Nadaljevanje iz: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, birma 1947, Buzet, Istra, Jakob Ukmar [6]

Moč kletve, moč molitve, str. 153–159: In že drugič v istem dnevu se je bližala ura odhoda k birmi, vendar v drugo smer. Meni, očetu in Mirkotu se je pridružila tudi sestra Anica. Na poti smo bili zaskrbljeni, ker smo se bali, da nas ne bi napadli ali nam kako drugače onemogočili prihod do Črnice.

Cerkev Svetega Roka v Črnici pri Buzetu. Foto: Ivo Žajdela

Odrasli možje so zavarovali vse tri dostope do Črnice

Srečno smo prispeli pred cerkev Svetega Roka. Bila je že polna in tudi zunaj je bilo veliko vernikov. Prišli so tudi prebivalci iz Baredin, Šaleža, Škujarov, Abramov, Požan, Percev, Šantićev, Podrečaka in vseh zaselkov iz Hudujske doline. Vsi prebivalci omenjenih zaselkov so bili seznanjeni z dogodkom v Buzetu, zato so se dogovorili, de če bo gospod Ukmar uspel priti v Črnico, bodo Črničani pod vasjo pri studencu Stelenec izobesili belo rjuho. Signal je dobro deloval in iz okoliških vasi so vsi pravočasno prihiteli v Črnico. Odrasli možje so zavarovali vse tri dostope do Črnice. Poskrili so se za suhozide in v grmovje ter se oborožili s kamni. Pozneje je bilo slišati, da so »komunište« nameravali priti v Črnico. Prišli naj bi z nekim tovornjakom do Štrpeda, ampak naprej si niso upali. Verjetno so spoznali, da Črničani dobro vedo, kako se uporablja domači trdi kamen in da so ga sposobni natančno zalučati zelo daleč.

Birmanci v Črnici, ko so čakali na prihod birmovalca Jakoba Ukmarja. Manjka nekaj birmancev, ki so bili na poti iz Buzeta.

Brez strahu, da te bo kdo udaril, ponižal, ustrahoval in se izživljal nad teboj

V cerkvi in okrog nje je bilo vse v najlepšem redu. Na koru je pel domači pevski zbor, ki ga je sestavil in vodil gospod Dominik Pegan. Ker v cerkvi ni bilo več prostora, so nas, ki smo bili zunaj nje, razvrstili v dve dolgi vrsti. Na desni strani so bile deklice, vse oblečene v bela svečana birmanska oblačila, na glavah pa so imele bele pajčolane, na levi strani pa so stali fantje.

Obred se je začel in končno se je na vratih pojavil namestnik škofa Jakob Ukmar. V levi roki je držal visoko škofovsko palico, z desno pa vse po vrsti birmal. Po končanem obredu smo bili vsi birmanci deležni posebne pozornosti. Mati gospoda Dominika Pegana in še nekatere Črniščice so nam ponudile sladice. Odrasli pa so se odžejali z domačim vinom. Sonce se je počasi spuščalo in zašlo za Sočergo. Ljudje so bili zadovoljni. Mi, ki smo dobili posebna »bermanska darila«, pa srečni. Lepo mi je bilo biti član tiste velike urejene, civilizirane človeške družbe. Brez kričanja, nasilja. Samo biti skupaj, se smejati in veseliti življenja. Brez strahu, da te bo kdo udaril, ponižal, ustrahoval in se izživljal nad teboj. Vem, da smo si vsi želeli miru, ki ga še ni bilo.

Na belem birmanskem traku so bili še vidni znaki paradižnikovega soka

Dolg, zelo dolg dan je bil za menoj. Noč, ki mu je sledila, ni bila samo za spanje kot vse druge. Bila je za to, da sem v spominu še bolj utrdil vse, kar sem videl in slišal v komaj preteklem dnevu.

Naslednji dan je bila nedelja. Zbudil sem se in na nočni omarici mi je tiktakala ročna ura, okoli nje pa se je ovijal bel birmanski trak, ki sem ga prejšnjega dne imel na nadlakti leve roke. Na njem so bili še vidni znaki paradižnikovega soka. Nisem mogel razumeti, da je v vsej tisti množici ljudi paradižnik priletel prav v moj beli trak.

»Emil! V Laniščah so ubili mladega duhovnika!«

Ne vem, kje je tisto noč prespal gospod Ukmar s svojim spremstvom. Naslednjega dne naj bi se opravila birma v Laniščah v Čičariji. Oče je imel navado se ob nedeljah po kosilu s kolesom nekam odpeljati. S Klaudiotom sva bila pred našo cerkvijo, ko se je oče že vračal. Vedno, ko sem zagledal prihajajočega očeta, sem mu šel naproti. Tokrat je še v teku razjahal kolo in ga prepustil meni, ki sem ga v teku ulovil, zajahal in se vozil naprej. Oče je takoj šel domov, jaz in Klaudio pa sva ostala na prostranem pašniku pred cerkvijo. Edino, kar sem videl, je bilo to, da sta se moja starša srečala z Klaudiotovimi.

