Nadaljevanje iz: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Buzet, Istra [5]

»Med najbolj travmatičnimi dogodki moje mladosti je bila birma avgusta 1947,« je Emil Zonta dejal za Primorske novice (16. december 2011). »Da bi jo preprečili, so v Buzetu privrženci komunistične oblasti v tamkajšnji cerkvi pred oltarjem plesali kolo in vzklikali parole v prid novi oblasti. Po cerkvi so metali paradižnike in jajca. Tako so v Buzetu preprečili birmo, ki pa so jo istega dne popolne opravili v Črnici, verjetno po zaslugi vaških straž, ki so postavile zasede ob vstopu v vas. V krvi pa se je naslednji dan končala birma v Lanišću, kjer so do smrti zabodli duhovnika Miroslava Bulešića, hudo pretepli pa škofovega namestnika Jakoba Ukmarja. Ti dogodki so hudo potrli ljudi in utrdili nasprotovanje tedanji oblasti.«

Cerkev Svetega Duha v Svetem Duhu pri Buzetu. Foto: Ivo Žajdela

Birma v Buzetu 23. avgusta 1947, ki to ni mogla biti

V drugi knjigi spominov Moč kletve, moč molitve (založba Libris iz Kopra, 2011) je etnomuzikolog in poznavalec istrske glasbe Emila Zonte iz Kopra opisal tudi birmo leta 1947 v Istri, ki so jo komunisti preprečevali s pomočjo nahujskane drhali, poglejmo.

Str. 147–152: Dogodek, ki je dolgo odmeval in še vedno ni pozabljen, je bila prva birma »pod svobodo«. Zadnja je bila opravljena leta 1943, v času nemške okupacije ni bilo nobene, saj so Nemci dobro pazili, da se Istrani ne bi duhovno bogatili. Scenarij je bil pač drugačen: vse je moralo biti napeto, okrvavljeno, za zabavo smo lahko gledali, kako gorijo hiše, letijo mostovi v zrak, se praznijo hlevi in se vedno več mater in žena oblači v črno. Barva je s črnosrajčnikov prešla na ženske. Morda so okupatorji sodili, da se njim veliko bolj poda kot moškim. Kmalu pa so prav črna oblačila postala past za tiste, ki so jih nosili. Nemški vojaki so na obhodih začeli postajati pozorni, ko so opazili žensko, oblečeno v črno. Začeli so poizvedovati, ker so takoj posumili, da žaluje za sorodnikom, ki je padel v partizanih.

Požrtvovalni duhovnik Dominik Pegan v farni cerkvi v Črnici

In končno naj bi prišel dan, ko naj bi vsi slekli črne obleke in oblekli čiste in bele. Ne pa novih, ker blaga nikjer nisi mogel kupiti. V redu! Tudi to bomo nekako prebrodili. V omarah je kakšno »fešno« oblačilo že odraslih sorodnikov, bratrancev, bratov, sester. Pripravljali smo se na birmo. Spodobi se, da ima birmanec novo obleko. Moja mama je to sprejela kot dolžnost in mi iz očetove poletne obleke po meri sešila obleko.

V farni cerkvi v Črnici je nepozabni, požrtvovalni duhovnik Dominik Pegan kar precejšnjo čredo mladih ovčic pripravljal na dogodek. Iz vasi Sveti Duh, Perci, Šantići, Podrečak in vseh zaselkov iz Huduj smo otroci redno hodili k verouku v Črnico. Otroci iz Baredin, Šaleža, Škuljarov, Zontov, Opatije pa v cerkev Svetega Blaža na Šaleš. Da vsi birmanci ne bi hodili na priprave v Črnico, je neki dobrotnež gospodu Peganu priskrbel lepega konja, s katerim naj bi laže premagal zahtevno pot od Črnice do Šaleža in nazaj. Vse priprave pa so potekale v nekem čudnem vzdušju. Zaradi gonje proti Cerkvi in duhovnikom nekateri starejši sploh niso verjeli, da bo birmo mogoče opraviti.

Vsak birmanec je moral imeti svojega »šantola« – botra

Vsak birmanec mora imeti svojega »šantola« – botra. Beseda izhaja iz italijanske besede santo – svetnik. Za biti »šantolo« ni potrebno, da si svetnik, zadostuje le, da si pobožen. V navadi je bilo, da »šantolo« svojemu varovancu za spomin na ta veliki dan kupi dragoceno darilo. Najpogosteje je to bila ročna ura. Birmanki pa je »šantola« navadno kupila zlato verižico ali »bračialet« – zapestnico. To bogato obdarovanje »fiocetov« je prešlo v navado v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so si ljudje ekonomsko opomogli. Zlasti mlajši so se zaposlili v mestih ali hodili na delo v Trst in njegovo okolico in se tako rešili revščine.

