Emil Zonta se je rodil leta 1935 v Svetem Duhu pri Buzetu. Do kapitulacije Italije je obiskoval osnovno šolo v Črnici v italijanskem jeziku, po drugi svetovni vojni pa je šolanje nadaljeval v slovenski šoli. Zaradi neljubih političnih dogodkov ob takratni meji je moral nadaljevati šolanje v hrvaškem jeziku. Leta 1953 se je preselil v Koper, kjer še danes živi. Študijska pot ga je vodila v Zagreb, kjer je leta 1954 zaključil Višjo pedagoško šolo, smer dirigiranje, instrumentacija in kompozicija ter nadaljeval izredni študij te smeri na akademiji. Po končanem študiju se je zaposlil na Radiu Koper-Capodistria, kjer je delal kot glasbeni redaktor in producent. Tudi po upokojitvi še vedno deluje in aktivno skrbi za ohranjanje kulturne dediščine Istre.

Sveti Duh pri Buzetu, rojstni kraj Emila Zonte, pogled na dolino Bračane z vzhoda, s kraškega roba pri Počekajih. Foto: Ivo Žajdela

Sveti Duh pri Buzetu je bil do konca druge svetovne vojne še slovenska vas

Sveti Duh pri Buzetu je bil do konca druge svetovne vojne še slovenska vas. V svoji prvi knjigi spominov Od Svetega Duha in nazaj (založba Libris, Koper, 2009) je napisal spomine na svojo mladost, ki se končajo kmalu po drugi svetovni vojni. V drugi knjigi Moč kletve, moč molitve (založba Libris, Koper, 2011) je s spomini nadaljeval in je opisal dogodke do osemnajstega leta starosti oziroma do leta 1953.

Naj takoj povem, da gre za izvrstne spomine. Veliko dogodkov je opisal zelo natančno. Mnogi dogodki iz medvojnega in povojnega časa so bili zelo hudi in večkrat tudi zločinski. Med vojno so zločine počeli Italijani, Nemci in komunistični partizani, po vojni pa komunisti oziroma Udba in »ljudska milica«. V teh dveh knjigah izvemo zelo veliko, večinoma o temah, ki jih ni v nobeni drugi literaturi.

Zontova rojstna hiša pri Svetem Duhu. Foto: Ivo Žajdela

Življenje so otežili vojna ter nasilje Italijanov, Nemcev in komunistov

V obeh knjigah sta v ospredju Zontova starša, oče in mama, ki sta z velikim trudom skrbela, da je družina lahko preživela. Življenje je bilo revno in težko. Otežila ga je še vojna ter nasilje Italijanov, Nemcev in komunistov. Zonta je opisal vrsto zločinov, tako medvojnih, kot tudi povojnih.

V drugi knjigi je v ospredju prepad med domačini in novim komunističnim režimom, ki je »z juga« pripeljal v te kraje nasilje, prezir do domačinov, raznarodovanje in novo revščino. Zonta je bil 23. avgusta 1947 eden od birmancev, ki so doživeli t. i. krvavo birmo v Istri. Ta je svoj vrhunec dosegla v Lanišću, ko je naščuvana komunistična drhal umorila mladega duhovnika Miroslava Bulešića, medtem ko so škofovega odposlanca iz Trsta Jakoba Ukmarja zverinsko pretepli, kasneje pa so proti njemu v Pazinu uprizorili celo montirani proces.

Cerkev Svetega Duha stoji v neposredni bližini rojstne hiše Emila Zonte. Foto: Ivo Žajdela

Zontovi spomini so bogat vir etnoloških in zgodovinskih podatkov

Zonta je »slavno« birmo doživel najprej v Buzetu. Ker je bil v središču dogajanja, jo je v knjigi natančno opisal. Ker je komunistična drhal v cerkvi birmo preprečila, je bil birman isti dan v vasi Črnica, nedaleč od rojstne vasi. Tam so domačini birmo obvarovali z vaškimi stražami, ki so drhali preprečile, da bi prišla v Črnico.

Poleg birme je Zonta opisal vrsto primerov napadov na domačo istrsko in slovensko kulturo ter jezik, ki jih je sam doživel v šoli in izven nje. Opisal je tudi, kakšne tragične posledice je za Istro pomenilo zaprtje meje proti Trstu, kako so komunisti določili mejo med Slovenijo in Hrvaško, kar je Zontov rojstni kraj, le nekaj kilometrov oddaljen od današnjega mejnega prehoda v Sočergi, skupaj z okolico, odtrgalo od slovenskega zaledja in ga z grobo ter primitivno asimilacijo pohrvatilo oz. pojugoslovanilo.

