Nadaljevanje iz: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Buzet, Istra [3]

Vedel sem, da so tisti gor iz Jugoslavije zmožni prav vsega

Moč kletve, moč molitve, str. 101–108: Po celodnevnem pešačenju in neprespani noči smo komaj prišli do šole. Vsi so že vedeli, kaj smo doživeli, oziroma kaj vse in kje smo počeli. Nekaj hčera in sinov staršev, privržencev udbovskega režima, se nam je smejalo, vsi drugi sošolci pa so z nami sočustvovali in se niso norčevali. Kvečjemu so bili presenečeni in so nas nemo gledali, vendar si niso upali se nam približati.

Kot vsako šolsko jutro smo vsi skupaj stopili v razred. Usedel sem se v svojo klop. Prevzel me je nek čuden občutek. Mešanica ponosa, jeze, sovraštva, neke čudne bolečine, ki me je držala budnega in prisebnega. Niti če bi me rezali, ne bi jokal. Vseeno mi je bilo, kaj bodo učitelji počeli z mano, ker sem vedel, da so tisti gor iz Jugoslavije zmožni prav vsega, kar so že večkrat tudi dokazali. Verjetno so vsi v razredu opazili izraz na mojem obrazu in so se držali ob strani. Tudi najboljša prijatelja si nista upala do mene. Bali so se, da jih kdo od učiteljev ne bi videl.

Cerkev Svetega Duha v Svetem Duhu pri Buzetu. Foto: Ivo Žajdela

Dovolj mi je bilo nasilja, ki se je kar naprej vrtelo okoli mene in vseh mojih

V tolažbo in uteho sem trdno sklenil, da če pridem srečno domov, se bom naspal in ko bo padel prvi mrak, bom po stranskih poteh šel k stricu v Koper in naprej k sorodnikom v Trst. Dovolj mi je bilo nasilja, ki se je kar naprej vrtelo okoli mene in vseh mojih. Želel sem si drugačnih odnosov in obnašanja. Ob poslušanju in gledanju očeta, ki je doživljal zelo težke čase, sem spoznal, da če hočeš preživeti, se moraš boriti kot ogroženi pes in bežati kot zajec. Danes se to morda zdi domišljavo, vendar sem v resnici tako razmišljal. Želel sem tudi razbremeniti starše in zbežati pred nasiljem, ki sem ga moral prenašati v šoli in družbi. Do teh spoznanj sem prišel, poslušajoč starejše, ki so govorili o prebežnikih iz Istre v Trst in Italijo. Izmislili so si mnoge potegavščine, da so uspeli prelisičiti mejne čuvaje. Vsem pa se ni posrečilo. A tisti, ki se jim je, se niso vračali. Vem samo za en primer, ko se je še nepolnoletni fant zaradi materine stiske vrnil v Istro. V Italijo naj bi iz Poreča s prijatelji priplul s čolnom. Njegova mama je težko prenašala sinovo odsotnost. Ne vem, kako je vest o materini stiski prišla do njega, ampak sin se je po enomesečni odsotnosti vrnil domov. Veliko je bilo govora, kako je spet prekoračil strogo zastraženo mejo med Italijo in Jugoslavijo. Nekdo naj bi ga z avtom odpeljal proti Kozini v bližino meje. Tam nekje naj bi ga postavili na železniško progo in mu naročili, naj gre po tirnicah naprej. Po nekaj sto metrih je prišel do naših. Ti so ga posadili na vlak, ki ga je pripeljal do postaje Počekaji. Tako je bil spet doma.

Zontova rojstna hiša pri Svetem Duhu. Foto: Ivo Žajdela

Poučna pridiga o tem, kako šola, partija in domovina skrbijo za nas

V razred je stopila učiteljica in prestopnike državnega reda pribila s pogledom, a moj vzvratni pogled je bil enako grd. Vsem je ukazala, naj sedemo. Ker nisem slišal njenega ukaza, se je ostro zadrla: »A slišiš, ti prestopnik, usedi se in ne stoj kot lesen kip v cerkvi!« Sedel sem.

Ona pa je nadaljevala: »Dobro si oglejte, kakšna prijatelja in sošolca imate v razredu. In sedaj vidva, pojdita v zbornico, kjer vaju in vašega tretjega pajdaša čaka ravnatelj.« Šla sva na hodnik in pred vrati zbornice je res že čakal tretji protidržavni element in hudodelec. Prijatelja nista hotela prva v pisarno, zato sem se okorajžil, potrkal in smo vstopili.

Za pisalni mizo nas je čakal ravnatelj. Že po naravi je bil precej jezne narave, vendar ko nas je zagledal, ni vedel, kako naj ravna z nami. Z roko si je začel popravljati dolge lase, ki so mu zaradi hitrih gibov glave še bolj padali na čelo. Z ostrim glasom je začel govoriti: »Tako! Vi, namesto, da bi se doma učili zgodovino, se greste neke trapaste maškarade.« Uvidel je, da komaj stojimo na nogah, zato se je nekoliko umiril. Nadaljeval je s poučno pridigo o tem, kako šola, partija in domovina skrbijo za nas, da bomo končno tudi mi Istrani postali dostojni državljani nove Jugoslavije in njenega predsednika, tovariša Tita.

