Nadaljevanje iz: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Buzet, Istra [4]

Moč kletve, moč molitve, str. 108–114 (»komunistično »sojenje« prebežnikom v Buzetu): Za vzpostaviti red je treba odločno ukrepati, kar tako za vzor in svarilo. Z desne strani je s strumnimi koraki vstopil vojak. Zaustavil se je pred sodniško mizo, po partizansko pozdravil, tako da je stisnjeno pest desne roke približal desnemu temenu. Odločno in razločno je rekel: »Izvolite druže suče! Sodnik je ukazal: »Privedite obsojenko ... »Vojak: »Razumem druže suče, da privedem obsojenko!« Spet je pozdravil, se na petah obrnil in odšel. Čez nekaj sekund sta vojaka privedla obtoženko. Dvorana je oživela. Slišati je bilo nerazumljivo kričanje. Pogledal sem čez rob ograje in pod seboj videl samo vojake, ki so stali in kričali: »Tito, Partija, Tito, Partija ...!«

Narodni dom v Buzetu, prizorišče povojnih stalinističnih (komunističnih) »sodnih« procesov. »Okrasili« so ga z boljševiško mitologijo. Foto: Ivo Žajdela

»Šuti, reakcjonarka, tebe i sve ostale treba pobiti!«

Obtoženka se je obrnila proti parterju in začela glasno jokati. Sodnik je dal znak, naj utihnejo. Kot bi prerezal, je bilo v trenutku vse tiho. Obsojenka je bila obupana in prestrašena. Na mestu se je obračala in iskala vsaj en sam znan obraz, ki bi jo potolažil. Edino kar sem razumel, je bilo, ko je hlipajoč govorila: »Prav nič nisom kriva, nanka moj moš. Nismo naredile nič slobega, zakaj ste nas zaprle.« Iz dvorane je padlo še nekaj grdih besed: »Šuti, reakcjonarka, tebe i sve ostale treba pobiti!«

Obtoženka pred lačnimi, razjarjenimi volkovi

Obšla me je groza! S prijateljem Klaudiotom sva nemo gledala in poslušala. Obkrožena sva bila z vojaki in počutila sva se neprijetno. Sodnik je spremljevalcema obsojene dal znak, naj jo odvedeta na povzdignjeni mali oder. Vojak ki je stal pri odru, je odprl malo vrzel v plotu, da je obsojenka vstopila. Za njo je vrzel zaprl. Obtoženka je bila videti kot ovca v »toru«, obvarovana pred lačnimi, razjarjenimi volkovi. Sodnik je začel z branjem obtožnice. Koliko je obtoženka razumela, ne vem. Hlipaje mu je ogovarjala. Tudi ob njegovem ostrem ukazu: »Budi tiho i slušaj!« ni nehala na glas jokati. Kar naprej si je s pestmi in rokavi brisala solze.

Usulo se je kričanje: »Na smrt, na vješanje, na streljanje!«

V parterju pa se je oglašalo skrbno izbrano občinstvo in enoglasno izgovarjalo že znane parole in žaljivke. Sodnikova vprašanja so kar deževala: »Kdaj ste vi drugarica in vaš soprog šla prvič čez mejo v Trst? Kje ste se vi in vaš soprog sestajala s tistimi, ki ste jih spremljala čez mejo? Od kod so v vašo hišo prihajali tisti, ki so želeli čez mejo? Kako ste vzdrževali stike z ostalimi obtoženci na tem ljudskem procesu? Po katerih stranskih poteh ste vodili pribežnike? Koliko so vam plačali za vaše nečedno delo?«

Imel sem občutek, kot da sodnika njeni odgovori nič ne zanimajo. Ko je zaključil ta del dejanja, od katerega ni imel nobene koristi, ker je bila obsodba že pripravljena, je poklical dežurnega in naročil, naj odpelje obtoženko. Ko je zapuščala prostor, se je za hip ustavila sredi odra, pogledala proti dvorani in na ves glas rekla: »Prav nič nismo krive!« Nanjo se je usul plaz pripomb in kričanje: »Na smrt, na vješanje, na streljanje!«

