo rekli, da jih je ubil Eduard, pač pa, da je to storil član družine von Habsburg.

V resnici je lepo biti Habsburžan. So druge kraljevske družine, ki imajo strašne prednike. Mi imamo večinoma spoštovanja vredne prednike in smo lahko ponosni na družino. Habsburžani so bili vedno katoličani in vedno družina, z veliko otroki. Leta 2014 je bila stoletnica začetka prve svetovne vojne, leto pred tem pa je glava družine zbral krog njenih predstavnikov; rekel je: »Pripravimo se na to, da bodo ljudje rekli: Habsburžani so začeli vojno. Kaj bomo odgovorili, če vprašajo?« Tako da ni vedno lahko, je pa skoraj vedno lahko. Zelo sem ponosen na to lepo družino, kar skušam dokazati v knjigi.

Kakšno življenje danes živite Habsburžani? In kako je bilo odrasti kot Habsburžan?

Najprej: Habsburžani so bili vrženi iz Avstrije na koncu prve svetovne vojne in odšli v izgnanstvo. No, ne vsi. Nekateri so se odločili odpovedati kroni in so ostali. To je za večino od nas pomenilo običajno otroštvo. Ne v gradovih. Nismo bogati, nimamo velikih posestev. Ne hodimo na velike državne dogodke. Ne poročajo nas več proti naši volji. Živimo torej precej običajno življenje in redki od nas so bogati, tisti, ki pa so, so običajno zato, ker so trdo delali za to, nihče ni tega podedoval. Sam sem živel v stanovanju v Münchnu, ko sem odraščal, in hodil v običajno javno šolo. Vozil sem se z avtobusom. Včasih pa sem šel na dogodke, kjer sem srečal člane kraljevskih družin, bil obkrožen s princi in princesami, ki so bili moji bratranci ali kaj podobnega. To je bilo res nenavadno. 

Prvič sem se ovedel, da sem v težavah, ko sem bil v šoli in je učiteljica zgodovine rekla: »Gospod Habsburg nam gotovo lahko kaj pove o tem.« Sedel sem nekje v zadnji vrsti in bil zgrožen.

Potem pa sem se vrnil v normalno življenje in treba je bilo nekako povezati ta dva svetova. Prvič sem se ovedel, da sem v težavah, ko sem bil v šoli in je učiteljica zgodovine rekla: »Gospod Habsburg nam gotovo lahko kaj pove o tem.« Sedel sem nekje v zadnji vrsti in bil zgrožen, saj se nisem rodil s poznavanjem habsburške družinske zgodovine. Te se mora naučiti vsak sam. Rekel sem si, da moram pohiteti, saj so 900 let v Evropi skoraj v vsakem stoletju Habsburžani igrali pomembno vlogo. Pri iskanju identitete sta mi močno pomagali dve osebi. Najprej glava družine, Otto von Habsburg, sin zadnjega cesarja. Imel je velik vpliv na nas, na naš pogled na Evropo, politiko, življenjska načela, na vse. Vse svoje otroštvo in mladost smo se učili od njega. Še drug neverjeten dar pa je bil ta, da sem se lahko srečal s cesarico Cito, ko je bila že stara, in imel z njo čudovite pogovore, ki so name kot otroka napravili zelo globok vtis. Bil sem priča nečemu zelo drugačnemu, nečemu, kar ni zares sodilo v osemdeseta leta. Vse to me je oblikovalo, ko sem odraščal kot Habsburžan.

Cesarica Cita je imela blag in prijazen glas. A pod tem si čutil železo. Železo nekoga, ki je sam nosil breme mlade vdove z osmimi otroki. Vse, kar je ostalo od Avstro-ogrskega imperija, so bili ona in njeni otroci.

Povejte mi še kakšno besedo o Citi.

Bila je izjemno prijazna. Ko smo z družino sedeli za mizo, se je obrnila k meni in vprašala: »Kaj pa ti misliš o tem, Eduard?« Nisem vedel, kaj naj rečem, in je potem sestra nekaj rekla. Ko sem to videl, sem se zavedel, da je to pravzaprav to, čemur rečemo voditi pogovor. To je delala, ko je kot cesarica v prvi svetovni vojni govorila z vojaki v bolnišnici, poskušala vsakomur pogledati v oči, ga vključiti. Imela je blag in prijazen glas. A pod tem si čutil železo. Železo nekoga, ki je sam nosil breme mlade vdove z osmimi otroki. Vse, kar je ostalo od Avstro-ogrskega imperija, so bili ona in njeni otroci.

