Nadaljevanje iz: Edvard Kardelj, Franc Stadler Pepe in VOS

Partizanske brigade so še intenzivneje nadaljevale z bojem proti protirevolucionarjem. 24. novembra 1942 je Cankarjeva brigada skupaj z Vzhodnodolenjskim odredom napadla posadko vaške straže v Sv. Križu pri Kostanjevici. Operacijo je neposredno vodilo glavno partizansko poveljstvo. Skupaj z njim je Cankarjeva brigada sklenila sporazum s 13. hrvaško brigado, potem pa so 26. novembra napadli močno protirevolucionarno posadko na Suhorju. Ker je glavno poveljstvo nad Suhor poslalo tako močno vojsko, je bila katastrofa neizbežna. Suhor je bil tako prva postojanka, ki so jo partizani uničili. Med bojem so ubili 23 branilcev, po boju pa so v zaselku Popoviči nad Suhorjem poklali še osem ujetnikov. Takoj za Suhorjem je glavno poveljstvo nadaljevalo s takšno močno okrepljeno taktiko in vse sile usmerilo proti postojanki vaške straže na Ajdovcu. 12. decembra zvečer sta napad izvedli Gubčeva in Tomšičeva brigada in po daljšem obleganju postojanko uničili. Med bojem so ubili 16 slabo oboroženih branilcev. Takoj po uničenju postojanke, v resnici le slabo zavarovane vasi, so partizani na bližnji Brezovi Rebri 21 ujetnikov po hitrem postopku »obsodili« na smrt in jih v množičnem poboju umorili. Že 16. oktobra 1942 so ubili ajdovškega župana Štefana Vidriha, dva dni po pokolu na Ajdovcu pa so na dvorišču njegove hiše ubili še Franca Gnidovca, praktično pred očmi njegovih desetih otrok. V dveh mesecih so partizani na Ajdovcu ubili 39 domačinov. Neizmerna morija, neizmeren zločin.

Edvard Kardelj in Josip Broz - Tito leta 1946 v Titovem Užicu, obdana z otroki in generali, potem ko sta v revoluciji pomorila na desetine tisoče ljudi in uvedla komunistično-udbovsko diktaturo. VIR: knjiga Edvard Kardelj, 1979

Šlo je za uničevalni boj komunistov, ne pa za »narodno-osvobodilni«

27. novembra 1942 je Edvard Kardelj poslal okrožnico organizacijam KPS v bataljonih in brigadah in okrožnim organizacijam KPS, v kateri je med drugim zapisal (Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok. 85): »Bela garda izgublja še zadnjo moralno oporo. Z močno ofenzivno vojaško in politično akcijo jo moremo dokončno uničiti. S pravilno politično agitacijo moremo prisilno mobiliziranim belogardistom pokazati prevaro, zaradi katere so nasedli, – prevaro, da bo vojna še dolga in da je okupator močan. S politično dobro pripravljenimi in vojaško močnimi oboroženimi udarci proti postojankam bele garde moramo prisilno mobiliziranim pokazati slabost bele garde in dokazati, da ni več možnosti 'v kalnem ribariti' in 'ostajati ob strani'. Odločilni dnevi so tu, čas je, da vsak po svojih močeh sodeluje v narodno-osvobodilnem boju.« Šlo je seveda za uničevalni boj komunistov, ne pa za »narodno-osvobodilni«.

Edvard Kardelj, Ivan Maček in Miha Marinko uživajo v zaplenjenem – ukradenem, saj so znali početi samo to – gradu Strmol, potem ko so leta 1944 umorili njuna lastnika Rada in Ksenijo Hribar.

