Duhovnik vsakogar spodbuja, naj se ozre po svojem življenju in prepozna, »kje je najbolj verjetno, da bo v duhovnem smislu manj pozoren«, ter opozarja, naj kristjani ne bodo preveč radovedni glede pojavov zla, obsedenosti ali očitnih demonskih vplivov in naj se vanje ne poglabljajo. »Kristus je zmagal,« poudarja duhovnik: »Če živimo življenje z zakramenti, če si prizadevamo, da bi živeli v stanju milosti, potem smo že v zmagovalni ekipi.« Po njegovih besedah iskreno in pristno katoliško življenje človeku nudi zaščito pred silami zla.

Naše sodelovanje z demoni pravzaprav ni nič drugega, kot če podležemo skušnjavi in grehu.

»Ni tako, da bi demon čakal za kakšnim vogalom, da bi vas obsedel, vi pa lahko nanj naletite nevede,« pojasnjuje Criste: »To ne deluje tako. Naše sodelovanje z demoni pravzaprav ni nič drugega, kot če podležemo skušnjavi in grehu. In prav to se zgodi.«

V primeru dejanske obsedenosti pa so stvari veliko resnejše: »Kadar se ljudje znajdejo v strašnem stanju demonske obsedenosti, je to običajno zato, ker so sodelovali s tem svetom, ker so se v daljšem časovnem obdobju tako popolnoma prepustili svetu skušnjav in greha, da so zašli že precej daleč po temni demonski poti,« opisuje duhovnik.

Ne prepustimo se brezglavemu 'tempomatu'

V vsakdanjem življenju dejavnih verujočih kristjanov je vpliv zla videti bolj subtilen: »Vsi smo v tej bitki, ki se odvija v naših 'mikro interakcijah', iz dneva v dan, tam se odvija bitka … Vstopimo v določeno rutino. Morda je tako, da tam, kjer se prepustimo nekakšnemu brezglavemu 'tempomatu', obstaja največ verjetnosti, da bomo podlegli skušnjavi.«

Ameriški duhovnik in eksorcist Ambrose Criste. FOTO: YouTube/zajem zaslona

Ambrose Criste vsakomur priporoča, naj pozorno opazuje svoje življenje in vedenje ter si zastavi vprašanje: »Kje je najbolj verjetno, da postanem brezbrižen v duhovnem smislu? Ali je to moj odnos z ženo, z možem, ki sem ga nastavil na nekakšen tempomat: kako ravnava drug z drugim, da se najine vsakdanje poti ne bi preveč križale, da si nikoli zares ne prisluhneva, si pogledava v oči in sva pozorna na svoje čustvene, materialne in finančne potrebe? Na ta način človek zdrsne v nekakšno rutino, v kateri ni več pozoren.«

Redna molitev

Po besedah ameriškega duhovnika je vedno največ verjetnosti, da nas skušnjava ujame nepripravljene, kadar se nastavimo na nekakšen tempomat, ko nič več ne razmišljamo, na katerem koli področju. Dober primer za to je recimo internet: »Če internet uporabljamo le za nesmiselno zabavo, bomo čez dva tedna ugotovili, da smo zasvojeni s televizijskim programom, ki ga ne bi nikoli gledali, če bi o njem resnično premislili. Ali pa se bomo po štirih urah brskanja po spletu ob dveh zjutraj znašli v zanki družbenih omrežij …«

Vsakdo si mora zastaviti vprašanje, v kolikšni meri je vključen v molitveno življenje, v redno molitev ...

Ob tem se ni zgodilo nič drugega kot to, »da je naša pozornost popustila, da smo 'preklopili na tempomat', kar pomeni, da nismo bili z mislimi pri svojem početju«. Zato ni dovolj, če preprosto rečemo: zlo lahko najdem na določenih mestih, izogibal se jim bom in nič se mi ne bo zgodilo. Pač pa si mora vsakdo zastaviti vprašanje, v kolikšni meri je vključen v molitveno življenje, v redno molitev. Na koncu namreč le to privede do pozornosti, ki nas drži stran od skušnjave »posvetne miselnosti«, povzema Ambrose Criste.