Soseščina Zontove rojstne hiše pri Svetem Duhu, zadaj Jočmica v Kraškem robu. Foto: Ivo Žajdela

V šoli smo se učili v glavnem zgodovino Srbije

Za kazen je vsakemu določil, da se mora na pamet naučiti neka poglavja iz zgodovine. Meni je dodelil Kosovsko bitko in Miloša Obilića. Najbolje si šel skozi, če si zelo poudarjal trpljenje in junaštvo srbskega naroda. Če si se tega držal, je bil uspeh zagotovljen in malo ali skoraj nič te ni stalo. Tudi če si kaj zamešal zgodovino Srbov in Hrvatov, nisi bil v minusu, ker si bratski narodi lahko delijo tudi zgodovino. V šoli smo se učili v glavnem zgodovino Srbije, o hrvaški zgodovini pa vse o kralju Tomislavu, o naši pa nič. Verjetno ne zato, ker ne bi hoteli, ampak ker je sploh niso poznali. Na pamet si moral znati vse letnice, zlasti od časa Kosovske bitke pa do naših časov, do konca vojne. Od zgodovine nekdanjih jugoslovanskih narodov nisem imel dosti škode pa niti koristi ne. V spominu mi je še do danes ostalo edino zanimivo spoznanje, da so si Srbi izvolili in izbrali največ kraljev in jih tudi največ obglavili.

Ravnatelj nas je pospremil z besedami: »Sramim se vas!«

Ravnatelj nas je dobesedno nagnal iz svojega urada. Pospremil nas je z besedami: »Sramim se vas!« Šli smo v razrede. Učiteljica je nekaj rekla na naš račun in s tem hotela izzvati, da bi naju ves razred obsodil, a namena ni dosegla. S prijateljem sva prispela vsak do svoje klopi in se hotela usesti, a se je učiteljica še pravočasno zadrla: »Kdo vama je dovolil sesti!« Stoje sva molčala in čakala. V meni se je nabralo toliko gneva, ki je vpil po maščevanju.

Ker me je bilo treba dotolči, me je poklicala pred tablo: »Da vidimo, kako boš rešil naslednji matematični problem!« Začela je narekovati, ampak nič nisem razumel. Vprašati, za kaj gre, tudi nisem hotel. Nekoliko zaradi utrujenosti, nekoliko zaradi tihega odpora do njenega odvratnega glasu, ki mi je paral ušesa in je prodiral globoko v mojo notranjost. Trapasto zadevo je rešil učitelj, ki je ravnatelja prepričal, naj nas vendar pusti domov. Stopil je v učilnico in velikodušno ravnateljevo odobritev razložil pred celotnim razredom. Ker sem stal pred tablo, se je obrnil proti meni, razširil roke kot angel varuh in rekel: »Ti in Klaudio gresta domov!« Ker sva prišla v šolo naravnost iz zapora, nisva imela šolskih torb. Ne da bi se toplo zahvalil za velikodušnost, sem šel brez besed proti vratom in stopil iz razreda. Klaudio mi je sledil. Nekaj več kot tri kilometre dolgo pot do doma sva komaj uspela prehoditi.

Imel sem šele malo čez dvanajst let, a nova življenjska spoznanja so spodrivala že preizkušena. Zaničevanje je pot do neuspeha. Kdor zaničuje, krši naravne zapovedi, odklanja vrednote. Kdor zaničuje, ne more dajati, niti prejemati. Največjo škodo povzroči samemu sebi, ker ubija svojo svobodo in svobodo drugih. Na svet smo poklicani in ustvarjeni takšni, kot smo. Mnogi se niso zavedali, da zaničevalec največ škode povzroči lastnemu razvoju duha. Zapira se v praznino, temo, zaprtost, ničvrednost.

V Buzetu se »okraskom« boljševiške mitologije ni izognil niti Narodni dom. Foto: Ivo Žajdela

Nismo se mogli sprijazniti

Ko je pihala močna burja, je imela moja mama navado reči: »Ko ben znola, iz katere jome piha veter, vaje ben je šla zapret!« Mama je vedela, od kod piha burja, ni pa vedela, kje je tista široka in globoka jama, kjer se koti. Tako zna biti tudi v življenju: veš, da nekaj obstaja, ne pa od kod in zakaj prihaja.

Čeprav smo bili navajeni mnogih vesti o raznih aretacijah, so nas vsakič znova vse vznemirile, saj bi bil kot naslednji lahko odveden na zaslišanje ali v zapor član tvoje družine, sorodnik ali bližnji sosed. Vesti o takšnih dogodkih so se zelo hitro razširile na vse konce in kraje. In še to: nismo se mogli sprijazniti, da je sorodnika, znanca, prijatelja, ki si ga dobro poznal, aretirala tvoja ljudska oblast. To je mnoge pretreslo, saj je minilo le nekaj let od konca svetovne morije, po kateri je bil po vsem svetu razglašen in zajamčen prepotrebni mir. Kako, da ima kdo takšno oblast, da z lahkoto opravlja tako nečastno delo? Ali res človek pomeni tako malo ali nič?