Zontovi spomini so bogat vir etnoloških in zgodovinskih podatkov, z svojo pričevanjsko močjo in natančnostjo pa bodo v prihodnje prav gotovo prvovrstni vir za zgodovinske raziskave tega »obmejnega« istrskega območja. Naj za vzorec ponatisnem iz knjige eno od »zgodb«.

Cerkev Svetega Duha, info tabla. Foto: Ivo Žajdela

Ziogo: udbovci so začeli poizvedovati kako in zakaj

Str. 144–147: »Gioco« – igra, »giocare« – igrati, narečno: »ziogo, ziogar«. »Ziogo« je lahko tudi vsako igrišče: za tenis, balinišče in drugo. »Ziogo na bale« ali balinišče je bil zelo razširjen po vsej Istri. Pred leti so začeli prav igralci iz Buzetščine spet obnavljati to nekdaj zelo priljubljeno igro. Na številnih regionalnih in mednarodnih tekmah so ekipe iz Buzeta priigrale mnoge pokale. Tudi v času Italije so prebivalci Buzeta gojili balinanje. V času nove Jugoslavije so spet začeli plaho balinati, a Udba je bdela tudi nad vrstami iger in zabav. Ponekod so balinanje povsem opustili, saj se jim ni dalo imeti opravka z zasliševalci. Manjša skupina možakarjev pa se je le odločila, da »hitijo eno na bale«. Začeli so balinati »na ziogu« na Fontani, na igrišču podjetnika in dobrotnika Massima Cerovca, ki so ga vsi klicali Mašimo.

Vsako »partido« – ekipo so sestavljali štirje igralci, ki so igrali v parih. Par, ki je tekmo zgubil, je moral zmagovalcem plačati 'rundo' pijače. Za vsako dobljeno tekmo so zmagovalci priigrali liter likerja »Hruškovec«. To je bil eden prvih likerjev, ki so ga uvozili v Istro. Liker je bil zelo sladek in rumeno roza barve. Že ob prvi »partide« se je ob igrišču zbrala nepogrešljiva skupina gledalcev, ki je takoj »zapela za oko« udbovcem. Kot ob vsaki novosti, ki so jo odkrili in jih je pritegnila, so začeli udbovci poizvedovati kako in zakaj. Ugotovili so, da igra ni nevarna za skupnost, in se niso vmešali. Še več, igra jim je postala zanimiva, in hoteli so se preizkusiti.

Cerkev Svetega Duha, zvonica. Foto: Ivo Žajdela

Še isto noč so ga aretirali in vrgli v jamo Pod Kukom

Eden najboljših igralcev na celotnem območju je bil domačin s sosednjega hriba, iz zaselka Urbanci, Karlo Urbanec. Po poklicu je bil urar. V mestnem središču je imel trgovino z urami in popravljalnico. Bil je človek zelo visoke in krepke rasti, vedno nasmejanega obraza.

Tudi udbovci so spoznali njegove sposobnosti. Ne vem, kako in kdaj so se z urarjem dogovorili, da se bodo preizkusili v igri »na bale«. Vem le, da ni bila nedelja, ko sva šla z očetom mimo igrišča. Očetu se je mudilo domov, zato nisem mogel gledati igre in čakati na njen izid. Šele naslednje dni smo zvedeli, kdo vse je igral in kakšen je bil izid tekme. Urar je sam igral proti trem udbovcem. Vse tekme je zmagal. Udbovci so bili zelo ponižani. Še isto noč so ga aretirali in vrgli v jamo Pod Kukom. Za dolgo so mnogi Istrani izgubili željo in voljo, da bi igrali »na bale«.

Cerkev Svetega Duha, stranska vrata. Foto: Ivo Žajdela

Masimo Cerovac je bil domačin in zelo uspešen trgovec

Prej omenjeni Masimo Cerovac je bil domačin in zelo uspešen trgovec. Pri nekdanjemu hotelu Fontana v predmestju Buzeta je dozidal kar nekaj velikih poslopij za trgovine, v katerih je prodajal vse: od moke in sladkorja do šivalnih strojev in plugov. Na širšem območju Buzeta so ga vsi poznali kot človeka, ki je vedno vpil, ampak nihče ni šel iz njegove trgovine praznih rok. Zadostovala je samo beseda in stisk rok, in kupec je odnesel domov novo pridobitev. Tudi starša moje mame sta pri njem kupila šivalni stroj Singer. Mama je večkrat pripovedovala, kako je bilo. Šivati se je učila v Gorici pri teti, in ko se je vrnila domov, se je s starši napotila k Mašimu, da bi kupili nov šivalni stroj. Mama je izbrala stroj, ki so ga naložili na hrbet potrpežljive oslice Karmele. Mašimo ni hotel niti slišati, da bi mu dali vsaj nekaj lir. Obrnil se je k moji trinajstletni mami in rekel: »Ana, ko boš sešila prvo krilo in zanj kasirala deset lir, mi boš prinesla pet lir in tako naprej!« In tako je bilo.