Po krščanski navadi mora dojenček za krst prav tako imeti »šantola«. Ta si prevzame skrb, da bo skrbel za otroka, če bi se njegovim staršem kaj hudega zgodilo. Pri birmi pa otrok dobi še enega skrbnika, ki mu mora stati ob strani, dokler »fioco« ne odraste in postane samostojen.

Emil Zonta pri birmi.

Nihče se ni maral izpostavljati pred »komuništi«

V novi Jugoslaviji je bilo v krogu domačih, prijateljev, znancev in sorodnikov težko najti »šantola«, ker se nihče ni maral izpostavljati pred »komuništi«. Birmancu postati zaščitnik in krščanski vzornik lahko zelo škoduje in »šantolo« ali »šantola« bi lahko imela velike probleme in ovire pri gradnji nove domovine in njene kulture.

Kot vedno sta moja starša tudi tu našla rešitev. Moj »šantolo« bo bratranec Emeriko ali Mirko, sin očetovega brata iz Kopra. Klaudiotu, sinu barbeta Bepića in tete Nine, pa bo šantolo sorodnik Gino iz Trsta. Da sta lahko skupaj prišla do Svetega Duha, je Mirko moral najprej z motorno ladjo iz Kopra do Trsta, od tam pa z vlakom do Kozine. Iz Kozine prav tako z vlakom do Počekajev, t. j. buzetske železniške postaje. To je bila edina možna rešitev tudi zato, ker bosta Mirko in Gino lahko skupaj pripotovala iz Kopra oziroma Trsta. Pa še ročni uri nama bosta prinesla.

Škofa Santina je nadomestil njegov namestnik Jakob Ukmar

In prišla je težko pričakovana sobota /23. avgust 1947/, ki naj bi odpravila mnoge težave in neznanke. Neznanka je bila, zakaj naj bi se birmo opravilo na soboto. Jugoslovanske oblasti niso dovolile škofu Santinu, da bi prišel v rodno Istro, zato ga je nadomestil njegov namestnik, gospod Jakob Ukmar. Birmo naj bi opravil na treh mestih: v Buzetu, Črnici in Laniščah, zato naj bi v Buzetu in Črnici birmoval v soboto, v nedeljo pa v Laniščah.

Birma naj bi bila lep svečan krščanski praznik, znanilec novega čas za odraščajoče sinove in hčere. S Klaudiotom sva hodila k verouku v Črnico, kjer naj bi se tudi birmala. Ne vem, zakaj sta se najina očeta odločila, da bomo šli k birmi raje v buzetsko katedralo.

Lepo opravljeni, jaz in Klaudio, najina šantola in očeta, smo vzeli pot pod noge in po krajšnici šli v Buzet. Nekoliko krajša pešpot gre mimo vasi Štrped, v kateri so prebivali nekateri zagrizeni antikristi, zato sta se najina očeta odločila, da uberemo manj vidno pot za Hribce. Nekoliko mi je bilo vroče, ampak nisem hotel sleči novega suknjiča iz starega blaga.

Jakob Ukmar

Plesali so kolo in na ves glas peli »Druže Tito mi ti se kunemo«

Na Fontani v podnožju hribčka, na katerem je sezidano staro mesto, je bilo precej ljudi, ki so nas pozorno opazovali. Pri vzpenjanju proti mestnemu središču se nam je pridružilo še nekaj ljudi. Bolj ko smo se bližali cerkvi, bolj smo postajali vznemirjeni, ker so do nas prihajali neki čudni zvoki. Bolj ko smo se približevali, bolj so postajali razločni. Slo je za neko petje in topotanje. Prispeli smo na trg pred cerkvijo, pred katero je bilo veliko moških v civilu in v uniformah. Z očetoma pred nama in »šantoloma« za nama sva se s Klauditom prerinila v cerkev. Bila je polna »fešno« oblečenih očetov, mater, sester, »šantol« in »šantolov« in seveda birmancev. Pred glavnim oltarjem je bilo pet, šest duhovnikov. Med njimi, obrnjen proti oltarju, pa je bil namestnik škofa, mons. Jakob Ukmar. Ampak glej – pred velikim oltarjem se je gnetlo petnajst moških in nekaj deklet. Plesali so kolo in na ves glas peli »Druže Tito mi ti se kunemo«. Pesem sem že poznal in v tistih trenutkih mi je postajala še bolj odvratna, saj sem vedel, da ne sodi v cerkev. Med plesalci Titovega kola je bilo tudi nekaj takih, ki sem jih dobro poznal.