Kardelj o komunistični zlorabi duhovnika

1. decembra 1942 je Kardelj pisal Francu Leskošku, sekretarju CK KPS (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 486–487; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok. 87): »V zvezi s proglasom pravoslavne duhovščine in njenim položajem pri VŠ mi je prišlo na misel, da bi tudi mi morali določiti pri GŠ nekega duhovnika kot referenta za verske zadeve. Mislim, da bi to bil vražji udarec po beli gardi, če bi nam uspelo. Razen tega bi se tudi neprimerno bolj približali množicam. S tem v zvezi sem se spomnil na tistega duhovnika, o katerem sem Ti zadnjič govoril /mislil je na Metoda Mikuža/. Še vedno čaka. Imena najbrž nisi pozabil. Šel je na pot, da bi vstopil k partizanom. Je naš simpatizer, dr. bogoslovja z visoko cerkveno funkcijo. Potemtakem – takoj pošljite patruljo ponj v župnišče Vel. Poljane in ga povabite na vaš teren, kjer bi se z njim o vsem pogovorili. /.../ Ponj pa pošlji takoj i. s. posebno zanesljivo patruljo, ki ji je treba pojasniti, da gre za zaveznika, ne za aretiranca! Drugače znajo napraviti z njim še kako neumnost.« IO OF je Mikuža 12. januarja 1943 imenoval za verskega referenta pri glavnem partizanskem poveljstvu.

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo Rogatec. Prizor do pred kratkim (fotografiral leta 2017), ko so kip komunističnega zločinca vendarle odstranili po dolgoletnem prizadevanju odgovornih ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljevo poročilo o partizanskih zločinih

2. decembra 1942 je Kardelj v Slovenskem poročevalcu objavil vojaška poročila »s slovenskih bojišč«, v katerih lahko beremo tipičen zlo­činski besednjak, statistiko o umorjenih in komunističnem uničevanju (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 500–502): »V tako imenovani Ljubljanski pokrajini so naše čete nadaljevale z očiščevalno akcijo proti belogardističnim tolpam in dosegle znatne uspehe. Znaten del pokrajine je popolnoma očiščen belogardističnih tolp in to ozemlje popolnoma kontrolirajo naše čete. /.../ Nadaljujejo se očiščevalni boji proti beli gardi v Beli krajini, kjer so naše čete 3. udarne brigade in Vzhodnodolenjskega odreda dosegle znatne uspehe. /.../ Zahodnodolenjski odred: 5. novembra je bilo v manjšem spopadu naše patrole z belogardistično patrolo ubitih 7 belogardistov. Ostali so pobegnili. Rešili smo več žensk, ki jih je belogardistična patrola aretirala po okoliških vaseh /gre za območje Panc pri Lipoglavu, kjer so v resnici partizani ugrabljali in morili ženske, op. I. Ž./ . – 10. novembra smo zažgali gasilski dom v Sostrem, ki je bil določen za belo gardo. Isti dan smo izvršili napad na belogardistično patrolo v Sostrem. Belogardisti so imeli več ranjenih. – 17. nov. /.../ smo obstreljevali belogardistično utrjeno postojanko pri Sv. Urhu (Dobrunje). Belogardisti so imeli 4 mrtve in več ranjenih. Med ubitimi je bil tudi zloglasni belogardistični poglavar Govše. – 20. XI. smo v spopadu patrol pri Polici pobili 4 belogardiste. – 22. XI. /.../ so se naše patrole spopadle z belo gardo pri Polici in pobile 6 belogardistov. Mi nismo imeli nobenih izgub. /.../ Pri Razorih smo pobili 6 belogardistov in zaplenili nekaj orožja. Sovražnik se je zvečer umaknil v Šmarje in Grosuplje. /.../«

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo Rogatec. Prizor do pred kratkim (fotografiral leta 2000), ko so kip komunističnega zločinca vendarle odstranili po dolgoletnem prizadevanju odgovornih ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Edvard Kardelj: »Naši so jih naskočili«