Hotel Fontana v Buzetu je bil eden najstarejših v Istri, zgrajen je bil leta 1864. Foto: Ivo Žajdela

Po »osvoboditvi« so mami jugoslovanske oblasti prepovedale šivati

Mama je začela šivati in kmalu je postala cenjena šivilja in Masimu je redno odplačevala s polovico zaslužka. V manj kot letu dni je izplačala šivalni stroj. Kot mlademu podjetnemu dekletu, ki je svojo dejavnost zelo uspešno opravljalo na podeželju, ji ni bilo potrebno plačevati davkov. Italijanske oblasti so jo oprostile plačevanja davkov tudi še potem, ko je bila že poročena pri Svetem Duhu. V času nemške okupacije ni imela za koga šivati, še manj kaj kasirati. Po težko pričakovani osvoboditvi pa so ji jugoslovanske oblasti prepovedale šivati. Razglašena je bila za buržujko in izkoriščevalko ubogega delavskega in kmečkega ljudstva. Šele v drugi polovic petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je preselila k očetu v Koper, je lahko spet opravljala domačo šiviljsko obrt. Mame ni več, a singerica še vedno deluje, zanjo skrbi sestra Anica.

Danes na mestu stare Fontane stoji nova stavba. Foto: Ivo Žajdela

Izmislili so si, da je v znak vdanosti Italijanom podaril veliko zlato sekiro

Ko so pridrveli nemški okupatorji, so za potrebe komande, oficirjev in vojakov zasedli vsa poslopja, ki jih je Mašimo posedoval. Po vojni so ga obsodili, da je komaj čakal Nemce in da jim je vse dal na razpolago. Govorili so, kako so Nemcem kuhali posebno bogata kosila in večerje ter jih zabavali z glasbo gramofonskih plošč, ki jih je Mašimo še pred vojno kupil v Trstu. Komunisti so si celo izmislili, da je v znak vdanosti in zahvale oficirjem podaril veliko zlato sekiro, težko pet kilogramov čistega zlata.

1. decembra 2010 sem slišal pričevanje, da je Mašimo tik pred propadom Italije prispeval večjo vsoto denarja za nakup prenosne radijske postaje, ki so jo potrebovali partizani oziroma Komanda mesta Buzet. Postajo so tigrovci nabavili v Trstu. Na območju Buzetščine je delovalo kar nekaj pripadnikov antifašistične organizacije TIGR. Sodelovali so v vseh akcijah proti fašizmu na celotnem teritoriju od Trsta in Gorice do Istre in Reke, skrbeli so za oskrbo z zdravili, raznimi tehničnimi pripomočki, kot so tiskalniki in podobno. Te potrebščine so nabavljali v večjih urbanih središčih, predvsem v Trstu, kamor so se stekale mnoge poti in razne povezave. Tudi moj oče je bil pripadnik tigrovcev.

Mašimo je bil prvi na vrsti, ki ga je bilo treba dotolči in uničiti

Nabavljeno radijsko postajo pa so že nekaj mesecev kasneje nemški vojaki odkrili in zaplenili v neki hiši na območju Vrha, Prodanov, Marčenegle. Nemškim vojakom ni bilo težko odkriti postaje, saj domači partizanski aktivisti niso znali uporabljati skrivnih »šifer« in primerno rokovati z aparatom. Na partizanski bazi so se neodgovorno igrali in po nepotrebnem v eter pošiljali elektromagnetne signale, ki so jih Nemci z lahkoto zasledili.

Ko sem poslušal to resnično zgodbo, sem bil prijetno presenečen, saj je tisto prenosno radijsko postajo iz Trsta pritihotapila moja mama. Dobro se spominjam večera, ko jo je prinesla domov. Bila je zapakirana v kovinskem zaboju, v katerem so navadno shranjevali in prenašali karbid.

Po prihodu Jugoslovanov je bil Mašimo prvi na vrsti, ki ga je bilo treba dotolči in uničiti. Vzeli so mu prav vse. Obubožan in s culico pod pazduho se je odselil, če me spomin ne vara, v Tržič. Pred desetletjem je umrl sam in v veliki revščini.

Neka odgovorna oseba, ki se večkrat pojavlja v tej moji pripovedi, me je pred nekaj leti prosila, če bi kaj napisal o zaslužnih ljudeh z buzetskega območja. Predlagal sem, da bi zapisal resnično zgodbo o delu in dobroti Mašima s Fontane, a za to ni pokazal nobenega zanimanja.