Cerkev v Buzetu. Foto: Ivo Žajdela

Naenkrat so po cerkvi začeli leteti paradižniki in jajca

Gospod Jakob Ukmar je maševal, kot da se ga vse, kar se okrog njega dogaja, ne tiče. Njegovih besed pa se ni dalo slišati, ker so bili »komunište« zelo glasni. Dva duhovnika, gospod Macuka in gospod Miroslav Bulešić, sta se pregovarjala s plesalci, vendar ti niso odnehali s kričanjem, plesom in poskakovanjem. Naenkrat so po cerkvi začeli leteti paradižniki in jajca, in še preden sem se utegnil ozreti, se je tudi na moj levi nadlaket, prav v belo čipkasto pentljo, ki je tistega dne odražala moj status birmanca, prilepil paradižnik. Bil sem zelo prestrašen. Želel sem iz cerkve, vendar se očeta ni dalo prepričati. Moj bodoči »šantolo« je z robčkom čistil ostanke paradižnika in že smo se birmanci s svojimi botri začeli po sredini cerkve postavljali v dve vrsti v pričakovanju začetka ceremonije. Za moj hrbet sta se postavila oče in Mirko tako, da sta me varovala, če bi se stanje morda poslabšalo.

Doživeli smo nekaj neslutenega, in to v osrčju stoletja kultivirane Istre

Na koru je bil cerkveni zbor z organistom, ki je občasno poskušal odgovarjati glavnemu mašniku Ukmarju, ampak zaradi hrupa se niso slišali. Po večkratnih poskusih so odnehali. Z balkona so vsi nemo gledali na edinstveno prizorišče. Tudi pop Macuka je postajal nekoliko glasnejši. Kulturnike novega družbenega reda je vprašal, če bodo dovolili opraviti birmo. Vsi so začeli še močnejše vpiti: »Dol z reakcijo!«, »Dol z izkoriščevalci!«, »Dol s fašisti!«, »Naj živi Tito in komunistična partija!« Ko so izustili besedo Tito, se je spontano začela pesem »Druže Tito mi ti se kunemo« in skandiranje »Tito, Partija!« Cerkev je bila polna vernikov, a nihče si ni upal nič reči ali protestirati. Doživeli smo nekaj neslutenega, in to v osrčju »pitome«, stoletja kultivirane Istre.

Cerkev v Buzetu, pogled proti oltarju. Foto: Ivo Žajdela

Pod Kukom so ga zaklali in vrgli v jamo, kjer še danes počivajo njegove kosti

Do naših očetov je prikapljala vest, da pojdimo domov in da bomo birmo opravili popoldne v Črnici. Počasi smo začeli zapuščati cerkev. Na izhodu nas je čakal mlad duhovnik Miroslav Bulešić. Spominjam se njegove roke, s katero me je pobožal po glavi in izrekel tolažilne besede. Ko smo stopili pred cerkev, sem videl, kako je znani moški oklofutal svojo komaj šestnajstletno nečakinjo zato, ker je tudi ona pred oltarjem veselo poskakovala in plesala kolo. Po vsem trgu je bilo veliko moških. Mnogi so bili tudi v uniformah. Ko so videli, kako jo je oklofutal, so začeli nanj vpiti: »Reakcija, fašista!« On jim je odgovoril: »Kultura!« Iste noči so ga pod Kukom zaklali in vrgli v jamo, kjer še danes počivajo njegove kosti. Naša svetoduška šesterica se je odpravila domov. Po poti se nismo kaj dosti pogovarjali, saj smo vsi zelo dobro prav vse videli in slišali.

V Črnici je vaška straža rešila birmo

Bližala se je četrta ura popoldne, ko so iz smeri Štrpeda proti naši vasi prihajali vsi duhovniki, ki sem jih videl v buzetski cerkvi. Še vedno so bili oblečeni v mašna oblačila. Vsi smo jih pričakali pri vhodu na naše dvorišče. Bili so utrujeni, vendar ni nihče od njih kazal znakov slabe volje ali potrtosti.

Naš duhovnik Dominik Pegan, dober znanec in lahko rečem pravi prijatelj moje družine, se je z gospodom Ukmarjem pošalil na moj račun, češ »A še nisi birman?« in »Če hočeš za darilo dobiti ročno uro, pridi ob peti uri v Črnico!« Oče in mama sta jim ponudila prigrizek in kozarec vina, a so vljudno odklonili in pili le vodo. Poslovili so se z: »Nasvidenje v Črnici!«

Nadaljevanje v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Jakob Ukmar, Miroslav Bulešić, birma, Lanišče, Istra [7]

1/5