V Buzetu so vzpostavili močno policijsko-udbovsko skupino

Najprej je med vaščane šinila vest, da so v Črnici aretirali zakonca in ju odpeljali v zapor. Soproga aretiranca je bila iz Percev. Nato je istega dne privršala nova vest, da so na Velem Mlunu aretirali brata in sestro ter ju prav tako odpeljali v zapor v Buzet. Vzrok za aretacijo naj bi bil prebeg nekega fanta iz Črnice čez mejo v Trst. Ljudje so postali potrti in zaskrbljeni tudi za lastno varnost. Spet smo se zaprli v svoje domove, ker so zidovom spet zrasla ušesa. V vaseh okrog Črnice so se vrteli komisarji, raziskovalci, preiskovalci, ki so brskali, prisluškovali in zbirali podatke, s katerimi bi še bolj obremenili zapornike in nanje pritisnili. Iz uradnih krogov je pricurljala vest, da so bili zaporniki organizirana skupina, ki je mnoge ljudi popeljala čez mejo v Italijo. Ampak preiskovalci so bili prepričani, da niso delovali samo aretirani, ampak da je bilo vpletenih še kaj simpatizerjev Trsta, Italije in kapitalističnega zahoda.

V Buzetu so vzpostavili močno policijsko-udbovsko skupino. Sestavljali so jo oficirji, podoficirji, varnostniki iz časov partizanske revolucije, avanturisti in lokalni podritniki.

Za vsak prekršek so sledile zelo stroge kazni

Vaščani so začeli na glas razmišljati, kako in kod vse naj bi potekala prebežniška pot: »Gotovo so šli iz Črnice do Sopota in naprej po Movraški dolini, pred Gračiščem na desno čez hrib in proti Hrastujam do Ospa. Tam čaka tisti, ki te pelje čez mejo. Ko si že čez, se predaš Angležem, in si rešen.« Takšnih in podobnih razprav je bilo kar veliko. Ampak nihče ni verjel, da so aretirani kaj zakrivili. Že zato ne, ker smo bili vsi pod strogim nadzorom in kontrolo. Za vsak prekršek so sledile zelo stroge kazni.

Čeprav nismo imeli radijskih sprejemnikov in ni nihče kupoval nobenega časopisa, je prispela vest, da bodo obtožencem sodili v Narodnem domu v Buzetu. Na vso okolico je padla težka mora, ki je tlačila in širila negotovost, zaskrbljenost. Dan pred začetkom sodnega procesa je glasnik »komuništa« po vaseh obveščal in vabil na obravnavo, ko bo »narodna vlast« sodila kriminalcem. Kolikor vem, se nihče iz vasi pod Črnico ni odzval vabilu.

Pod starim jedrom Buzeta so komunisti postavili orjaški »spominski« kompleks. Med številnimi »skulpturami« je tudi ta bombaš, ki grozi Istranom. Foto: Ivo Žajdela

Že sama misel, kaj vse morajo prestajati v zaporu, me je spravljala v obup

Osebno sem poznal vse obtožene. Že sama misel, kaj vse morajo prestajati v zaporu, me je spravljala v obup in v prsih me je tiščalo. Tretjega dne sva se s Klaudiotom okorajžila in šla v Narodni dom. Povzpela sva se na balkon, kjer so sedeli samo vojaki. Pustili so naju do roba balkona, tako da sva videla celoten oder in dvorano. Gledališki oder je bil ves okrašen z zelenjem. Na desni strani odra je bil postavljen nekoliko povzdignjen mali oder, obkrožen z nizko varnostno ograjo iz mladih borovih debel in prav tako okrašen z bršljanom in borovimi vejicami. Pred njim je stal vojak. Sredi odra je stala velika okrašena miza z vazama, polnima rdečih rož. Za mizo so sedeli trije oficirji Jugoslovanske ljudske armade.

Vse je bilo »na liniji«: pod Titovo sliko v zavetju Partije

Na sredi stene je visela velika slika maršala Tita. Z njene leve in desne sta viseli zastavi: rdeča s kladivom in srpom in tribarvna jugoslovanska z rdečo zvezdo. Nad zastavama in Titovo sliko pa se je na belem platnu bohotil napis z rdečo barvo: ŽIVIO DRUG TITO. Če me spomin ne vara, je pod napisom z manjšimi črkami pisalo I NARODNI SUD. Vse je bilo torej »na liniji«: pod Titovo sliko v zavetju Partije – srečno ljudstvo, katerega naloga je poslušati, ploskati, hoditi na mitinge, vedno in povsod videti in iskati sovražnike delovnega ljudstva, ki jim bodo sodili vojaki – oficirji. Da armada izhaja iz ljudstva in je v njegovi službi, je bilo jasno razpoznavno iz naziva JNA/JLA. Ta ista JLA je ob razpadu skupne domovine Jugoslavije lepo dokazala, kdo, kako in zakaj jo je vodil.

Nadaljevanje v: Emil Zonta, Sveti Duh pri Buzetu, Moč kletve, moč molitve, Buzet, Istra [5]

1/7