Cerkev Svetega Duha v Svetem Duhu pri Buzetu. Foto: Ivo Žajdela

Odločno obnašanje obsojenke jih je zmedlo in spravilo v zadrego

In spet je sodnik poklical dežurnega, in na oder so prignali drugo obtoženko. Na presenečenje vseh prisotnih je bila nesramežljiva. Na sredi odra je začela na ves glas kričati o nečloveški aretaciji in lažni obsodbi in o svoji nedolžnosti. Spremljevalci so jo na silo spravili v ogrado. Tudi občinstvo si ni upalo skandirati, saj je njeno kričanje paraliziralo vse prisotne. Oba oficirja sta se nagnila k glavnemu sodniku in tiho so se pogovarjali. Odločno obnašanje obsojenke jih je zmedlo in spravilo v zadrego. Verjetno še niso doživeli česa takega, da bi si kakšen obsojenec, pa še ženska, upal tako nastopiti. Verjetno so se zavedali, kaj jih še čaka pri postavljanju lažnih argumentov in neresničnih obtožb.

Dala je vedeti, da lažejo in hočejo nedolžnim prisoditi najhujšo kazen

Obtoženka je pozorno poslušala vsako vprašanje, ampak vsak njen odgovor je bil glasen in oster. Z vsako besedo in premikom rok je dala vedeti, da lažejo in hočejo nedolžnim prisoditi najhujšo kazen. Ne vem, koliko so sodniki razumeli njeno pojasnjevanje, ker njeno izražanje ni bilo kdove kako knjižno hrvaško. Sodnik je kaj hitro porabil vsa vprašanja in dežurnemu naročil, naj obtoženko odpeljejo. Ko je stopala z enega konca odra na drugi, je na ves glas jokala in vpila, za odrom pa je nenadoma utihnila. Vsi v dvorani smo ostali nemi. Nobenega skandiranja po že določenem scenariju.

Obtoženka je izhajala iz premožne kmečke družine, zveste privrženke narodnoosvobodilnega boja, ki ga je vsestransko tudi materialno podpirala. Mlajši člani družine so bili aktivni partizanski borci.

Pogled na Buzet s kraškega roba. Foto: Ivo Žajdela

V dvorani so vsi začeli kričati: »Smrt reakciji!«

Sodnik je spet poklical dežurnega. Prihod z leve strani odra, strumni koraki, pozdrav: »Izvolite, druže suče!« »Dovedi prvog svijedoka!« »Razumijem, druže suče, da dovedem prvog svijedoka!« Na oder je prišla ženska, ki sem jo dobro poznal. Bila je zmedena, negotova pri prestopanju in ni vedela, kam naj se postavi. Mahala je z rokami in zdelo se je, kot da je pijana. Iz zadrege jo je spravil dežurni in ji pokazal mesto, kje naj stoji. Morala bi stati pred sodniško mizo, sredi odra, vendar tega ni zmogla in kar naprej se je premikala in nerazločno govorila.

Sodnik jo je začel spraševati: »Poznate obsojene, proti katerim ste prostovoljno prišla pričat?« »Ja, poznam jih,« je v zadregi izustila. Sodnik jo je opozoril, da če ne bo govorila resnice, in samo resnice, jo bo dal zapreti. Na oder je prišel njen soprog. Ženska se je nekoliko zbrala in začela nerazločno govoriti, mahati z rokami, poskakovati. Edino, kar sem razumel, je bilo: »Ja, za vse so krivi in treba jih je zapreti.« Njen soprog je potrdil ženine besede. V dvorani so vsi začeli kričati: »Smrt reakciji!«

Mama ni mogla skriti solz

S Klaudiotom sva se naveličala poslušati skupinsko kričanje, pretresena in tudi prestrašena od vsega, kar sva videla in slišala, sva zapustila Narodni dom /v Buzetu/ in ubrala pot proti domu. Doma /v Svetem Duhu pri Buzetu/ je mama na mizo postavila krožnik mineštre, a me ni vprašala, kje sva bila in zakaj sva zamudila. Čutil sem potrebo, da ji povem: »Mama, jaz in Klaudio sva šla v Narodni dom.« »In kako je tam?« »Mama, zelo grdo, ker družete grdo postopajo z M. in V. in vsi v dvorani na njih na ves glas kričijo. Tudi one kričijo, ampak partizanov je vse polno in njih se ne sliši.« Mama ni mogla skriti solz.

