V knjigi Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose je Vili Prinčič opisal vojno pot vojaka Ivana Kovačiča (1898–2001) iz Avč pri Kanalu, ki je, kot še ne 18-leten fant, vstopil v strelske jarke prve svetovne vojne. Poveljstvu mu je namenilo vlogo mitraljezca. S svojo strojnico Schwarzlose je bil leta 1917 na položajih na Grmadi na Krasu, oktobra je sodeloval pri avstro-ogrskem in nemškem preboju pri Kobaridu, v letu 1918 pa na raznih bojiščih ob reki Piavi.

Imel je veliko srečo, da je vojne grozote preživel

Kovačičeva zgodba se pridružuje številnim pripovedim vojakov, ki so na eni in na drugi strani fronte trpeli v umazanih strelskih jarkih in kavernah, velikokrat pod žgočim soncem, včasih pod snegom in dežjem, skorajda do pasu v vodi in blatu, stalno lačnih in žejnih. Vojak iz Avč je vse to doživel in znal marsikateri dogodek tudi slikovito opisati. Imel je veliko srečo, da je te grozote preživel in jih v kasnejših letih zaupal nekaterim zgodovinarjem in raziskovalcem. Med njimi je bil tudi Vili Prinčič, ki je z Ivanom Kovačičem stkal tesno prijateljstvo. Dober poznavalec zgodovine in avtor številnih knjig je pri pisanju uporabil avdio in video posnetke, poleg njega sta jih posnela tudi David Brezigar in Marinka Terčon.

Le enkrat mu je na Krasu krogla prestregla del ušesa

Ivan Kovačič je bil doma iz Avč pri Kanalu, kjer je preživel skoraj celo življenje z izjemo vojnih let. Rodil se je leta 1898 in umrl leta 2001. Bil je zadnji še živeči slovenski veteran avstro-ogrske vojske, zgodbe iz vojaškega življenja je zelo rad pripovedoval. V avstro-ogrsko vojsko so Ivana vpoklicali januarja 1916, v 97. pehotnem polku se je izuril za mitraljezca, kasneje pa bil premeščen v 28. pehotni polk, ki so ga sestavljali večinoma Čehi. Boril se je na kraškem bojišču, po avstro-ogrskem preboju fronte pri Kobaridu pa ob reki Piavi oz. na območju Monte Grappe, kjer je tudi dočakal konec vojne. Kljub temu da je njegova enota utrpela veliko izgub, je Ivan preživel vojno brez večjih poškodb, le enkrat mu je na Krasu krogla prestregla del ušesa. Pri soborcih si je zaradi sreče, ki mu je med vojno vedno stala ob strani, prislužil prav poseben status. Ivanov brat dvojček Rafael je služil v topniški enoti, med drugim tudi pri Verdunu, in prav tako preživel grozote vojne.

Predstavitev knjige Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose. Levo urednica založbe Martina Kafol, desno avtor knjige Vili Prinčič. VIR: Novi glas

Kar 21 dni niso dobili hrane

Ivan Kovačič je bil čisto poseben človek in zelo vitalen. Na fronto je odšel leta 1917 in preživel eno celo leto, preden je zares šel k vojakom. Sprva je bil na fronti civilist in eden izmed mladih, ki so stalno pomagali vojakom, nosili material, kopali in pripravljali vse, kar je bilo potrebno. Pripovedoval je, da je bila tista zima med letoma 1917 in 1918 res huda. Kar 21 dni niso dobili hrane. Preživeli so samo, ker so pod kupom snega našli crknjene konje, in s tistim so se lahko hranili. Ko je končno prišel k vojakom, so ga poslali v 27. češki regiment, vsi so namreč mislili, da je Čeh, ker se je zelo dobro naučil češko. Ko se je vojna končala, so jih poslali na švicarsko mejo in tam se je boril proti francoski diviziji. Kasneje je hudo zbolel na pljučih, zato so ga poslali domov v bolnico. Ko je ozdravel, je šel v Prago skupaj z ostalimi Čehi. Kasneje ga je prijelo domotožje in se je vrnil domov in postal poštar.

Med vojno vojaki počnejo stvari, ki bi jih kot civilisti nikoli ne počeli, Ivan Kovačič, Vili Prinčič, Primorski dnevnik, 4. 8. 2024Napisal je številne knjige

Vili Prinčič (1947) se je poleg aktivnega udejstvovanja v zamejskih športnih krogih posvečal tudi drugim oblikam dejavnosti Slovencev v Italiji. Napisal je številne knjige s športno tematiko, s kulturno-prosvetnimi vsebinami, z zgodovinskimi raziskavami in tudi z družbenopolitičnimi tematikami. Pod okriljem Založništva tržaškega tiska so doslej izšle Pregnani (1996), V sinjo brezkončnost (2011), V Brücku taborišču ... 1915–1918 (2015) in Sternthal, zadnja postaja (2020).