»Gorjanci /gorjanski bataljon Vzhodnodolenjskega odreda; 14. oktobra 1942/ so bili v zasedi takoj pod gradom Globočnik, v katerem je bila utrjena belogardistična tolpa. Najprej je padla v zasedo belogardistična patrola na biciklih in nato še patrola 12 mož. Takoj je začel kositi naš ogenj. Na mestu je obležalo 7 mrtvih belogardistov. Nato so beli dobili pomoč iz gradu. Uspelo jim je pri svojem napadu ujeti partizana Turka in mu vzeti puško. Predno je belim uspelo tov. Turka razorožiti, je ta pobil 3 belogardiste. Nato je nenadoma pograbil puško mrtvega belogardista, skočil v jarek ter srečno pobegnil. Potem je pa tudi naša zaseda, v kateri je bila samo majhna naša patrola, dobila pomoč in so beli pod ognjem naših partizanov panično pobegnili. Uspeli so nato še enkrat zbrati ves pogum in so ponovno prešli v napad. Naši so jih naskočili, kakor hitro so se pokazali na cesti. Naš mitraljezec je vsul nanje ogenj iz bližine 20 metrov. 15 belogardistov je obležalo mrtvih, ostali so pobegnili v zavetje grajskih zidov. Poklicali so na pomoč Italijane in belogardiste iz Kostanjevice. Ti so res prišli, toda naši so jih pripravljeno dočakali ter odbili ene in druge. Koliko žrtev je imel sovražnik v teh bojih, ni znano. Gorjanci so svoje položaje obdržali. V teh bojih sta se zlasti odlikovala partizana Turk Anton in Reberšek Franc ter cel I. vod 2. čete. Boje sta vodila komandant bataljona Dušan Sivec /Anton Kambič/ in politkom /Miro/ Počkaj.«

Kip Edvarda Kardelja pred osnovno šolo Rogatec. Prizor do pred kratkim (fotografiral leta 2000, ko so kip celo obnavljali), ko so kip komunističnega zločinca vendarle odstranili po dolgoletnem prizadevanju odgovornih ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

»Zažgali smo 3 gnezda odpora, v katerih je bila zbrana belogardistična tolpa.«

»26. X. je 1. četa Gorjanskega bataljona VDO napadla utrjeno belogardistično postojanko v cerkvi na Slinovici /nad Kostanjevico ob Krki/. Postavila je 15 kg težko bombo pred glavna vrata. Ob intenzivnem ognju belogardistov so naši vdrli skozi razrušena vrata. Belogardisti so se umaknili v stolp, nato pa so dobili pomoč s strani bližnjih italijanskih in nemških posadk, nakar se je naša četa morala umakniti. Belogardisti so imeli do 7 mrtvih. Naši brez izgub. /.../

Dolomitski odred: 19. XI. smo izvršili čiščenje nekaterih vasi od bele garde. Pri tem smo ubili 6 belogar­distov, ki so dajali oborožen odpor. – 18. XI. smo napadli belogardis­tično postojanko v Logu. Belogardisti so imeli do 15 mrtvih. Zaplenili smo veliko količino raznega materiala in živil. Istega dne smo iz zasede napadli italijansko in belogardistično kolono ter jo prisilili k umiku. Sovražnik je imel precejšnje izgube na mrtvih in ranjenih. – Manjši naš oddelek je istega dne pognal v beg belogardistično tolpo nad Podutikom ter jo gnal vse do ljubljanske mestne mitnice nad Kosezami. /.../

4. udarna brigada 'Ljube Šercerja' /.../. 24. X. so naši oddelki napadli utrjeno belogardistično gnezdo Dobec. Zažgali smo 3 gnezda odpora, v katerih je bila zbrana belogardistična tolpa. Število belogardističnih žrtev neznano.«

Pred osnovno šolo v Rogatcu so šele jeseni 2019 odstranili kip zločinca Edvarda Kardelja. VIR: kozjansko.info

Komunistični lovci in njihov plen

Pred nami je pravo »lovsko poročilo«. Mnogi podatki so neresnični ali močno pretirani, še posebej tisti o ubitih »belogardistih«, če uporabimo Kardeljev besednjak. S pretiravanji je želel pri bralcih komunističnega propagandnega glasila ustvariti vtis, kako so partizani uspešni, hkrati pa njihove žrtve demonizirati kot nekaj izrazito slabega, vrednega le uničenja.

4. novembra 1942 je Kardelj poslal navodila IOOF v Dolomite, v katerih je med drugim zapisal (Jesen 1942, str. 509): »Precej smo razpravljali o NZ /Narodni zaščiti/. Doslej se je izgubljala na zgolj politično-agitacijskem delu. Zdaj smo ji dali nove naloge: /.../ organizacija obveščevalne, organizacija oddelkov varnostne službe (slednji dve pod kontrolo kolegija VOS OF), kontakt z italijanskimi vojaki in oficirji.«

Kardelj torej tu govori o tem, kako so njegove komunistične enote imele nalogo vzdrževati »kontakt z italijanskimi vojaki in oficirji«. Sami so torej lahko z okupatorjem sodelovali, če se jim je to zdelo potrebno, če pa je to počel kdo drug, pa čeprav iz objektivno upravičenih razlogov, je bil izdajalec, vreden samo smrti.