V Buzetu se »okraskom« boljševiške mitologije ni izognil niti Narodni dom. Foto: Ivo Žajdela

Šele po nekaj desetletjih so bili vsi rehabilitirani, ker niso bili nič krivi

Jaz in Klaudio nisva več šla v Narodni dom. Po dveh dneh je bila objavljena obsodba. Vsak obsojenec je dobil večletno zaporno kazen. Po petih letih odslužene kazni so se začeli vračati domov. Vsaj za tri vem, da so, čim so le mogli, za vedno zapustili domače kraje in šli v Italijo.

Šele po nekaj desetletjih so bili vsi rehabilitirani, ker niso bili nič krivi. Mnoge krivice iz preteklosti še vedno bdijo nad nami. Nastavljeni sodni proces ni bil nikoli pozabljen. Minilo je samo nekaj let, ko je trdo udarilo po družini, ki je pričala proti obtoženim.

Če starši svojih grehov ne poravnajo, ti padejo na otroke

Bila je lepa binkoštna nedelja. Ob dvanajsti uri je bilo konec maše. Ljudje so prihajali iz cerkve. Zvon je vztrajno naznanjal poldan. Nad Svetim Duhom se je prikazalo nekaj redkih oblakov. Močno je zagrmelo in počilo. Strela, namesto da bi udarila v železni križ na vrhu preslice, tako kot se je vedno zgodilo, je udarila v velik brest, ki je že tri stoletja rasel manj kot deset metrov od cerkve. Na brest je bil naslonjen najstarejši sin dveh prič, ki sta pričala na izmišljenem sodnem procesu. Strela /šajeta/ ga je zadela v polno, in fant se je zgrudil. Prisebnost prisotnih in takojšnje ukrepanje je rešilo mlado življenje. Dva odrasla fanta sta ga na ramenih odnesla v ambulanto v Buzet. Na dolgi in naporni poti jih je oblival obilen dež, a najstnik je bil rešen.

Vsak si je po svoje razlagal dogodek. Ljudje so želeli čim prej pozabiti, tako sodni proces kot tudi strelo, ki je udarila z neba. Otrok se je vsem smilil. Ob neki priložnosti sem slišal, da če starši svojih grehov ne poravnajo, ti padejo na otroke in oni jih morajo plačati. Pri nas je krožil tudi drug ljudski pregovor in je še vedno v rabi: »Dio no xe Furlan, se no te pagi oggi, te pagi doman!« Kmalu po vseh teh težkih, nepričakovanih dogodkih se je petčlanska družina preselila v predmestje Kopra.

To je bilo prvo in zadnje branje v slovenščini pri tej naši učiteljici

Nekega dne se je moja dobra znanka učiteljica, ki je prišla iz Zagreba, odločila, da bomo v razredu brali iz neke slovenske knjige. Bili smo navdušeni, ker smo si poleg jugoslovanščine in ruščine želeli tudi kaj domačega, kar nam je zgodovinsko in kulturno blizu, saj smo s prihodom nove oblasti Istrani ostali brez lastne zgodovine.

