Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ekumenski patriarhat priznal Cerkev Severne Makedonije

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 17. 05. 2022 / 10:59
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 17.05.2022 / 11:31
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ekumenski patriarhat priznal Cerkev Severne Makedonije
Cerkev sv. Sofije v Ohridu, prva sinodalna cerkev ohridske arheparhije, upodobljena na cerkvenem grbu. FOTO: Wikipedia

Ekumenski patriarhat priznal Cerkev Severne Makedonije

Sveti sinod ekumenskega patriarhata v Carigradu je priznal Pravoslavno cerkev Severne Makedonije, kot so minuli teden sporočili po zasedanju sinoda.

V izjavi za javnost so pojasnili, da ekumenski patriarhat »sprejema hierarhijo, duhovnike in verno ljudstvo te Cerkve pod nadškofom Štefanom« v evharistično skupnost. »Rana razkola« je s tem zaceljena in evharistično občestvo je znova vzpostavljeno. Sodeč po izjavi carigrajskega patriarhata je kanonsko ozemlje Cerkve omejeno na državo Severno Makedonijo. Kljub temu pa kanonski status Cerkve ostaja nejasen, poroča avstrijski Kathpress.

Za ureditev upravnih vprašanj s Cerkvijo v Severni Makedoniji je pristojna Srbska pravoslavna cerkev.

V izjavi je obenem poudarjeno, da je za ureditev upravnih vprašanj s Cerkvijo v Severni Makedoniji pristojna Srbska pravoslavna cerkev, poleg tega pa še, da je izraz »makedonski« in vsaka druga izpeljava besede »Makedonija« kot cerkvene oznake izključena. Kot ime je priznan zgolj izraz »Ohridska cerkev«.

Odločitev je bila sprejeta nekaj dni po tem, ko je bilo v javnosti oznanjeno, da se je srbska delegacija, vključno s patriarhom Porfirijem, nedavno sestala z makedonsko delegacijo.

Doslej del srbskega pravoslavnega patriarhata

Severna Makedonija (s prestolnico Skopje) je doslej kanonsko pripadala Srbskemu pravoslavnemu patriarhatu. Leta 1967 se je Makedonska cerkev – ob dejavnem sodelovanju Titovega komunističnega režima – ločila od srbskega patriarhata, ki je Makedoncem že leta 1959 ponudil »avtonomni status«. Za vesoljno pravoslavje je nova Cerkev veljala za »razkolniško«.

Kaj bo odločitev Carigrada pomenila v »resnični politiki«, ostaja nejasno.

Kaj bo odločitev Carigrada pomenila v »resnični politiki«, ostaja nejasno. Novejša zgodovina je dvoumna, leta 2002 so makedonski škofje želeli znova vzpostaviti občestvo s srbskim patriarhatom, vendar so jim to preprečili politiki v Skopju. Leta 2017 je Makedonska pravoslavna cerkev v uradnem pismu Bolgarski cerkvi izjavila, da je pripravljena sprejeti Bolgarsko pravoslavno cerkev kot »materinsko Cerkev«, če bi Sofija najprej uradno priznala avtokefalnost oz. neodvisnost Makedoncev. Na koncu so bila vsa prizadevanja zaman. Maja 2019 je škofovska skupščina Srbske pravoslavne cerkve napovedala nadaljevanje dialoga z makedonskimi »odpadniki«. V zadnjih letih so se severnomakedonski politiki večkrat obrnili na ekumenskega patriarha Bartolomeja s prošnjami za podelitev avtokefalnosti.

Zapletena zgodovina

Polemika okoli makedonske Cerkve je v zgodovini globoko zakoreninjena. Ohrid kot škofovski sedež sega v obdobje zgodnjega krščanstva, morda je izginil v času preseljevanj in se od konca 9. stoletja znova razmahnil v Bolgarskem cesarstvu – kot eno najpomembnejših središč staroslovanske književnosti. Leta 976 je car Samuel Ohridsko arhieparhijo povzdignil v patriarhat. Toda že okoli 50 let pozneje (1018) je bilo Bolgarsko cesarstvo znova priključeno Vzhodnemu rimskemu cesarstvu, Basileia ton Romaion, in patriarhat je postal »avtokefalna arheparhija«. Potem ko so Latini leta 1204 napadli Carigrad, je Ohrid znova postal bolgarski, nato grški in nazadnje srbski.

Zaradi svoje zvestobe osmanskim vladarjem so lahko ohridski nadškofje v 16. stoletju razširili svojo pristojnost.

Zaradi svoje zvestobe osmanskim vladarjem so lahko ohridski nadškofje v 16. stoletju razširili svojo pristojnost. Do razpustitve leta 1767 je Ohridska arhieparhija tedaj obsegala devet metropolij in pet eparhij. Leta 1767 so osmanski vladarji razpustili arheparhijo, njihove eparhije pa so bile izročene carigrajskemu ekumenskemu patriarhatu.

Kot odziv se je oblikovalo bolgarsko nacionalno gibanje, ki si je prizadevalo za neodvisnost Cerkve od Fanarja. V 19. stoletju se je spor stopnjeval do leta 1870, ko je sultanov ferman ustanovil ločeno Bolgarsko pravoslavno cerkev pod eksarhom s sedežem v Carigradu. Bolgarski eksarhat je do balkanskih vojn 1912/1913 vključeval 23 eparhij (škofij) v Bolgariji, Trakiji in Makedoniji. Ko je prvi eksarh Antim I. leta 1872 razglasil neodvisnost od ekumenskega patriarhata, je pravoslavni sinod, sklican v Carigradu, eksarhat razglasil za razkolniškega in ga obtožil krivoverstva »filetizma« (nacionalizma pod krinko Cerkve). Šele leta 1945 je ekumenski patriarhat pod pritiskom Ruske pravoslavne cerkve znova vzpostavil občestvo z Bolgarsko pravoslavno cerkvijo.

Do štiridesetih let prejšnjega stoletja so bili za škofe imenovani izključno Srbi.

Med hudimi spopadi (»makedonskimi pretresi«) v drugi polovici 19. stoletja in v prvih letih 20. stoletja na območju, ki je bilo takrat še pod osmansko oblastjo, politično ni bilo dvoma, da so bili slovanski prebivalci Makedonije Bolgari. V času balkanskih vojn pa je Severna Makedonija postala srbska in Južna Makedonija je postala grška. Marca 1920 je ekumenski patriarh škofije v Vardarski Makedoniji izročil Srbski cerkvi. Do štiridesetih let prejšnjega stoletja so bili za škofe imenovani izključno Srbi.

Nalaganje
Nazaj na vrh