Slovenski poročevalec o govoru v Ljubljani prvaka komunističnih zločinov Edvarda Kardelja (št. 44, 11. junij 1945). Takrat so pod njegovo komando v Sloveniji izvajali največji zločin v slovenski zgodovini.

Kaj je Edvard Kardelj poročal Josipu Brozu - Titu

14. decembra 1942 je Edvard Kardelj poslal Josipu Brozu - Titu obsežno poročilo o razmerah v Sloveniji, v katerem je posebno pozornost namenil tudi protirevoluciji – seveda v svojem revolucionarnem besednjaku. Poglejmo nekaj odlomkov (Jesen 1942, Ljubljana, 1963, str. 545–567; Edvard Kardelj, Zbrana dela 6, IZDG, 1989, tipkopis, dok. 98): »Letošnja Hitlerjeva ofenziva na vzhodni fronti in z njo povezana italijansko-nemška ofenziva pri nas proti partizanom predstavljata tudi v notranjepolitičnem položaju Slovenije bistven preobrat. Reakcija je bila prej za krajši čas onesposobljena zaradi popolne neenotnosti, ki je nastopila med slovenskimi množicami v okviru OF in ki je zajela zares vse sloje prebivalstva in celo tudi posamezne dele kapitalističnega razreda. Medtem ko je pod vplivom splošne ofenzive fašizma, posebno pa ofenzive pri nas (teror, ubijanje, požigi, množično streljanje talcev) nastopilo določeno omahovanje med množicami, je reakcija to hitro izkoristila in pričela z ustanavljanjem svojih oboroženih band. Poizkuse je resda delala že prej. Skozi ves mesec, junij in julij so se naše čete spopadale z določenimi manjšimi bandami, ki so bile zakamuflirane s partizanskimi znaki in so se gibale ob pomoči okupatorja. Toda te bande se prej niso mogle razvijati. Pričele so naraščati šele v odmevu ofenzive, ko so se tudi dokončno sporazumele z Italijani, dobile od njih orožje in opremo in stopile v Milizia volontaria anticomunista. Strah pred okupatorjevimi represalijami je nagnal mnoge vaščane v te bande. Mobilizirajo prisilno. Če se nekdo noče javiti, tedaj mora v koncentracijsko taborišče v Italijo. Če pobegne k partizanom, izvajajo represalije nad družinami in mu zaplenijo premoženje. Ker je na drugi strani – po ofenzivi – naša aktivnost znatno popustila in je zaupanje kmečkih množic v moč naše vojske upadlo, je razumljivo da so se kmetje odzvali pozivom in da so belogardistične bande doživele precej širok razmah. Številne vasi so dobile posadke MVAC in vse od ofenzive dalje večina partizanskih akcij gre na račun bojev s temi bandami. Določeni tereni so bili – deloma pa so še celo danes – popolnoma infiltrirani s temi bandami, tako da se lahko tudi gibljejo samo večje partizanske enote.«

Edvard Kardelj na naslovnici komunističnega trobila Ljudska pravica (št. 17, 15. maja 1945).