Učiteljica je bila v skrbeh, kdo bo bral v slovenščini. Nekateri smo se javili, a nam ni zaupala. Spomnila se je, da v bližini šole živi človek, ki dobro zna slovensko. Vsi smo ga poznali. Govorilo se je, da je doma iz Ljubljane. V Istro je prišel kot partizan in se zaljubil v hčerko domačinov Foja. Fojetov zet je bil ravno pred tastovo hišo, kar sem naznanil učiteljici. Naročila je sošolcu, naj ga gre poklicat. Slovenec je prišel, se predstavil in se zahvalil za povabilo. Učiteljica mu je izročila knjigo. Začel je brati črtico Skodelica kave. Ko je zgodbo prebral, je zaprl knjigo. Učiteljica ga je zaprosila, če nam razloži vsebino. Vsi smo enoglasno rekli, da ni potrebno, ker smo vse razumeli. Bralec je bil zadovoljen, zahvalil se je za pozornost, nam zaželel veliko lepega branja in zapustil razred. Učiteljica je knjigo spravila v predal svoje mize. Prosili smo jo, če tudi mi lahko kaj preberemo, a ni hotela niti slišati. To je bilo prvo in zadnje branje v slovenščini pri tej naši učiteljici.

Skozi Cankarjevo pisanje sem se še bolj zavedal mamine skrbi in ljubezni

Za ime avtorja, čigar čtivo smo poslušali, sem že slišal, ampak samo to, in nič več. Že v učilnici sem začel sanjariti o podobni skodelici z domače police, pa še moj oče je Ivan, kot Ivan Cankar! Že dolgo nisem vonjal prave kave, ker je v tistih časih v naši hiši ni več bilo. Lepo mi je bilo, ker je bila v zgodbo vključena tudi Ivanova mama. Velikokrat sem se povzpel na senik in podoživljal zgodbico iz knjige. Ležal sem na suhem senu in gledal v odprtino, skozi katero se počasi po lojtrah vzpenja mama in mi brez besed ponuja polno skodelico črne kave. Domišljal sem si tisti kraj, kjer imajo prav takšen senik kot mi in želel sem si tudi na Vrhniko, da bi videl opisani senik, odprtino in lojtre. Skozi Cankarjevo pisanje sem se še bolj zavedal mamine skrbi in ljubezni. S takim vživljanjem in primerjanjem sem začel spoznavati moč in lepoto pisane besede.

Buzet so komunisti spremenili v častilnico »uporništva, ki je v Istri povzročilo zelo veliko ubitih in uničenje. Foto: Ivo Žajdela

Zaradi družbenih dogodkov se je moje življenjsko okolje zelo zoževalo

Šele ko sem odrasel in sam postal oče, sem se zavedal, koliko in kaj vse so moji starši morali potrpeti, da so me ubranili pred življenjskimi napadi in preizkušnjami. Ohranili so mi življenje in me nanj pripravljali. Trdim, da bi bilo brez duhovne in moralne podpore zelo revno in prazno. Telo bi delovalo in bilo uporabno samo za nošenje puške in kot aparat za predelavo hrane in trošenje kisika.

Zaradi novih družbenih dogodkov se je moje življenjsko okolje zelo zoževalo. Naslednje dni smo v šoli spet poslušali in ponavljali vse o Kosovski bitki, o Karpatih, od koder so v sedmem stoletju množično prihajali Slovani, o vseh srbskih vladikah, kraljih, vstajah proti temu, proti onemu. Vedno so bili vsi sosedje krivi za vse nesreče starih Slovanov. Do prihoda teh je bil na celotnem območju Vojvodine in Slavonije velik neprehoden panonski pragozd, katerega so naselili miroljubni slovanski pastirji. Nekateri smo vedeli, da to ne more biti res, ampak nihče si ni upal kar koli reči, niti vprašati, ker ... Poslušaj in bodi tiho!

Od njih se nisem imel kaj dosti uporabnega in koristnega naučiti

Literatura, ki sem jo moral brati, pa ni prikazovala mojih ljudi, običajev, kulturne dediščine. V nobenem pisanju nisem odkril toliko lepega kot v omenjeni črtici. Vse drugo branje je bilo povezano z vojnami, bitkami, s poveličevanjem naroda, njegovih herojev in mnogih posameznikov, do katerih nisem čutil nobene privrženosti pa niti sovraštva. Enostavno me niso zanimali. Če pa sem pomešal, zamenjal ali pozabil letnico kakšne bitke, ki jo je zmagal ali izgubil največji jugoslovanski narod, me ni toliko motila slaba ocena kot čas, ki sem ga moral porabiti za ponovno temeljito učenje na pamet. Teh herojev nisem poznal, živeli so daleč od nas in prav nič nam nikoli niso pomagali. Od njih se nisem imel kaj dosti uporabnega in koristnega naučiti. Samo kako je treba tega ali onega sovražiti. Če sovražiš najbližjega soseda, boš morda razglašen za naprednega borca za ljudske pravice.