Silvio Pečarič: Otrok na Morganovi črti

Založba ZTT iz Trsta je izdala spomine Otrok na Morganovi črti, v katerih Silvio Pecchiari Pečarič tenkočutno prepleta svoje in materine spomine na medvojno ter povojno obdobje, ki je družino tragično zaznamovalo.

Morganova linija, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca, se je v življenje in zavest Silvia Pecchiarija Pečariča zarezala, ko je bil šele petletni otrok. Potem ko je general oziroma poveljnik zavezniškega generalnega štaba William D. Morgan 9. junija 1945 podpisal tozadevni dokument v Beogradu, so Julijsko krajino – predvojno upravno enoto Italije – razdelili na cono A pod Zavezniško vojaško upravo in cono B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade.

Meja je presekala tudi Škofije, kjer se je Pečarič rodil leta 1940, ko je bilo ozemlje pod Italijo. Potekala je le tri metre stran od njegove rojstne hiše, ki je na osnovi nove razmejitve postala del cone B. Kaj je to pomenilo zanj in za njegovo družino je napisano tudi v avtobiografski knjigi z naslovom Fuori dai confini. Memorie di un bambino sulla Linea Morgan (Izven meja. Spomini otroka na Morganovi liniji), ki smo jo zdaj dobili v slovenskem prevodu z naslovom Otrok na Morganovi črti. Spomine je zapisal v italijanščini, ker se je hotel tako približati tistim, ki so z njimi delili isto usodo. Z begunci, ki so kot on zapustili Jugoslavijo in se preselili v Italijo, se je namreč pogovarjal v tem jeziku.

Spomin na Morganovo linijo (1945–1954) na Škofijah, VIR: Wikimedia

Otrok na Morganovi črti se je rodil v času vojne

»Po tolikih letih bi rad spregovoril o blokih, cestnih zaporah, ki so jih namestil blizu naše hiše. A zdaj se moram, s pisalom v roki spoprijeti z drugačno blokado, ki je tokrat čustvena. Zato čutim, da se moram vrniti na Škofije,« je zapisal Pečarič, ki se je rodil 1940 na Škofijah. »Svojo zgodbo in zgodbo svoje družine sem napisal, ker me je v to silila potreba, da na verodostojnejši način pripovedujem o naših doživetjih. V ta namen sem se postavil v vlogo otroka, kakršen sem nekoč bil, a tudi otroka, ki kljub pretečenemu času še danes čuti nujno, da izrazi boleče doživetje vojnega in povojnega obdobja.«

»Moje gledanje na zgodovinske dogodke in pripoved o mojem življenju imata gotovo manjšo težo od zgodovinskih knjig. A vendar, katerim knjigam naj verjamemo, če se pripovedi v slovenskih in italijanskih knjigah med seboj še vedno tako razlikujejo?« Kdo je bolj iskren pripovedovalec, kot prav otrok? Otrok na Morganovi črti se je rodil v času vojne, njegove prve spomine na toplino doma na Škofijah je dopolnil s prizori vojakov v različnih uniformah, obiski sorodnikov in skrivnostnim šepetanjem odraslih. Po vojni je bil sramežljivi deček še bolj zmeden, po domači vasi ni mogel več prosto hoditi, enkrat je hodil v šolo v coni A, drugič v coni B, enkrat se je govorilo italijansko, drugič slovensko. Zato je velikokrat in dolgo molčal, a na stara leta je začutil, da mora spregovoriti o svoji izkušnji in izkušnji svojih staršev, da bi lažje razumel.

Škofije leta 1954. VIR: OZE NŠK, foto Mario Magajna

Glas, ki je bil doslej v tišini

Avtorjeva zgodba je ena tistih, ki bo lahko drugim podobnim doživetjem dala glas, ki je bil doslej v tišini, mnogim ljudem pa dala misliti. Njegova zgodba, poleg mnogih drugih, priča o tem, da se za preprosto črno-belo sliko, ki nam jo pogosto ponujajo nekateri, skrivajo komplekse tragične zgodbe posameznikov, ki jih je vrtinec težkih zgodovinskih sprememb pognal iz svojega rodnega kraja. Izgubili so svoj jezik in svojo identiteto.

Pripoved Siliva Pečariča je dragocena, ker ne gradi le mostu med preteklostjo in sedanjostjo. »Zavedam se, da je trpljenje tistih, ki so te kraje zapustili, podobno trpljenju tistih, ki so jih kasneje zasedli. Zato se sprašujem, ali je smiselno govoriti o zmagovalcih in poražencih? Za vse velja enako: oboji smo veliko izgubili.«