Kdo je v resnici bil Kardeljeva »banda«

Kardelj je nadaljeval: »Politično so te bande mešanica klerikalne bele garde in mihailovićevske 'redne jugoslovanske vojske'. Pravi sporazum je sklenila z Italijani pravzaprav klerikalna bela garda, ki drži vse važnejše položaje v rokah. Z mihailovićevci Italijani od začetka niso hoteli veliko razpravljati, celo napadali so jih in zapirali, enostavno iz razloga, ker tu ničesar ne predstavljajo, pa tudi zato, da bi jih omehčali. Tako je dejansko tudi bilo. Ko sami niso mogli doseči za sebe nekih posebnih 'koncesij', so enostavno postali privesek klerikalne bele garde in sedaj od nje dobivajo povelja. Razumljivo je, da sedaj tudi Italijani odkriteje delajo z njimi. Notranja razdelitev v teh bandah je takšna, da so komandanti posameznih band povečini mihailovićevski oficirji, ki jih Italijani v ta namen izpuščajo iz koncentracijskih taborišč, medtem ko vrhove v resnici imajo v oblasti belogardisti. Med njimi samimi so prav tako precej hudi nesporazumi, ki gredo tako daleč, da so nedavno belogardisti ustrelili enega izmed voditeljev mihailovićevcev /3. ali 8. novembra 1942 v Bizoviku kapetana Josipa Lesjaka, op. I. Ž./, grozijo pa tudi nekaterim drugim. Italijani dajejo belogardistom popolno oblast v roke – seveda jih pri tem nadzorujejo na vsakem koraku –, medtem ko mihailovićevce v glavnem izkoriščajo kot svoje policaje, denunciante in vodje band MVAC, v vprašanju oblasti pa so pri njih zelo oprezni. Koncesije beli gardi pa so šle tako daleč, da ima sedaj bela garda že svoje lastne zapore in koncentracijska taborišča, svoj policijski aparat in uživa precej veliko avtonomijo v pobijanju ljudi. Prav tako sedaj bela garda odreja talce itd. V vseh teh stvareh mihailovićevci lahko sodelujejo samo toliko, kolikor jim dovoljuje bela garda. /.../«

Kardelja so za časa komunizma častili kot božanstvo, tudi z znamko.

Komunisti so vedno obsedeni z miti

Za Kardelja torej protirevolucija, ki jo je s svojo politiko uničevanja političnih nasprotnikov povzročil sam, ni nič drugega kot samo »banda«, ki jo je treba uničevati. To je zločinski besednjak, ki mu ni bilo para v novejši slovenski zgodovini. Ne samo praksa revolucionarnega nasilja, tudi tovrstni besednjak, ki so ga komunisti uporabljali že pred vojno, med vojno pa ves čas, od začetka okupacije naprej, samoobrambni protirevoluciji ni dopuščal prav nobene ugodnejše pozicije oziroma priložnosti kakršnega koli sodelovanja z nosilci tega nasilja in besednjaka. Zato se lahko le čudimo vsem tistim, ki govorijo, kako da so se imeli priložnost in možnost upirati okupatorju vsi, ne le partizani, saj ne upoštevajo osnovnih dejstev. In ta dejstva so povsod, kamorkoli pogledaš, v dokumentih revolucije in v partizanski literaturi. Beg pred resnico in zatekanje k indoktriniranim mitom je res neverjeten. Banda so bili komunisti s svojo paravojsko, saj so zlorabili okupacijo za uničevanje političnih nasprotnikov.

Tako se je Aleksandru Lucuju v Nedeljskem prikazoval komunistični velezločinec Edvard Kardelj (28. junija 2009).

Kardeljevi »elementi«

Kardelj je nato pisal o tako ime­novani sredini: »Bela garda – izzvana od OF – se je pričela braniti z orožjem, s čimer se je tudi ona diskreditirala. 'Edino mi, sredina, bomo dobili oblast od Angležev in Amerikancev.' Takšna je bila politična linija 'sredine' (tudi danes je takšna).

Pod vplivom belogardistične reakcije in sredine, ki se je predstavila kot uradni zastopnik londonske vlade, je nastopilo določeno omahovanje tudi med množicami OF. V nekih primerih so prejšnji aktivisti prešli na položaje sredine ali celo bele garde (to še pogosteje). Dogajalo se je tudi to, da je sredina pričela vlačiti iz blata voz Draže Mihailoviča, ko ga je naravnost proglašala za svojega 'legendarnega komandanta'. To ji je bilo toliko lažje, ker so Italijani dokaj /dolgo/ odklanjali, da bi dali pomembnim mihailovićevcem kakšne večje koncesije, a je zato njihova izdajalska vloga bila za množice manj očitna kot vloga belogardističnih klerikalcev. Za nekaj časa smo pričeli izgubljati položaje, posebno v srednjih slojih. Povečini je odpadel od nas na vasi kakšen element, v mestu pa velik del kapitalističnih elementov. /.../