Slovenci zelo cenimo podporo vašega strica Otta von Habsburga samostojnosti Slovenije.

Da. Vem za to.

Kakšne spomine imate nanj?

Tako kot njegova mati je vedno vzel zelo resno to, kar si mu povedal ali ga vprašal. V pogovorih z ljudmi, tudi z otroki, je bil neverjeten, zelo pozoren. V posebnem spominu mi je ostala politična razprava, ko je bil leta 1975 kandidat na volitvah v Evropski parlament. Bil je tako zabaven in srčen. Včasih so ga nekateri napadli, češ, vi ste tepec, on pa je odvrnil: »Hvala za to zelo zanimivo stvar, ki ste jo povedali. Odgovoril vam bom, a naprej moram povedati to in to.« Vedno je potem odgovoril na pozitiven način in tako pridobil ljudi zase. Toliko­krat sem to videl. To spoštovanje, tudi do ljudi, ki se niso strinjali z njim, in zelo ljubeč odnos z ženo sta name naredila velik vtis. Pa tudi neverjetno bogastvo znanja nekoga, ki je stal ob nogah Franca Jožefa, ki je vse vedel o vsaki državi na svetu, ki je brez težav govoril 14 ali 15 jezikov. Malo ljudi je name napravilo takšen vtis kot Otto.

Papežu sem rekel: »Sveti oče, samo da veste, vedno molim za vas, ne proti vam.«

Kot diplomat se srečujete tudi s papežem. Ko ste se v avdienci januarja srečali s Frančiškom, ste mu rekli nekaj, ob čemer se je, kot je razvidno s posnetka, zelo zasmejal. Kaj ste mu povedali? Kakšno šalo?

Žal nas je zapustil … Pogosto, ko se je srečal z menoj ali z Madžari, je povedal šalo. Vprašal je: »Kateri jezik bomo govorili v večnosti?« Odgovoril sem: »Ne vem.« Potem je povedal, da madžarščino, ker je potrebna cela večnost, da se je naučiš. Druga pa je ta: Frančišek se je rad šalil s svojim asistentom, da potem, ko se je srečal s konservativnim katoličanom, ki mu je rekel, da moli zanj, ne ve, ali moli zanj ali proti njemu. Tako da sem mu rekel: »Sveti oče, samo da veste, vedno molim za vas, ne proti vam.« (smeh)

O, lepo!

Res mu je bilo všeč … Imel sem res dober odnos s papežem Frančiškom. Tako je bilo tudi zato, ker je skoraj čustveno imel rad Madžare od šestdesetih let naprej, ko je od madžarskih jezuitov izvedel za madžarsko vstajo leta 1956. To se je izvedelo, ko je prišel na Madžarsko. Vedno je bil izjemno prijazen in velikodušen z menoj in z Madžari, ko se je srečal z njimi, uporabljal je madžarske izraze in bil nasmejan. Tako da je bilo moje delo tukaj res lahko.

V vaši knjigi Po habsburško me je pritegnil odgovor cesarja Franca Jožefa nekdanjemu predsedniku ZDA Rooseveltu, ki ga je vprašal, kaj sploh kot cesar počne. Rekel je: »Moja služba je namenjena temu, da svoje ljudstvo ščitim pred njegovimi politiki.«

To zgodbo največkrat povem, ko govorim Američanom. Njihov odziv je pomenljiv: najprej se smejejo, potem pa so videti zelo zamišljeni. Njihova druga misel je: »Kdo pa nas ščiti pred politiki?« Cesar je bil iznad političnih strank in dnevnega političnega življenja. To danes ne velja niti za predsednike, zelo pogosto so iz ene od strank ali njihovega zaledja, vedno imajo politične interese. Dobro je, če imaš nekoga, ki ni del vsakodnevnega političnega boja za preživetje in naslove. Ja, to je bil dober odgovor. Še toliko bolj zato, ker je Roosevelt v Evropo šel poučevat te »zaprašene« evropske monarhije, kako deluje demokracija. In Franc Jožef je s pretanjenim smislom za humor žogico vrnil njemu.

Preostali del daljšega pogovora si lahko preberete v tiskani Družini, št. 25.