»Grobovi«, za mnoge se še danes ne ve, čigave kosti v njih počivajo

Str. 90–91: Nemški vojaki so poleg požganih hiš, vdov, žalostnih mater in očetov, majhnih sirot zapustili mnogo razmetanega vojaškega orožja, ročnih granat, raznih nabojev. Za nas je bila to nekoristna in neuporabna krama. Marsikomu so granate in razni eksplozivi odnesli prste, stopala, poškodovali oči, povzročili brazgotine. Kamor koli si se odpravil, si lahko naletel na kaj neprijetnega, grozljivega. Veliko je bilo tudi novih grobov. Za nekatere se je vedelo, za mnoge se še danes ne ve, čigave kosti notri počivajo.

Šel sem z očetom, ker se je bal, »da ga ne bi vzel mrak«

Bilo je konec julija, ko me je oče zelo zgodaj zbudil. Zunaj je bila še temna noč. Zame je bilo povsem razumljivo, da grem z njim, a on se je bal, 'da ga ne bi vzel mrak'. Tedaj smo živeli v Počekajih in šla sva do Svetega Duha. Ostal sem v domači hiši, kjer me je pustil, da lahko še nekoliko spim. On je šel kosit travo na dobrih petsto metrov od domače hiše oddaljeno senožet. Samo dvajset metrov više je v lepi podeželski hiši tik pod Grižo stanovala neka družina iz Kranja, zato smo ves tisti predel imenovali Pole Kranjčića.

Ko se je sonce že nekoliko dvignilo, sem skuhal proseno kavo, v katero sem nalil domačega mleka, ki nama ga je dala teta Nina. Lonec bele kave in kruh sem položil v košaro in odnesel očetu. Oče je bil že pokosil ves travnik, že je raztresel visoke redi pokošene trave, da bi se laže in hitreje sušila. Tako posušeno travo smo pograbili in zvlekli na kupe. Ko sem prišel do očeta, me je bil zelo vesel, tudi zato, ker je bil lačen. Usedel se je v senco mladega hrasta in začel jesti.

Območje med Sočergo in Buzetom. Na sredini je Sveti Duh, rojstna vas Emila Zonte. Za vasjo je lepo vidna struga potoka, kjer je odkril umorjeno črnolaso Marijo. Info tabla v Buzetu, foto: Ivo Žajdela

Za kamnom je iz peska štrlela človeška roka

Na drugi strani travnika je bil presušeni potok, po katerem je po močnem dežju iz Griže odtekala voda v strugo večjega, ki se je vijugal po ozki dolinici. Še kot manjši otrok sem se v tistem potočku zelo rad drsal po sivozelenem pesku. Zopet sem si zaželel nekdanje igre in se odpravil tja. Ko sem prispel in po strmini zdrsnil vanj, sem se zaustavil pri večjem kamnu. Od groze sem okamenel. Za kamnom je iz peska štrlela človeška roka. Videti je bilo prste, zapestje in del podlaktnice. Podlaktnica je bila nekoliko obglodana, da se je videla kost. Nisem stekel stran. Zaslutil sem, za koga gre.

Trije iz sosednje vasi so zverinsko usmrtili lepo črnolaso Marijo

Nekaj mesecev pred koncem vojne so trije možakarji iz sosednje vasi zverinsko usmrtili lepo črnolaso Marijo. Živela je v Trstu, bila je poročena in z možem sta imela dva majhna otroka. Soprog je bil načetega zdravja in ni bil sposoben opravljati rednega dela, s katerim bi preživljal družino. Da bi prehranila družino, je Marija prihajala k bratu domov v Štrped, da ji je dal živeža, ki ga je pridelal na domačih njivah.

Muzikolog Emil Zonta aktivno skrbi za ohranjanje kulturne dediščine Istre, sveta vrata v stolnici v Kopru, 13. 12. 2015. Foto: Ivo Žajdela

Ko so jo telesno izrabili in duševno uničili, so jo po moško zaklali

Nekega poznega popoldneva, ko se je peš odpravila v Trst, so jo ulovili njeni sosedje. Gnali so jo proti potoku, ki izpod Jočmice teče za našo vasico do legendarne reke Mirne. V potoku so se vsi trije zverinsko izživljali nad njo. Potem ko so jo telesno izrabili in duševno uničili, so jo po moško zaklali. Zvlekli so jo nekoliko više do malega jezu, za katerim se je nabiral zdrobljeni pesek, in zagrebli samo toliko, da so za sabo zabrisali sledi.

Nadaljevanje v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Istra [2]

Ivo Žajdela, Moč kletve, moč molitve, Emil Zonta, Demokracija, 15. 8. 2013

1/13