Sara Podbrežnik: Ko bodo vsi otroci dovolj veliki, pa bom šla v službo. FOTO: Urška Bernik



Janja Štrbenk je doštudirala razredni pouk in je mama treh otrok. Sara Podbrežnik je po izobrazbi vzgojiteljica, njen mož je trenutno službeno odsoten za pol leta, skupaj imata štiri otroke. Jerneja Skapin je tudi magistrirala iz razrednega pouka in ima štiri otroke. K pogovoru smo jih povabili, da bi nam osvetlile dneve in življenje mater, ki so se v tem obdobju povsem posvetile skrbi za družino.

Ste vedno vedele, da želite ostati doma z otroki, ali je ta odločitev prišla postopoma?

Jerneja: V sedmih letih starševstva sem bila vsega skupaj pol leta v službi. Nisem še prepričana, ali bom vedno doma, ampak trenutno sem mi to zdi pametna odločitev. Preveč je vsega, nimava starih staršev v bližini in se mi zdi, da se jim lahko tako bolj posvetim. Sicer jih peljem za štiri ure v vrtec, ker se imamo potem, ko pridejo domov, kar raje.

Janja: Midva sva se poročila, ko sem bila stara skoraj enaindvajset, leto za tem sem prvič rodila, zdaj imava tri otroke. Odločitev, da sem ostala doma, je prišla spontano, prej nisem razmišljala o tem. Študirala sem, da grem v službo. Ugotovila sva, da lahko študiram in sina ne dam v vrtec, z malo sestrine pomoči pri varstvu. Začutila sem, da si želim biti ob otrocih v teh zgodnjih letih, da je manj stresa, ker se mi zjutraj ne mudi, pa tudi v miru grem sina iskat v šolo. Kadar zbolijo, nimam težav s pridobivanjem bolniške, in kadar ima mož dopust, smo vsi skupaj. Za zdaj mi je všeč.

Sara: Mislim, da je najina odločitev zorela počasi. Med drugim in tretjim porodom sem delala v vrtcu in mi je bilo všeč. A sčasoma sem se začela spraševati glede tega. Mož je službeno veliko odsoten. Odločila sva se, da bom doma, in s tem sva pomirjena. Ne vem, če bi privolila v šestmesečno moževo odsotnost, če bi verjela, da je čisto vse odvisno od mene. Bog kar poskrbi. Ko bodo vsi otroci dovolj veliki, pa bom šla v službo. Ne skrbi me, da bom na starost samo sedela doma in gledala v zrak (kar si sicer nekateri že zdaj mislijo, da delam).


Jerneja Skapin z družino. FOTO: Tatjana Splichal


Kako se soočate s predsodki ljudi, opazkami ...

Janja: Jaz do zdaj nisem dobila negativnih komentarjev. Ali pa jih pozabim. Spomnim pa se, ko smo se priselili in sem se z nekim očetom na igrišču pogovarjala in mu omenila, da sem doma, da je bil popolnoma navdušen. Prvič sem doživela tako pozitiven odziv.

Sara: Pri naju pa so bili komentarji iz ožjega sorodstva. Ampak čim več otrok imava, manj jih je, ker vidijo, da biti doma z otroki ni ravno enostavno. Kadar imam dobre dneve, sem tudi sama popolnoma prepričana, da je to najboljša izbira za našo družino, kadar imam slabe, me pa vsaka stvar zmoti. In morava z možem skupaj to predelati.

Jerneja: Opažam zanimive poglede že zaradi števila otrok. Se mi pa zdi, da ljudje po lanskem letu znajo bolj ceniti skrb za otroke, ker so vsi to izkusili na lastni koži. Nekaterim je bilo zelo hudo že samo z enim ali dvema.


Janja Štrbenk z družino. FOTO: Tatjana Splichal


Kaj je pa tisto, kar vas poboža, vzradosti in vidite, da je vredno biti doma?

Janja: Drobni dogodki. Da imam čas s hčerko peči kruh. Da ne zamudim raznih njihovih »for«. Da lahko gremo sredi tedna skupaj nekam. Pa tudi to, da se veselijo sobote, ko bo oči doma, ker imajo mene dovolj. Čutijo polnost časa z mano.

Sara: Meni tudi to, da otroci začutijo, kako je fajn imeti lepe odnose, družino. Da vidim, da čutim, pomagam k temu, da se razvijajo v dobre ljudi. Da otrokom predstavljam varnost.

Jerneja: Zame je dobra potrditev, ko grem z vsemi štirimi na sprehod in sem res ponosna na to, kaj zmorem. Enega imam v nosilki, dva držim za roke, četrti teka kdo ve kje. Taka mama-lama. In si rečem: očitno mi kar gre, zmorem vse svoje otroke obvladati sama! Všeč mi je tudi, ko otroci izrazijo željo po še kakšnem dojenčku. Čutijo, da nam je dobro.
_ _ _

*Pogovor je bil v celoti objavljen v Naši družini (10/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*