Res, da smo komaj izšli iz konflikta, ki je začrtal meje med vzhodom in zahodom, med Slovani na eni strani ter Germani in Latini na drugi. Potomci vseh teh prednikov so stoletja složno živeli na tleh Istre. Tudi moji starši se zaradi različnih ljudstev niso obremenjevali ali ljudi sovražili. Znali so živeti z vsemi okrog sebe; tisti nekje daleč pa jim niso bili ne v pomoč ne v napoto, zato se z njimi niso ukvarjali.

Buzet. Metali so bombe in uničevali okoli sebe. Foto: Ivo Žajdela

Najbrž njihov dren ni tako trd in krepak kot naš

A zdaj je bil kar naenkrat tu junak Kraljević Marko! Kaj vse je počel in kako se je žrtvoval za dobro svojega naroda. Tako je bil močan, da je iz sedem let presušenega drena iztisnil sedem kapljic vode. Takšnim in podobnim razlagam nikoli nisem verjel, ker sem razmeroma dobro poznal sposobnost in moč moškega in tudi naravo. O tem junaštvu sem smeje pripovedoval tudi očetu, ko sva pod Grižo sekala grmičevje. Nikoli me ni pustil brez odgovora: »Ja! To je možno, ker najbrž njihov dren ni tako trd in krepak kot naš.« Z odgovorom sem bil zadovoljen. Nikoli ni usekal z zaničevalnim odgovorom, da v meni ne bi zasejal sovraštva do tistih, s katerimi smo bili prisiljeni živeti.

Veliko je bilo razlag o kralju Tomislavu, Tvrtku in še mnogim, ki so mi ušli iz spomina. Škoda! Vsi drugi kralji pa so bili zelo negativni, samodržci, izkoriščevalci, ki so tlačili, mučili, zatirali lastni narod. Samo ne tista prej omenjena. Od sodobnejših kraljev, ni bil nikoli zaničevan italijanski kralj Vittorio Emanuele III., ker je bil poročen s črnogorsko princeso.

»Rimljani so sezidali areno samo zato, da so v njej lahko mučili Slovane.«

Prvih nekaj besed, ki sem jih od jugoslovanskih učiteljev slišal o moji domovini Istri, je seglo daleč nazaj v čas, ko so stari Rimljani zidali Areno v Puli. Izrekla jih je seveda moja »priljubljena« učiteljica: »Rimljani so sezidali areno samo zato, da so v njej lahko mučili Slovane.« Če dobro pomislim, je bil to velik podvig, to, da so Rimljani sezidali tako mogočno zgradbo samo zato, da bi se naslajali pri mučenju Slovanov, katerih takrat v Istri sploh še ni bilo. Ali pa so jih od Karpatov, prek celotnega Balkana pa do Učke in čez prignali podjetni Rimljani samo zato, da bi se naslajali ob mukah rdečelasih Slovanov. Rimljani so že vedeli, kako se moraš in smeš zabavati. Mogoče so prav zaradi tega napisali nek pravni red, neko celoto pravil, ki naj bi urejala in odrejala življenje v skupnosti. V času cesarja Justinijana izpopolnjen pravni red je bil v srednjem veku sprejet v pravne sisteme srednje in zahodne Evrope. Rimsko pravo je bistveno prispevalo k razvoju modernega evropskega prava in s tem evropske civilizacije.

Nadaljevanje v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, birma 1947, Buzet, Istra, Jakob Ukmar [6]

1/8