Ko sem prišel domov, sem opazil, da sta oče in mama zelo potrta. Mama je zbrala toliko moči, da je v solzah rekla: »Emil! V Laniščah so ubili mladega duhovnika!« Tistega lepega mladeniča, ki me je dan prej, ko smo zapuščali buzetsko katedralo, pobožal po glavi in mi zaželel veliko sreče.

Lanišće, pogled s kraškega roba. Vir: poistri.eu

Kolega z Radia Pula je posnel staroslovansko mašo v Lanišču

Lanišče je lepa kraška vas, ki si je opomogla po prvi svetovni vojni. Tu so živeli dobri živinorejci, poljedelci, gozdarji, pridelovalci apna, oglja, vzdržljivi popotniki, ki so s svojimi konji, vpreženimi v krepke vozove, zahajali v vsako istrsko mesto in vas. Živeli so za delo in od dela, zato jim je bila Cerkev v veliko in edino oporo in uteho. V svoji cerkvi so gojili tudi obrede v starocerkvenoslovanskem jeziku. Tudi v času italijanske vlade so ohranili vse svoje navade, besede, izraze, pesmi, edinstvene glasbene instrumentalne motive.

Pred nekaj leti sem srečal gospo, katere oče, italijanski karabinjer, doma iz Barija v južni Italiji, je pred vojno služboval v Laniščah. Kot otrok je z očetom Italijanom in mamo Slovenko, doma iz Dutovelj na Krasu, redno obiskovala nedeljske maše, pete v latinščini in starocervenoslovanskem jeziku. Na našo srečo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja celotno staroslovansko mašo posnel kolega z Radia Pula. Njegovo opravilo ni bilo pogodu tovarišem iz komiteja, vendar mu je uspelo ohraniti vse posnetke, ki so edinstveni na celotnem območju Istre in širše.

Cerkev v Lanišću. Foto: Ivo Žajdela

Štale, v katerih se je rojevalo življenje, so postale pogorišča

Laniščani pa so imeli oporo tudi v svojih družinah, toplih kuhinjah, v katerih je poleg ognjišča stal tudi železni ali sodobnejši štedilnik, obložen s keramičnimi ploščicami. Lepo rejena živina in velika čreda drobnice je bila ponos vsake laniške družine. Vsi so neutrudno skrbeli za nenadomestljivo bogastvo, ki so ga imeli v štali, dokler se nemški okupatorji, ki so prišli čez Alpe, tudi v Čičariji niso izkazali kot uspešni požigalci hiš in uničevalci imovine. Tisti domačini, ki niso bili izgnani v nemška taborišča, so se poskrili po kraških gozdovih. Nemška soldateska je požgala tudi hleve. Ko so goreli tudi seniki, je bilo še več velikih kresov v čast Velike Nemčije in njene kulture. Za življenja in vzgojo konj, mul, volov, krav in drobnice so Nemci poskrbeli tako, da so živino z vlaki odpeljali na območje velike in zelo kultivirane Nemčije. Štale, ponos gospodarjev, v katerih se je rojevalo življenje, so postale pogorišča. Mnoge si še do danes niso opomogle, na mnogih mestih zidovi še vedno štrlijo in čakajo na potomce nekdanjih gospodarjev, da odstranijo robido, ki jih prekriva.

Župnišče v Lanišću, v njem so komunisti umorili Miroslava Bulešića in hudo ranili Jakoba Ukmarja. Foto: Ivo Žajdela

Krvava birma v Lanišču 24. avgusta 1947

Končno so Istro osvobodili jugoslovanski partizani, in Laniščani so vpregli vse moči, da bi spet živeli mirno in dostojno. Za birmo so se skrbno pripravili in uredili vse potrebno, da bi jo po petih letih doživeli svečano, končno tudi v novi bratski, demokratični Jugoslaviji. Vsi vaščani, sorodniki, prijatelji in povabljeni so čakali, da se zberejo v lepo urejeni vaški cerkvi.