Osnovno v teh naših taktičnih ukrepih je bilo: 1. zbrati vse, ki so proti državljanski vojni, ki jo netijo belogardistično-mihailovićevske bande; 2. poziv vsem poštenim elementom 'sredine', da se pridružijo boju proti državljanski vojni; 3. javni poziv londonski /begunski/ vladi, da se oprede­li proti belogardistično-mihailovićevskim netilcem državljanske vojne, ker se bo sicer sama z njim izenačila. /.../«

Med idealizmom in resnico londonske vlade

»Za londonsko vlado je sedaj skrajni čas, da se opredeli, ali bo z ljudstvom ali z belo gardo. Prava ljudska vlada bi morala: l. javno obsoditi belo gardo in Dražo Mihailovića pred celini svetom, 2. popolnoma se strinjati z OF v Sloveniji, 3. z vsemi silami in pred celim svetom podpreti boj partizanske vojske Jugoslavije. /.../«

Popolnoma »se strinjati z OF«? Torej, strinjati s komunističnimi zločini, ki jih je bilo do konca leta 1942 že izjemno veliko in so bili nepopisno grozljivi. Londonska vlada je o realnem dogajanju v Sloveniji vedela bolj malo in izkrivljeno. To se je še posebej kazalo v pozivih preko radia BBC o pridružitvi obrambne protirevolucije komunističnim partizanom (zaradi skupnega boja proti okupatorju), kar je bilo po silnih komunističnih zločinih in zlorabi okupacije zanje povsem neizvedljivo. Na koncu, leta 1944, je ta »londonska vlada«, s povezavo z Brozovim režimom sklenila pogodbo s hudičem in se uničila.

V Padričah, slovenski vasi med Opčinami in Bazovico, so kardeljansko-komunistični spomenik vzidali kar na pročelje vaške cerkve. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljevo hvaljenje z vele zločinom nad Natlačenom

Kardelj je še zapisal: »Z likvidacijo Natlačena je zadan beli gardi in vsej slovenski reakciji izredno težak udarec. Tudi časovno predstavlja Natlačenova likvidacija preokret v našem boju, preokret v smislu postopnega prehajanja borbene iniciative ponovno v naše roke. – Sama likvidacija je bila izvršena zelo drzno. Natlačenova hiša je neposredno nasproti italijanske kasarne, pred katero stoji stalna straža. Člani VOS, oboroženi z bombami in revolverji, so blokirali vse bližnje ulice. Izvrševalec sam je šel v hišo, preoblečen v duhovnika (boječ se likvidacije, je Natlačen sprejemal samo še duhovnike in neposredne znance, sicer nobena druga civilna oseba ni mogla priti do njega), in mu oddal neko pismo. Medtem ko je Natlačen odpiral kuverto, mu je 'duhovnik' pognal nekaj krogel v glavo. Pritekel je Natlačenov sin, žena in hči, toda 'atentator' se je spretno otresel vseh treh, potem ko je ranil Natlačenovega sina, in pobegnil čez vrtove. Nikogar niso ujeli. – Deset dni pred tem je bil v središču mesta ubit glavni posrednik med mihailovićevci-belo gardo in italijansko policijo, vodja mihailovićevsko-belogardistične denunciantske službe, bivši jugoslovanski policijski višji uradnik Kazimir Kukovič.«

Tako kot vse citate, ki jih navajam, je tudi te iz Kardeljevega poročila Titu treba brati počasi in poskušati razumeti vsako misel posebej. Šele podrobna analiza nam pokaže vse grozljive razsežnosti komunistične miselnosti in politike komunistično-revolucionarnega nasilja. Med drugim lahko vidimo, s kakšno hladnokrvnostjo se je Kardelj izražal o vosovskih atentatih, kako oholo je dajal pogoje begunski vladi v Londonu in kako »odločno« sprenevedavo je za državljansko vojno krivil druge, potem ko jo je sam povzročil in razplamteval.

 Nadaljevanje in konec v: Edvard Kardelj, partizani in apokalipsa 1942