Bila je torej nedelja, 24. avgusta 1947. Birmansko mašo je vodil mladi duhovnik, bivši župnik v Baderni in Kanfanaru, a tedaj podravnatelj in profesor škofijske gimnazije v Pazinu. Po slavnostnem dogodku, ko so se birmanci skupaj s svojimi domačimi, botri in prijatelji po domovih veselili težko pričakovanega praznika, so v vas planili komunistični aktivisti, ki jim je spodletelo preprečiti praznično liturgijo, in plešoč kolo, začeli vpiti in groziti: »Kdo je osvobodil Istro!?«, »Dol z reakcijo!«, »Kdo je prelival kri!?«, »Dol s fašizmom!« ... Ponovil se je znani scenarij iz Buzeta. Množica »pohodnikov« je dosegla vrhunec histerije, ko je začela vzklikati: »Na smrt fašiste! Na juriš!«

Lanišće, v župnišču Ante Merlić kaže mesto, kjer so komunistični zločinci umorili duhovnika Miroslava Bulešića (24. 8. 2007). Foto: Ivo Žajdela

Zabliskalo se je rezilo in se mladeniču dvakrat zasadilo globoko v grlo

Napadalci so vdrli v župnišče. V sobi v prvem nadstropju je počival mons. Jakob Ukmar. Podrli so ga na tla in ga zverinsko pretepli. Mislili so, da je mrtev, zato so oddivjali po župnišču, da bi izsledili župnika Štefana Ceka. Niso ga našli, a ob vhodnih vratih so naleteli na mladega duhovnika. Zabliskalo se je rezilo in se mladeniču dvakrat zasadilo globoko v grlo. Curek tople krvi je brizgnil na zid in 27-letni duhovnik Miroslav Bulešić je spregovoril svoje zadnje besede: Jezus, sprejmi mojo dušo!« in se mrtev zgrudil.

Ob vhodnih vratih župnišča so na zidu še vedno vidni znaki krvi. Mlake krvi s tal tudi z večkratnim čiščenjem niso mogli odstraniti, zato so zamenjali deske. Večkrat sem obiskal kraj tega mučeništva in Bulešićevo podobo, vtisnjeno na mali svetinjici, vedno nosim s seboj.

Istra je postajala preizkusni poligon za merjenje moči med levim in desnim, belim in črnim. Mednje se je postavila rdeča, ki je svojo vidno barvo še bolj ojačala s človeško krvjo.

Jakob Ukmar

Ukmarja so mučili tudi z dolgo makadamsko vožnjo

Po končanem komunističnem kolu je v Lanišče, ko se je že bližal mrak, pripeljal majhen tovornjak. Težko ranjenega gospoda Jakoba Ukmarja so posedli komaj živega v kabino, a župnika Štefana Ceka na tovorni del tovornjaka. Poleg sta se usedla dva »milicionerja«, in odpeljali so jih v Pazin. Danes si je težko predstavljati, kako je gospod Ukmar sploh preživel skoraj trideset kilometrov dolgo naporno makadamsko pot.

Vest o grdih dogodkih je že popoldne prispela do Trsta. Italijanske in angleške oblasti v Trstu so takoj ponudile pomoč pri prevozu gospoda Ukmarja v tržaško bolnišnico. Iz Trsta je proti Pazinu odpeljalo reševalno vozilo z zdravnikom. Ko so končno prišli v Pazin, so nadrejeni zanikali predhodni dogovor in odredili, da gospoda Ukmarja sami odpeljejo po dolgi, težki poti v bolnišnico na Reko. Mučenje se je torej nadaljevalo, saj je bil ta del poti še mnogo daljši in napornejši od prejšnjega.

Najprej so ga skoraj ubili, nato so mu še »sodili«

Po mesecu dni si je zaradi posebne pozornosti nekaterih bolničarjev gospod Ukmar opomogel. Oče mi je povedal, da so ponj prišli angleški vojaki in ga odpeljali v rodni Trst. Po enomesečnem okrevanju pa je mons. Ukmarja čakala nova preizkušnja: sodna obravnava v Pazinu. Jakoba Ukmarja so obsodili na mesec dni zapora. Največjo zaporno kazen, šest let zapora s prisilnim delom in dve leti brez političnih in državljanskih pravic po zaključeni zaporni kazni, je dobil laniški župnik Štefan Cek. Dva napadalca, ki sta zaklala mladega župnika Miroslava Bulešića, pa sta dobila vsak po pet mesecev zapora s prisilnim delom, druga dva pa po tri mesece zapora s prisilnim delom.

Spomenik umorjenemu Miroslavu Bulešiću v Lanišću, postavili so ga leta 2013.

Na sojenju so glavni krivci za umor postali žrtve

Na sojenju v Pazinu so torej glavni krivci za uboj in poskus uboja postali žrtve. Nedolžni vaščani in duhovniki pa so bili razglašeni za krivce. Uboj mladega duhovnika je zelo zamajal zaupanje v novo vrsto demokracije, ki je v Istri prej nismo poznali. Vodje in privrženci novega režima so se nekoliko potuhnili. Nikoli in nikjer niso izrazili sožalja in se pokesali za storjeni zločin. V sebi so gojili strupeno kačo, pripravljeno na smrtonosni pik. V navidezni potuhnjenosti so kovali nove strategije, verjetno po vzoru na »tavaríšče« iz Velike matere Rusije oziroma Sovjetske zveze.

Konec v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Jakob Ukmar, Štefan Cek, Istra [8]

1/6